Potrpimo s trpljenjem
Matjaž Merljak
V poletnih mesecih bomo v oddajah Moja zgodba na Radiu Ognjišče prisluhnili pričevalcem sorodnikom vojnih ujetnikov in civilistov, ki jih titoistične oblasti pomorijo po 2. svetovni vojni.
Gre za več ko 1050 umorjenih, predvsem moških, za katerimi ostane več kot 3.400 otrok, mlajših od 18 let. V skoraj 60 primerih so več kot 140 otrokom umorili oba starša. Titoistični tabu, ki je zakril umorjene, je bil prekletstvo za preživele sorodnike. Doživeli so vse vrste nasilja, zatiranja, ropanja, rasistične diskriminacije.
O tem pripovedujejo v pričevanjih, ki so zapisana v arhivu vladne Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic. V prvem delu serije smo izpustili imena pričevalcev, saj njihova pričevanja govorijo predvsem o sistemu, ki je bil vzpostavljen in je praviloma prizadel vse, ki so se znašli v titoističnem peklu.
Opozorimo na temeljne pripovedne plasti v posameznih oddajah (čeprav seveda v vsaki oddaji pričevalci opozarjajo na različne oblike državnega terorizma, ki jih je prizadel).
Njihove zgodbe odkrivajo trpljenje, ki je bilo skrito javnosti. V časih, ko se nam dobro godi, jih le težko razumemo. Zato jim prisluhnimo s spoštovanjem, usmiljenjem, sočutjem, potrpimo s trpljenjem, spoštujmo moč preživetja. Avtoriteta tega trpljenja nam jasno kaže razliko med demokracijo in totalitarizmom.
30. junija in 7. julija: Trpljenje rasistično diskriminiranih pod titoizmom le stežka razumemo: oropani, mučeni, zapostavljeni, prikrajšani, trpeči pod dolgoletnim pritiskom in travmo. Zaradi politično-policijskega državnega terorizma, titoističnega apartheida so bili izolirani drug od drugega, vsak je čutil ves pritisk režima, kot da bi rasizem pritiskal samo njega.
14. julija: Zaradi brezpravja in obubožanja so se svojci umorjenih znašli v obupni revščini. Samorastniki pod režimskim bičem. Boj za preživetje jih je porinil v suženjsko delo. Otroke so dajali v rejo, hlapčevat, zaposlovali so se mladoletni.
21. julija: Mnogim družinam umorjenih so zaplenili premoženje, pogosto so jih preprosto oropali. Prikrajšani so bili za podpore, ki so jih dobili na partizanski strani. Posebno breme za diskriminirane kmečke družine je bil velik obvezen odkup, višje obdavčevanje. Umiranje na obroke.
28. julija in 4. avgusta: Šola je bila za diskriminirane otroke posebna oblika koncentracijskega taborišča. V tej industriji delitve na »naše« in »vaše« so se v šolah sistematično izživljali nad »nepravimi« otroci. Pričevanja dokazujejo strašen obseg ubijanja talentov, preprečevanja normalnega razvoja otrok zaradi titoističnega apartheida. To je morda najhujši zločin tudi titoizma.
11. in 18.avgusta: Tako posamezni travmatski udarci kot mnogi dolgoletni boleči duševni rezi so trajno zaznamovali življenja tisočev. V pričevanjih nam ljudje polnijo registre travme, ki jih niso mogli zdraviti, ki so jih morali ljudje preživeti sami. Mnogim je bilo naloženo trajno breme, ukradli so jim življenjske sanje. Kdaj bodo slovenska psihiatrija, socialna služba … spoznali vso razsežnost prostravmatske stresne motnje, žalovanjske motnje …, ki sekajo skozi generacije?
