Bo strah pred jedrskim orožjem ob kompromisih velesil kaj manjši?
| 17.03.2010, 15:05 Petra Stopar
Medtem ko se dandanes po svetu širijo znanje, material in tehnologija za ustvarjanje jedrskega orožja, se največji jedrski velesili, nekoč goreči sovražnici, skušata dogovoriti o zmanjšanju zalog svojega jedrskega orožja.
Toda, kako daleč sploh so Združene države Amerike in Rusija pri uresničevanju svojih večletnih zavez, ki segajo v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, in ob kakšne ovire se spotikata? Ali so zaveze o „zmanjševanju“ potencialno uničujočega vojaškega sredstva sploh smiselne, če vemo, da bi tudi po odstranitvi 1000 jedrskih konic za katastrofo na celini tri čisto zadostovale?
V aprilu naj bi bil v ameriški prestolnici t.i. jedrski vrh, na katerem bosta ZDA in Rusija podpisali dogovor o jedrski razorožitvi. Novi Start, kot se imenuje sporazum o zmanjševanju in omejevanju strateškega napadalnega orožja, bo končno nasledil Start I iz leta 1991. Ta je veljal samo do decembra lani in že takrat bi morala Washington in Moskva doseči kompromis o Startu III. To bo namreč že tretja različica, podpisati jo nameravata Barack Obama in Dmitrij Medvedjev. Pogajanja o novem dogovoru se vlečejo že več kot leto dni, a sta voditelja v minulih dneh v telefonskem pogovoru, ki je bil po trditvah vladnih predstavnikov „dober“, zgladila nekatere razlike, ki še obstajajo med državama pred prihajajočim srečanjem. O jedrskem razoroževanju pa naj bi ta teden z ruskim zunanjim ministrom govorila tudi ameriška sekretarka Hillary Clinton. To je vse del samoiniciativne pobude Washingtona, da po letih razrahljanih vezi, ki jih je pustil nekdanji ameriški predsednik George Bush, obnovi dobre odnose z Moskvo. Ti so se že nasploh v času vladanja Obamove administracije otoplili.
Spomnimo, da je Obama že v začetku svojega mandata, pred 14 meseci, izrazil voljo in željo, da je njegov cilj „svet brez jedrskega orožja“ ter obljubil, da bo zmanjšal število in vlogo le-tega v ameriški varnostni strategiji. Start III tako predvideva zmanjšanje zalog tega orožja ZDA in Rusije za več kot četrtino. Ob tem naj povemo, da prva trenutno poseduje približno 2200 strateških jedrskih konic, druga pa 2800, a so številke le ocene, saj je natančni podatek strogo zaupen. Tovrstno strateško orožje je med drugim namenjeno za napade na mesta in sedeže vojaških ustanov. Nova pogodba, če bi jo ratificirala tako ameriški senat kot ruska duma, bi zahtevala, da vsaka stran zmanjša število konic na približno 1500 ali 1600, število bombnikov in raket pa na manj kot 800.
Kot rečeno, je večina vprašanj glede novega dogovora že razrešenih, obstajali naj bi le nesporazumi glede nadzora, samega štetja orožja in sistema lansiranja. Večletno jabolko spora med Kremljem in Belo hišo je seveda ostro nasprotovanje Rusije načrtu ZDA, da bi v Vzhodni Evropi postavile del svojega protiraketnega ščita, saj kljub temu, da je Obama napovedal spremembe prvotnega načrta, kot ga je dal njegov predhodnik Bush, Rusija ostaja sumničava in ga vidi kot grožnjo. Kot je znano, bi ZDA del ščita namestile v Romuniji, kjer naj bi postavili prestreznike balističnih raket srednjega dosega. Tako je včeraj predsednik dume Boris Grizlov zagrozil, da bo ruski parlament blokiral Start III, če bodo ZDA vztrajale pri postavitvi ščita. Te besede je takoj zatem omilil ruski zunanji minister Sergej Lavrov, saj da težav ne bo in da razloga za vznemirjanje ni. Po njegovem zagotovilu bo vprašanje protiraketnega ščita upoštevano v novi pogodbi. Ta naj bi bila po besedah Medvedjevih svetovalcev v veliki meri pripravljena, doreči je treba le še manjše tehnične podrobnosti.
Kako daleč sploh segajo prizadevanja jedrskih velesil za omejevanje jedrske oborožitve? Prvi predlog sporazuma o tem največjem in najbolj kompleksnem nadzoru orožja v zgodovini je že leta 1982 podal ameriški predsednik Ronald Reagan v Ženevi. Start I kot dvostranski dogovor med ZDA in nekdanjo Sovjetsko zvezo sta julija 1991 podpisala predsednika George Bush in Mihael Gorbačov, veljati je začel decembra 1994. Start I je nalagal, da imata državi v oborožitvi lahko največ 6000 bojnih konic in 1600 nosilnih raket za njihov prenos na potencialne cilje. Sporazum je med drugim prav tako vzpostavil zelo strog režim nadzora in preverjanja upoštevanja določil. Vmes sta George H. W. Bush in Boris Jelcin podpisala tudi Start II, ki je prepovedal uporabo določene vrste jedrskih konic na balističnih raketah, konic, ki se lahko v eni sami izstrelitvi razletijo na več delov in zadenejo več ciljev, toda ta sporazum kljub ratifikaciji nikoli ni stopil v veljavo.
