Evroobmočje: Nimamo veliko izbire - zagnati paniko sedaj, ali pa pozneje
| 25.05.2010, 17:24 Marta Jerebič
Le ena evropska država popolnoma izpolnjuje kriterije Evropske unije, pa še ta ni njena članica. Bomo v nekaj letih znova govorili o nemških markah, francoskih frankih, španskih pezetah, slovenskih tolarjih? Ali smo lahko optimistični, glede na to, da državo, ki je katastrofalno zadolžena, rešujejo države, ki so prav tako zadolžene do vratu?
Konec evra?
Bomo v nekaj letih znova govorili o nemških markah, francoskih frankih, španskih pezetah, slovenskih tolarjih? Po mnenju nekaterih analitikov se s poglabljanjem gospodarske krize v Evropski uniji evro čedalje bolj približuje razpadu.
Sedanja kriza je pokazala, da politični temelji evra niso dovolj močni, Evropska unija se je gospodarsko in politično širila prehitro, zlasti pa se je za povsem neustreznega pokazal sistem nadzora javnega dolga posameznih držav članic. Časopis Brussels Journal v nedavnem članku ugotavlja, da le ena evropska država popolnoma izpolnjuje kriterije Evropske unije, pa še ta ni njena članica: Švica.
Državo pred bankrotom rešujejo druge prezadolžene države
Eden izmed kriterijev Evropske unije je, da javnofinančni primanjkljaj ne sme presegati 3 odstotke BDP. Grčija je celo v svojih najboljših letih imela veliko večjo finančno luknjo kot omenjeni kriterij, pa vendar je nihče ni resno opozarjal na to. Številne druge države pa so se znašle v podobnih razmerah, ko je prišlo do padca svetovnega gospodarstva. Grčija zato verjetno pomeni le začetek ekonomskega potresa, saj ima še več drugih držav bolehne javne finance, za katere pa upajo, da bodo morda ostale skrite v senci Grčije. Toda, kako dolgo? Države, ki so same zadolžene do vratu, rešujejo katastrofalno zadolženo Grčijo. Ali je sploh realno pričakovati, da bodo države, ki so same nezmožne odplačati dolgove, preprečile bankrot druge države? Ali bomo po Islandiji, Irski, Latviji in Grčiji priča domino efektu, ki se bo nadaljeval s Portugalsko, Španijo in morda Italijo?
Vzroki grške krize
Ob tem ne moremo mimo vprašanja, kako se je Grčija sploh znašla v tako težkem položaju? Časopis Brussels Journal navaja nekaj dejavnikov, ki so prispevali k finančnem zlomu države. Delavec se je lahko upokojil po 15 letih plačevanja prispevkov in pri tem dobival pokojnino v višini 110 odstotkov plače. Upokojitev je bila možna že pri 50 letih starosti. Neporočene ali ločene hčere preminulih javnih uslužbencev so prejemale pokojnino po pokojniku. Javni uslužbenci so dobivali ne samo 13., ampak tudi 14. plačo. Lahko so izkoriščali številne bonuse, na primer za učenje računalniških znanj ali tujih jezikov, dobili pa so jih zaradi različnih vzrokov – avtor članka na primer navaja bonus zaradi točnega prihajanja na delo. Ljudje so bili na plačilnih listah, pa čeprav niso opravljali nobenega dela. Ena takih služb je bilo delo v komisiji za upravljanje z jezerom, ki se je izsušilo pred skoraj 80 leti. Delež sive ekonomije v Grčiji je ocenjen na 28 odstotkov BDP. To je sicer veliko, ni pa edinstven primer, glede na to, da je sive ekonomije v Sloveniji le za odstotek manj. Ta delež pa se bo zaradi gospodarske krize verjetno še povečal. Od naših sosed nas prekaša le Hrvaška, kjer znaša obseg sive ekonomije 34 odstotkov bruto domačega proizvoda. Italija s 23 odstotki in Madžarska s 24 odstotki beležita manj sive ekonomije. Avstrija z zgolj devetimi odstotki predstavlja pozitiven zgled. Nam omenjeni odstotki in napovedi o njihovem povišanju morda nakazujejo, da bodo krvaveči pacienti kmalu napolnili prostore urgence?
Vpliv grške krize na ZDA
Videti je, da se je kriza evroobmočja oziroma celotne Evrope šele začela. Trenutne in nastajajoče velesile 21. stoletja, od ZDA in Kitajske, do Brazilije in Rusije so že povsem razmajale ambicijo Evrope po tem, da bi bila eden največjih igralcev na svetovnem odru, pa naj bo to na političnem, gospodarskem ali kakšnem drugem področju. To se je na primer pokazalo že lani na kopenhagenski konferenci o podnebnih spremembah, kjer naj bi imela Evropa vodilno vlogo, na koncu pa so dogovor zasnovale ZDA, Kitajska, Indija, Južna Afrika in Brazilija. Evrope torej ni bilo niti poleg. Kot piše kolumnist za britanski Guardian, Timothy Garton Ash, Peking, Moskva, New Delhi in Washington ne čakajo s pridržanim dihom. Zanje je življenje vsepovsod. Združene države Baracka Obame so na primer prezaposlene z zadevami doma. Novi britanski premier je sicer prejel klic ameriškega predsednika, ki mu je laskal o posebnih odnosih med državama, vendar pa Obama ne čuti nikakršne sentimentalne navezanosti na staro celino. Njegovo vprašanje je: Kaj lahko vi danes storite za nas? Od razmer v Evropi bodo namreč odvisne tudi razmere v ZDA. Analitiki Deutsche Bank opozarjajo, da bi se lahko obseg ameriškega BDP v prihodnjih dveh letih znižal za polovico ali en odstotek, če 750 milijard dolarjev vreden paket ukrepov EU zoper finančno in gospodarsko krizo ne bo uspel pomiriti trgov. Če načrt pomoči ne bo uspel, bo slika v prihodnje še bolj črna, recesija pa se bo verjetno še poglobila.
Izbira: zagnati paniko sedaj, ali pa pozneje
In kaj povedati za sklep? Morda se sliši pesimistično, vendar se zdi, kot da nimamo veliko izbire: ali zagnati paniko sedaj, ali pa pozneje. In kot pravi kolumnist Timothy Garton Ash, se bomo morda čez deset let smejali evropesimizmu iz leta 2010, vendar le, če se bo Evropa zbudila. Evropejci še nikoli nismo imeli tako dobrega standarda kot do nedavnega, vendar pa se ne zavedamo, kako temeljito bo treba spremeniti stvari, da bo standard ostal enak. Potrebovali bi novega Winstona Churchilla, da bi to pojasnil Evropejcem.
