Magdi Allam: Na Zahodu je treba uveljaviti laični islam

Svet | 04.08.2010, 10:00 Marta Jerebič

Potem, ko smo Sredin pogled v svet prejšnji teden namenili razmišljanju strokovnjaka za islam jezuita Samirja Khalila Samirja o nošenju burk, bomo tokrat predstavili razmišljanje Magdija Allama o muslimanskem svetu nasploh oziroma njegovi kritiki skrajnega islama.

Kdo je Magdi Allam?

Magdi Allam je italijanski novinar egiptovskega rodu in politični voditelj, znan po ostri kritiki islamskega ekstremizma, obrambi judovsko-krščanskih korenin v Evropi in na zahodu ter svojih člankih o odnosih med zahodno kulturo in islamskim svetom. 58-letni Allam se je iz muslimanske vere v katoliško spreobrnil leta 2008, med velikonočno vigilijo pa ga je krstil papež Benedikt XVI.

V Egiptu je obiskoval katoliške šole, v Italijo pa je prišel leta 1972. Novinarsko kariero je leta 1978 začel pri levosredinskem dnevniku La Repubblica, leta 2003 pa je prešel k bolj konservativno usmerjenemu največjem italijanskem dnevniku Corriere della Sera kot namestnik direktorja. Lani je bil izvoljen v Evropski parlament na listi desnosredinske stranke krščanskih demokratov (UDC), konec leta pa je ustanovil tudi svojo stranko Io Amo L'Italia (Rad imam Italijo).

Napisal je več knjig, med njimi leta 2005 knjigo z naslovom Premagati strah – moje življenje proti islamskemu terorizmu in nevednosti Zahoda, v kateri niza svoje osebne izkušnje, med katerimi je tudi ta, da mora imeti zaradi ostre kritike terorizma in skrajnega islama, zaradi česar mu je gibanje Hamas zagrozilo s smrtjo, ob sebi vedno varnostnika, ki mu ga je na razpolago dala država.

V nadaljevanju bomo predstavili nekaj njegovih misli iz te knjige:

Več Palestincev je umrlo pod Arabci kot pod Izraelci

Med opisom šolanja komentira besedilo učbenika za arabsko zgodovino, ki ga je odobrilo egiptovsko šolsko ministrstvo, uporabljali pa so ga tudi v salezijanski šoli, ki jo je obiskoval. V učbeniku je bilo zapisano, da so Arabci »en narod, ki jih povezuje kri, jezik, zgodovina, geografija, religija in usoda«. To je po Allamovih besedah velika zgodovinska laž, ki v demagoške namene razveljavlja tisočletne in zakoreninjene etnične, konfesionalne, nacionalne, jezikovne in kulturne različnosti. V uradnih govorih se palestinsko vprašanje sicer predstavlja kot glavno in skupno vprašanje vseh Arabcev, dejansko pa so Palestinci bili in so še danes osovraženi, diskriminirani in se z njimi grdo ravna povsod v arabskem svetu. Več Palestincev je umrlo pod Arabci kot pod Izraelci. Več sredstev je bilo porabljenih v spopadih med različnimi arabskimi vojskami kot v vojnah z Izraelom. Največji sovražnik Arabcev so Arabci sami, njihovo hinavstvo, tiranija njihovih režimov in fanatizem, ki mrači razum in duše narodov. Prav tako pa je najboljše lepilo med Arabci sovraštvo do Izraela in do Zahoda (str. 41).

Grožnja s strani Hamasa

Allam nato pojasnjuje, da je aprila 2003 prejel grožnjo s strani palestinskega terorističnega gibanja Hamas. Razlog za to je bila njegova ostra obsodba palestinskih terorističnih napadov, ki povzročajo številne žrtve med izraelskimi civilisti.

Ob tem piše, da čuti moralno in civilno dolžnost, da Zahod opozori na sprevračanje mošej iz krajev bogočastja v središča ideološke indoktrinacije.

Za uveljavitev laičnega islama

Allam se zavzema za uveljavitev laičnega islama na zahodu, kar pa bo težka naloga, saj je zahod naredil prav nasprotno. Kot najbolj simboličen primer navaja Nizozemsko. V tej državi svobode in strpnosti je islam zgradil najbolj trdno utrdbo v Evropi. Bogoslužnih prostorov je približno 500, večinoma pa jih vodijo tuji imami, ki ne govorijo nizozemsko, vedo malo ali nič o muslimanih druge in tretje generacije ter prek svojih pridig širijo sovražno ideologijo do zahodne civilizacije. Nizozemska se je tako zavedla, da doma goji sovražnika, ki pridiga sovraštvo in se zateka k nasilju. Spomnimo se samo umora Tea van Gogha leta 2004 v središču Amsterdama s strani islamskega terorista z nizozemskim državljanstvom.

Kriza identitete mladih muslimanov na Zahodu

Allam ob tem opozarja na krizo identitete mladih muslimanov na zahodu. Gre za mlade z visoko izobrazbo, ki dobro poznajo zahod, vendar od njega sprejemajo samo tehnološke pridobitve, zavračajo pa njegovo duhovnost in ideale. To praznino na ravni vrednot na prvi stopnji zapolnjujejo z vnovičnim odkrivanjem islamske vere, nato pa mošeje, ki simbolično uteleša ideal islamske skupnosti, in končno s sprejemanjem fundamentalistične ideologije do odločitve za žrtvovanje svojega življenja. Pojav samomorilskih napadalcev, ki so zrasli na zahodu, po Allamovih besedah jasno kaže povezanost med krizo sistemom vrednot, prevratniškimi mošejami, fundamentalistično ideologijo in vero v mučeništvo.

Res je sicer, da niso vse mošeje teroristično in fundamentalistično usmerjene. Hkrati pa drži tudi, da so vsi islamski skrajneži in teroristi taki postali znotraj neke mošeje. Če želimo premagati terorizem, je treba izkoreniniti fizične in miselne kraje, kjer se oblikuje ideologija smrti. To so spoznale muslimanske vlade, intelektualci, muslimanski teologi in muslimanski narodi. Čas je, da to spozna tudi zahod, pravi Allam in dodaja, da je treba pozornost namenjati večini muslimanov, ki so laični in zmerni ter se zavzemajo za svetost življenja vseh.