Po mnenju opazovalcev bi Obama in Medvedjev novi dogovor o zmanjšanju oboroževanja, Start III, dosegla le, če bi se Washington popolnoma odrekel postavitvi delov protiraketnega ščita v vzhodni Evropi in opustil namere obkrožiti Rusijo z obročem protiraketnega varnostnega sistema. To naj bi se nanašalo na namestitev desetih prestreznikov raket na Poljskem, kot tudi spremljajočega radarja na Češkem. Ruski predsednik se zaveda, da mora biti kakršenkoli nov sporazum z ZDA pravno zavezujoča listina in da morajo biti odrekanja enakopravna na obeh straneh. Tako naj bi bile tudi ZDA odprte za predlog Rusije, ki predlaga uporabo radarja v Azerbajdžanu, in ne svojega protiraketnega sistema. Kot je znano, je bil to sicer prvi odgovor Rusije na ameriške načrte o ščitu. Rusija ima namreč namen na območju Kaliningrada, ruskem ozemlju, vpetem med Litvo in Poljsko, brez neposredne kopenske povezave s preostalim ruskim ozemljem, namestiti mobilne balistične rakete kratkega dosega iskander. Rusija načrtuje do leta 2015 z raketami iskander oborožiti vsaj pet raketnih brigad, ki naj bi bile razporejene predvsem na ruskih zahodnih mejah, pa tudi oborožiti vsaj eno raketno brigado beloruskih oboroženih sil. Slednje je vsekakor v povezavi s tesnimi odnosi med Rusijo in Belorusijo, ki sta tudi po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 ohranili politične, gospodarske in kot vse kaže tudi vojaške vezi. Zanimanje za ruski raketni sistem naj bi po zahodnih virih izkazala tudi Iran in Sirija. Kakorkoli že, vprašanje je, ali je Rusija resnično pripravljena zapostaviti svoje strateške interese, zato da bi izboljšala partnerski odnos z ZDA? Morda so ta vprašanja tiste „manjše tehnične podrobnosti“, o katerih govorijo svetovalci, ki snujejo novo pogodbo o razoroževanju. Obama in Medjedjev naj bi jo v prihodnjih tednih podpisala v Kijevu, kar je ideja Rusije.
Kaj je razlog temu razoroževanju, se sprašujejo uporabniki medijskih forumov? Morda varnejši svet, miroljubnejša politika, ekologija, Nobelova nagrada ... Utopija. Samo obojestransko si želijo znižati stroške vzdrževanja, še vedno pa lahko z zmanjšano zalogo uničijo 20 zemeljskih obel, zatrjuje eden od spletnih uporabnikov. Z mnenjem se lahko strinjamo. Da se same jedrske velesile ne odrečejo vsemu svojemu bojnemu orožju, s katerim manifestirajo svojo oblast, z njo pa nadzorujejo in manipulirajo s potencialnim sovražnikovim umom, se zdi sporno nekaterim drugim državam. Tarča kritik je tudi posebna Pogodba o neširjenju jedrskega orožja, s katero se je pet držav pred več kot 40 leti v prvi vrsti zavezalo, da ne državam brez jedrskega orožja ne bodo posredovale le-tega. Toda medtem ko so ravno te jedrske države pri tem postavljene v privilegiran položaj, so tiste brez jedrskega orožja podvržene stalnemu nadzoru svojih jedrskih programov, kar naj bi jim zmanjševalo svobodo pri delu na tem področju. Tu se samo spomnimo Irana, ki ravno zdaj razvija lasten jedrski program, ki je po mnenju Zahoda naravnan v izdelavo orožja, in ne v raziskovalne namene. Jedrska energija – tako čista in ekološko prijazna, pa vendar tako nevarna, če pride v neprave roke.
Čigave roke pa so tresoče na tem svetu? Ali res živimo v nevarnem trenutku, v strahu, ko ne vemo, kdaj in kdo lahko pritisne na gumb, da bo človeštvo doživelo popoln izbris, in da bo edini rasi, ki ima sposobnost zavedanja samega sebe in razmišljanja o življenju, zadana dokončna smrtna rana? Morda bodo svetovne velesile, ki svoj obstoj gradijo predvsem na vojaškem imperiju, dosegle dogovor o zmanjševanju jedrskega orožja, toda ali bo to dovolj, da ljudje ne bomo več živeli v podzavestnem strahu pred uničenjem, je malo verjetno.
