Čas ponaredkov

| 12.05.2010, 01:56 Blaž Lesnik

Pred časom je v moj elektronski nabiralnik priletela reklamna pošta podjetja, ki je vabilo k ogledu svojih spletnih strani. Začuden sem ugotovil, da tam čez lužo za primeren denar napišejo šolarjem, študentom in raziskovalcem pisni izdelek: bodisi seminarsko, diplomsko nalogo ali celo doktorsko disertacijo.

Če ste zasuti z drugim delom, nimate narejene raziskave ali pa imate blokado pisanja, pravijo, vam priskrbijo ekipo usposobljenih strokovnjakov, ki bo delo opravila profesionalno in hitro. Če se vam zaradi roka zelo mudi, boste pač bolj odprli denarnico in napisana naloga bo pri vas že v dveh dneh. Reklamni zapis se zaključuje z zagotovilom, da ne gre za plagiatorsko delo, ampak da bo pisna naloga sestavljena samo za vas in je ne bodo prodali nikomur drugemu več.
Nekoč smo se zgražali nad plastičnimi operacijami slavnih, danes te niso več nič posebnega. Postavljanje videza pred dosežke je v današnjem času splošna praksa na vseh področjih. Primerov ni treba dolgo iskati: ljudje bolj cenijo videz kakor dejanja. Takšno ravnanje se je zažrlo v državne sisteme in mehanizme.

V teh dneh je finančna kriza v Grčiji osrednja tema, s katero se ukvarja Evropa. Dolgo časa se je napihoval balon sistemskega podkupovanja, utaje davkov in prirejanja finančnih poročil. Spominjam se, da je imela Evropska unija sitnosti z grškimi evroposlanci, ki so porabili velikanske vsote za prevažanje v Bruselj že pred desetletjem. Riba smrdi pri glavi: največje utaje so se dogajale pri najpremožnejših, tistih, ki imajo v najdražjih četrtih Aten svoje zdravstvene ordinacije in – podobno kot tisoči lastnikov bazenov – ne plačujejo davkov. Smrtna spirala lepega videza in lagodnega življenja se je pravzaprav vrtela dolgo, predolgo – zato je oblak prahu in pepela (v tem primeru ne vulkanskega) ob sesutju toliko večji.

Evropo je grški požar doletel prav ob njeni 60-letnici. Zelo vizionarsko so možje vrednot Schuman, Adenauer in drugi zastavili prihodnost skupnega evropskega prostora na temelju enakopravnega spoštovanja in medsebojnega spoštovanja. Čeprav živimo danes v drugačnih razmerah, kakršne so bile takoj po drugi svetovni vojni, je poziv k miru in spravi tudi danes blagodejen, potreben in celo nujen. V vseh članicah povezave, najbolj pa seveda tistih, ki stojijo na pragu podobne usode, se je zbudil odpor zaradi prenašanja bremen zadolžene Grčije na pleča evropskih državljanov. Voditelji povezave so se zaradi strahu pred širjenjem grškega virusa odzvali hitro in kot kažejo prvi znaki ustrezno. Upor Evropejcev (tudi Slovencev) je do neke mere povsem upravičen, a kaj, ko bi lahko vzorce, podobne grškim, iskali tudi pri nas. Tajkunske in ultra zgodbe, siva ekonomija, plačilna nedisciplina, zakoni, ki si jih vsak prireja in razlaga po svoje... Gospodarska in finančna kriza je seveda prispevala svoje. A sprejeti ukrepi so bili v glavnem prepozni. Kljub temu, da je Slovenija dolg državnega proračuna povečala že za več kot 4 milijarde evrov oziroma za 56%, se je gospodarska rast v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 zmanjšala kar za 7,8%. Brezposelnost se je približala številki 100.000. Zunanji dolg Slovenije je konec oktobra lani po podatkih banke Slovenije znašal 40 milijard evrov, od česar odpade slabih 17 milijard evrov na banke, od tega imajo za 14,5 milijarde evrov dolgoročnih obveznosti. Državni sektor je dolžan nekaj manj kot 6,6 milijarde evrov. Slika, ki nekaterim zbuja resno skrb, drugi pa usmerjajo pozornost drugam.

Najbolj vroča tema, ki bo vznemirjala domače prizorišče in poskrbela za vroč začetek poletja, je referendum o arbitraži. Problem hrvaške meje, ki je nedorečen že skoraj dve desetletji, bomo zdaj reševali državljani na referendumu. Vznemirja me modrost našega predsednika Türka, sicer pravnega strokovnjaka, ki pravi, da so „državljani običajno modrejši od politikov in znajo jasno presoditi o kakovosti predlogov“. Kakšno lepo laskanje, ob katerem se lahko samo še vprašamo: zakaj vas pa potem potrebujemo in drago plačujemo, dragi politiki? Zato, da poskušate reševati mejni problem s hrvaško leta in leta in ga na koncu prevalite na ljudstvo, ki bo že najbolje vedelo, kako in kaj. Spet lep videz in lepe besede, za katerimi pa se skriva vse prej kot to, kar hočejo sporočiti. Stroka je jasna: Odločitev, da bomo o arbitražnem sporazumu odločali na referendumu, je napačna, saj gre za zelo strokovno vprašanje.

Ustvarjanje lepega videza bi lahko iskali še marsikje: prestolnica je v preteklih nekaj letih pod županom Jankovićem doživela velike in zelo pozitivne spremembe. Kdo bi si drznil še pred nekaj leti le pomisliti, da bi središče mesta zaprli za ves promet? O urejenosti mestnega središča so prejšnji župani zgolj sanjali, Jankoviću je uspelo in kot kaže, mu bo uspelo tudi pri tako opevanem menda prepotrebnem stadionu. A kakšna je cena za to? Fevdalistično izkoriščanje delavcev, delo pri minus 15 stopinjah, v snegu in dežju, s po 100 neplačanimi nadurami itd.? Tisti, ki sami pišejo svoje zakone, ne potrebujejo odgovora. Njihova glavna skrb je, kako lahko vladajoči ali na prestol čakajoči vladar vzpostavi in obdrži najmočnejšo možno oblast, torej, kako lahko pridobi in zadrži moč. Če bi vprašali delavce in vse, ki so pod to makiavelistično logiko doseganja ciljev ne glede na sredstva, pa bi bil odgovor nedvoumen. In pravzaprav imamo v demokraciji vsi možnost odgovora na ravnanje izvoljenih. Jeseni bodo lokalne volitve...

Naj zaključim razmišljanje: resnica je naporna stvar, mnogokrat je lažje pred njo zbežati. To gotovo dobro ve tudi papež Benedikt XVI. Že večkrat je jasno poudaril, da je gospodarstvo brez etike in brez spoštovanja človeške osebe pogubno ter da mora svet spoznati, da je temeljno etično merilo za presojo slehernega družbenega sistema solidarnost med generacijami. Zlom svetovnega finančnega sistema je po papeževih besedah pokazal, da je gospodarski sistem brez etičnih pravil, ki spodbujajo celostni razvoj človeške osebe in ne zgolj dobička, obsojen na propad, globalna finančna in gospodarska kriza pa tudi dokazujeta, da je domneva, da je trg sposoben regulirati samega sebe, napačna.