Kdo si prizadeva, da bi burko za vsako ceno obdržali v Evropi?

Svet | 28.07.2010, 10:00 Marta Jerebič

V številnih evropskih državah se je med glavnimi temami na dnevnem redu pojavilo vprašanje prepovedi burk in nikabov. Burka je muslimansko žensko oblačilo, ki telo pokriva od glave do pet, medtem ko je nikab tančica, ki zakriva obraz, ne pa oči.

V Belgiji in Franciji morata predlog zakona o prepovedi nošenja teh muslimanskih pokrival potrditi še oba državna senata, preden bo postal pravnomočen. Podobni predlogi zakonov so se pojavili tudi na Nizozemskem in Danskem ter v Italiji, Avstriji, Švici in Veliki Britaniji.

Burka nima korenin v Koranu

Tovrstna pokrivala nimajo korenin v Koranu, trdi strokovnjak za islam in profesor na univerzi sv. Jožefa v Libanonu, jezuit Samir Khalil Samir. Po njegovih besedah je sprejemanje takih zakonov vabilo evropskim muslimanom, naj se bolj zavzamejo za integracijo. O nošenju burk v Koranu ni napisane niti ene vrstice, ampak gre le za običaj, ki izvira iz Savdske Arabije, Afganistana in še nekaterih drugih držav, s katerim se izraža podrejenost ženske moškemu, kar pa ima svoje korenine tako v islamskem izročilu kot tudi Koranu. Te države, zlasti Savdska Arabija, ideološko prevladujejo v muslimanskem svetu, zato so tudi njihovi običaji, predvsem zaradi savdskega denarja, močno razširjeni.

Po več muslimanskih državah, npr. v Tuniziji, so burke prepovedane, saj niso del njihovega izročila. V Turčiji prepoved izvira iz odločitve za sekularizem, v Egiptu je najvišja verska avtoriteta nošenje nikaba lani prepovedala z obrazložitvijo, da gre zgolj za običaj, ki nima nobene povezave z islamom, egiptovski premier pa ga je februarja letos označil za zanikanje ženske.

Salafiti

Kdo si torej prizadeva, da bi burko za vsako ceno obdržali v Evropi? In zakaj? Kot v članku za agencijo Asianews pojasnjuje Samir, nošenje teh pokrival zagovarjajo zlasti pripadniki islamskega gibanja Salafi, ki povzema značilnosti islama iz prvega stoletja nastanka. Salafitsko pojmovanje islama je razširjeno pri številnih islamskih aktivistih, ki k temu prek poroke pritegnejo tudi številne Evropejke. P. Samir je pred leti v Nemčiji predaval o ženskah v islamu. Njegov nagovor niso napadli turški muslimani v predavalnici, ampak 3 nemške zdravnice, spreobrnjenke v islam, ki so oblečene v burko zatrjevale, da je islam za ženske najboljša religija.

V Franciji burko nosi približno 2 tisoč žensk, med katerimi je večina spreobrnjenk ali takih, ki tega oblačila prej ni nikoli nosilo. Odločitev za nošenje burke torej ne izhaja iz tradicije ali verskih vrednot, ampak iz ideologije, ki si prizadeva za obuditev arabskega kulturnega izročila iz 7. stoletja, pogosto zgolj v znamenje nasprotovanja zahodu. Samir piše, da je pojav nošenja burke praktično posledica publicitete glede domnevne množične uporabe tega oblačila v muslimanskem svetu. Ženske naj bi bile pristne muslimanke le, če nosijo burko.

Evropski odziv na burko

Evropejci so proti burki, ker je preprosto nezdružljiva z evropskim izročilom, njeno nošenje pa je način zavračanja evropske kulture in integracije. Burka je v Evropi postala simbol nasprotovanja enakosti med moškim in žensko. Pojav je zaenkrat še omejen, saj zajema le nekaj tisoč žensk, vendar se po Samirovem mnenju zaradi ideologije, ki je v ozadju, lahko zelo hitro razširi, če se ne bo ukrepalo pravočasno.

Odziv muslimanov

Večina muslimanov je po Samirovem opažanju proti popolnemu zakrivanju obraza, kar pravzaprav podpirajo samo skrajneži. Zdi pa se, da je večina muslimanov v Evropi in Franciji proti takemu zakonu. Vzrok je po njegovem mnenju psihološki, saj tak zakon dojemajo kot sporočilo, da je islamska skupnost nevarna, da je žrtev strahu pred islamom, da gre za napad na islam itd.

Dejansko pa se dogaja ravno nasprotno. V islamskem svetu poteka kampanja proti zahodni kulturi vsaj s strani dela muslimanov. Tako se postavlja vprašanje, kdo je napadalec in kdo napadeni. Kot piše Samir je le redko srečal muslimana, ki je drugega pripadnika islama spodbujal k integraciji in vključitvi v življenje skupnosti, kjer živi, kar bi morala biti normalna drža v neki tuji državi. Zato se ob tem pojavlja ključno vprašanje: ali je biti musliman, kristjan ali Jud v nasprotju z biti Italijan, Maročan ali Rus? Ali lahko versko identiteto enačimo z nacionalno? Na zahodu ljudje ob predstavitvah rečejo, da so Nemci, Poljaki itd. Nihče ne reče: „Jaz sem kristjan.“ Za muslimane pa je odgovor pogosto prav: „Jaz sem musliman“, kot da bi to označevalo pripadnost domovini.

Muslimani bi morali po Samirovem prepričanju sami vzgajati svoje pripadnike in jih spodbujati k integraciji. Zato muslimanom postavlja vprašanje, zakaj na tisoče imamov – ki jih pogosto plačujejo muslimanske države in ne skupnosti v Evropi – ne pridigajo o integraciji v evropsko kulturo? Morda ravno zato, ker so v prvi vrsti oni tisti, ki so nastrojeni proti zahodu. Zakaj namesto kritike evropskih vlad ne premorejo tudi nekaj samokritičnosti, obsodijo terorizem in tiste, ki nasprotujejo integraciji?

Muslimanska skupnost v Franciji seveda ne zagovarja nasilja. Toda še noben musliman doslej ni stopil v javnosti na cesto in obsodil fundamentalizma in salafizma. Boj proti fundamentalizmu je ena najbolj nujnih nalog tudi znotraj islamskih držav, saj je ravno fundamentalizem tisti, ki zavira razvoj muslimanskega sveta. Zato Samir meni, da je zakon o prepovedi popolnega zakrivanja obraza nujen, pomemben in koristen. Ne zato, ker govori o oblačilu, ampak ker izziva ideološko miselnost nasprotovanja in zavračanja, ki v končni fazi prinaša več škode tako muslimanski skupnosti kot družbi nasploh.