Marsikdaj so nam lahko za zgled tudi v Sloveniji
Matjaž Merljak
Generalni konzul Republike Slovenije v Celovcu, Matjaž Longar s 1. avgustom 2010 zaključuje svoj mandat na Koroškem. Presenetilo ga je zelo bogato kulturno življenje na Koroškem znotraj narodne skupnosti. V tistih vaseh, kjer obstajajo kulturna, športna in prosvetna društva, se je ohranila tudi slovenska beseda. Izjemno ga je presenetilo angažirano in prostovoljno delovanje mnogih posameznikov, ki delujejo na področju kulture in športa, brez kakršnihkoli nadomestil, včasih celo s svojimi vložki. Marsikdaj so nam lahko za zgled tudi v Sloveniji, pravi.
Prepletanje jezikov, ver, kultur in identitet vidi kot priložnost. Zopet je čas, da iščemo tisto, kar nam je skupno, da nadaljujemo tradicijo Srednje Evrope. Treba je graditi na skupnem, na povezovanju jezikov, širši evropski identiteti, kar pa ne pomeni, da se že v naprej odrekamo svoji lastni identiteti.
Na Koroškem je ostalo kar veliko nerešenih vprašanj, na primer manjšinska zaščita in uveljavitev razsodbe ustavnega sodišča o dvojezičnih krajevnih napisih. Ta odprta vprašanja so dajala senco dobrim odnosom med Slovenijo in Avstrijo. Zopet imamo razveseljive novice o treh novih dvojezičnih napisih, da je kljub vsemu bilanca zadovoljiva in razveseljiva ... Zasluga za nove tri table gre najbrž Narodnemu svetu koroških Slovencev in odvetniku Rudiju Vouku, ki si je z izjemno pokončno držo in tudi na račun lastnega ugleda in močnih kritik zamislil pot, kako rešiti problem dvojezične topografije ...
V pogovoru smo se ustavili tudi na njegovih delovnih mestih v tujini in gospod Longar pravi, da „družina spremlja diplomata, ker je po mojem osebnem mnenju drugače nesmiselno. Vsake daljše odsotnosti tudi odtujijo oziroma okrnijo pristnost odnosov in bi si težko predstavljal, da obstaja družinsko življenje na daljavo dlje časa. Odvisno je od starosti otrok, od vseh ostalih okoliščin in kako je družina povezana ... „
Na slavnostnem koncertu ob dnevu državnosti RS in ob koncu svojega mandata, se je Matjaž Longar zahvalil tudi „svoji družini za vso podporo mojemu delu. Posebej še takrat, ko so bila napornejša obdobja. Zlasti se želim zahvaliti svojima otrokoma, ki sta marsikateri večer razumela, da očeta ni doma, da dela. Posebej pa se želim zahvaliti soprogi Ireni, za vso podporo, za vse tiste samotne celovške dni in večere, ko je sama skrbela za družino, ko me je delo vodilo na službene obveznosti ... „
Vsekakor pa poudarja, naj po težkih preizkušnjah zgodovine vrnemo naši Srednji Evropi njeno enkratno dušo in večplastnost prepletanja jezikov, ver, kultur, identitet.
