Se bo krščanska vera ohranila tam, kjer je tudi nastala?
| 02.06.2010, 14:57 Marta Jerebič
Papež Benedikt XVI. si je za svoje 16. mednarodno potovanje izbral Ciper, kjer bo škofom izročil delovni dokument sinode za Bližnji vzhod. Razmere, v katerih se nahajajo tamkajšnje krajevne katoliške Cerkve, pogostno niso prav spodbudne za obstanek krščanstva v tem delu sveta. Zato je pred njimi in tudi nami velika odgovornost, da se krščanska vera ohrani tam, kjer je tudi nastala.
Danes je katoliška Cerkev na Bližnjem vzhodu prisotna v različnih obredih. Poleg Cerkve latinskega obreda tam obstaja 6 patriarhalnih Cerkva, vsaka s svojo bogato duhovno, teološko in liturgično dediščino. Iz osnutkov delovnega dokumenta sinode za Bližnji vzhod je razvidno, da je Cerkev v tem delu sveta obsojena na propad, če ne bo vložila veliko prizadevanja v duhovne poklice. Vzroki za krizo duhovnih poklicev so različni: izseljevanje družin, nizka rodnost in okolje, ki se vse bolj oddaljuje od evangeljskih vrednot. Kristjani sicer kljub majhnemu številu predstavljajo pomemben del identitete držav Bližnjega vzhoda. Pri tem velja izpostaviti predvsem vzgojne ustanove. Katoliške šole in univerze obiskuje na tisoče ljudi različnih ver. Enako je s katoliškimi bolnišnicami in socialnimi centri.
Razmere ksristjanov po posameznih državah
Kristjane na Bližnjem vzhodu najbolj ogrožajo regionalni spori. Izraelska zasedba palestinskih ozemelj onemogoča normalno vsakdanje življenje, zlasti z vidika svobode gibanja, trgovine ter nasploh družbenega in verskega življenja. Vojska na primer zaradi varnostnih razlogov nekomu izda dovoljenje za obisk svetih krajev, drugemu pa ne. Potem so tu še fundamentalistične krščanske skupine, ki opravičujejo zatiranje Palestincev, kar arabske kristjane postavlja v še bolj neprijeten položaj.
Poglejmo na kratko še razmere kristjanov v drugih državah Bližnjega vzhoda. V Iraku so med glavnimi žrtvami vojne. V Libanonu so razdeljeni tako na politični kot verski ravni. V Egiptu raste politični islam, zato so kristjani prisiljeni, da se v družbenem življenju ne udejstvujejo kot kristjani. Tudi v drugih državah diktature silijo krščansko prebivalstvo k molku. V Turčiji trenutno pojmovanje laičnosti ne omogoča polne verske svobode.
Verska svoboda
Verska svoboda na Bližnjem vzhodu običajno pomeni le svobodo bogočastja, ne pa tudi na primer svobode vesti, torej svobode verovati ali ne verovati, izpovedovati vero zasebno in javno, ali prestopiti v drugo vero. Na splošno je vera na Bližnjem vzhodu družbena ali celo nacionalna izbira, ne pa izbira posameznika. Prestop v drugo vero obravnavajo kot izdajo družbe, kulture in naroda, ki ga v glavnem sestavljajo pripadniki ene vere. Zato je spreobrnjenje v krščansko vero obravnavano kot sad prozelitizma. Ponekod muslimanom spreobrnjenje prepovedujejo celo državni zakoni. Na drugi strani pa nekateri kristjani v islam ne prestopijo zaradi verskega prepričanja, ampak zaradi osebnih interesov. Ponekod do tega prihaja pod pritiskom muslimanskega prozelitizma.
Islamski ekstremizem
Narašča tudi islamski ekstremizem, ki predstavlja grožnjo tako kristjanom, Judom, kot tudi samim muslimanom. V takih napetih razmerah, gospodarskih težavah ter političnih in verskih omejitvah se avtohtoni kristjani še naprej množično izseljujejo. Na drugi strani se beleži naraščajoče priseljevanje Afričanov in Azijcev, med katerimi je veliko kristjanov, ki pa so pogosto predmet družbenih nepravičnosti, izkoriščanja in spolnih zlorab.
Razmere na Cipru
Poglejmo še na kratko razmere na Cipru, kamor papež odhaja v petek. Otok je od državnega udara leta 1974 razdeljen na dva dela. Severni del je turški, južni pa grški. Prvi obsega tretjino otoka in ga je Turčija razglasila za Turško republiko Severni Ciper, vendar je razen Turčije ne priznava nobena druga država. V letih 2003 in 2004 so pod okriljem Organizacije združenih narodov tekla pogajanja za vnovično združitev obeh delov otoka, vendar je grški del zavrnil pogoje združitve. Tako se je Evropski uniji pridružil le grški del otoka.
Papež severnega dela ne bo obiskal. Sicer gre za dragocene kraje, kjer pa se bogata zgodovinsko kulturna krščanska dediščina ohranja z veliko težavo. Samostani in cerkve so prepuščeni propadanju ali pa so jih spremenili v hleve in mošeje. Turška okupacija leta 1974 na tem delu otoka namreč ni povzročila samo več tisoč mrtvih, uničenja in prisilne izselitve ljudi, ampak tudi veliko kulturno tragedijo, ropanje in krajo ikon. Turčija tako še vedno poskuša zadušiti zgodovinski in krščanski spomin.
Benedikta XVI. pričakujejo v prestolnici Cipra Nikoziji, kjer bo med drugim v soboto popoldne daroval mašo v cerkvi Svetega križa. Kraj je še posebej pomenljiv, saj prav tam poteka ločitvena črta, tako da je severni del mesta pod turško upravo. Cerkev in frančiškanski samostan, sicer tudi sedež apostolske nunciature, kjer bo papež prenočeval, se nahaja v tamponski coni pod nadzorom OZN. Območje za to črto je bilo še pred nekaj leti popolnoma zapuščeno, danes pa so tam že naseljeni ljudje, vendar v južni del mesta ne morejo, saj so ceste zaprte. Tako bo papež od blizu lahko izkusil težak položaj, s katerim se vsak dan sooča tamkajšnje prebivalstvo. Zato bo zelo pomenljivo njegovo dejanje ob prihodu in odhodu, ko bo posadil oljko – simbol miru.
