Paradržava
| 24.02.2010, 08:16 Robert Božič
Se spominjate, kako smo pred leti velikokrat slišali besedo Udbomafija? Ta beseda je opredeljevala tiste kroge in njihova dejanja, ki so nakazovala na obstoj paralelnih centrov moči v državi. Ti naj bi izkoriščali podatke, sredstva, zveze, poznanstva, vpliv..., pridobljen v času totalitarizma, za delovanje v novem, demokratičnem času po osamosvojitvi.
Slovenija se je ob terminu Udbomafija razdelila na dva pola. Stranke kontinuitete so vedno kategorično zavračale obstoj takšne hobotnice, ki naj bi manipulirala z javnim mnenjem, prala denar, preprodajala in podobno. To naj bi bil konstrukt pomladnih strank, ki jim ni uspelo pri določenih projektih in so svojo nesposobnost, po besedah kontinuitete, želele preložiti na nekaj imaginarnega. Po drugi strani pa je pojem Udbomafija za desni pol slovenskega političnega prostora, pomenil nekaj na kar se je naletelo vedno, ko se je kakšni nečedni stvari, želelo priti do dna. Zarota molka, seznam UDBA.net, vse to sodi v ta arzenal političnega, lahko rečemo tudi kulturnega, boja. Dokazov za obstoj take združbe nikoli ni bilo, ali če rečem drugače, dokazi za njihov obstoj nas nikoli niso v celoti prepričali, čeprav bi se včasih dalo reči, da jim je pravna država oprijemljivo „dihala za ovratnik“. Morda je tudi zato pojem Udbomafija v zadnjih letih nekoliko izgubil na svoji ostrini in smo za njim lahko bolj zaslutili brezzobega psa. Morda pa so se ti ljudje le potuhnili, ali bolje rečeno, so si nadeli za javnost bolj všečne maske, nikakor pa s svojim delovanjem niso prenehali.
V to nas namreč prepričuje dogajanje okoli vračila treh psov znanega ljubljanskega zdravnika Saša (oz. Maje) Baričeviča. Prepričuje nas namreč, da pri nas delujeta dve državi. Ena je tista, ki ji pripada slehernik, druga država pa je tista, ki ji pripadajo ljudje z visokimi poznanstvi, vplivom in dobrimi odvetniki. Prvi pripada Stanislav Meglič, ki so ga omenjeni psi pred nekaj leti oklali do te mere, da je danes invalid. Še po štirih letih od tega dogodka, sodni postopek ni zaključen, lastnika psov Megliča v bolnišnici nista niti obiskala, najela pa sta prijatelja odvetnika, ki je vse postopke oteževal in omejeval do te mere, da posledično postopek še do danes ni končan.
Po drugi strani pa so isti ljudje dosegli, da se je sodba veterinarjev in sodnikov, da se pse zaradi povzročenega usmrti, spremenila v svoje lastno nasprotje. Zato seveda ni čudno, da danes kmetijski minister Pogačnik trdi, da je šlo vse po pravni poti in da niso kršili nobenega zakona. Kako je to mogoče? Seveda tako, da si priznamo, ali pa vsaj spet razmišljamo o tem, da pa morda pri nas vseeno obstaja še neka vzporedna realnost, neka paradržava. Ta združuje prijatelje povezane po podjetniških in strankarskih kanalih, brate in prijatelje, ki se zdravijo pri istem zdravniku, sorodnike in odvetnike, ki jih ti kličejo k sebi v trenutku stiske. Ti ob poznavanju možnosti zakonodaje in vpliva, ki ga imajo, lahko zaobidejo tisto, kar za slehernika sicer velja kot brezprizivno. Zanimivo je, da se s tezo o paradržavi strinjata tudi ustavni pravnik Andraž Teršek in nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek...Tudi to nekaj pove.
Ko visoka funkcionarka na ministrstvu za kmetijstvo odgovori, če jo zdaj, po nesrečnem dogodku smrti, vprašamo ali je bilo prav, da so bili psi vrnjeni, zdaj že pokojnemu zdravniku, da je bila to napaka, si ne morem kaj, da je ne bi vprašal, ali prej ni bila napaka? Takrat, ko so psi napadli nesrečnega sprehajalca? Ali se ji zdi, da je smrt zdravnika tragedija, primer zdaj invalidnega sprehajalca pa samo nesrečni dogodek?
Sprašujem se tudi, kako to, da je bila notranja ministrica in nato tudi njen partner, o dogodku obveščena tako zgodaj, preiskovalnega sodnika in tožilca pa na kraj dogodka sploh ni bilo? Zakaj se o spolnih pripomočkih na kraju dogodka, sprva v medijih sploh ni govorilo? In zakaj se zdaj govori o tem kot o zaroti ter kako svojci uradnim rezultatom preiskave sploh ne bodo verjeli, kakršnikoli že bodo...
Vse to so vprašanja, ki dajejo slutiti, da ima hobotnica svoje lovke prepletene zelo na široko in da si nekateri pravno državo predstavljajo po svoje. Pravila sicer veljajo, a če smo dovolj spretni, jih lahko obidemo. In ob vsem tem odvetnik Miro Senica še vedno misli, da je v bitki za Baričevičeve pse zmagal... Pa je res? Ali je bil to le kamenček, ki je sprožil plaz. Plaz, ki se ne bo tako hitro ustavil!
Ljudje se z vsem tem ne strinjajo in med njimi drastično upada zaupanje v inštitute vlade, še posebej pa zaupanje v stranke na oblasti. Vse to priča o tem, da lahko imaš vse ljudi za norce nekaj časa, gotovo pa jih ne moreš imeti ves čas. O tem priča tudi novica, ki je prišla danes. Nekdo je namreč odvetnika Mira Senico, prijavil odvetniški zbornici. V prijavi je zapisano, da je odvetnik kršil etični kodeks, saj naj bi izvajal sistematične pritiske in izkoriščal vezi z vplivnimi ljudmi. No, prijava je eno, kaj se bo iz tega izcimilo pa nekaj drugega, a vendar za nekatere ljudi, ki so mislili da so nedotakljivi, je tudi prijava moteča.
Pravkar se je razvedelo tudi, da bomo imeli v parlamentu poleg interpelacije o delu Kmetijskega ministra, tudi interpelacijo, že drugo v letu, proti notranji ministrici. Le naivni lahko mislijo, da zadevi nista povezani, čeprav bodo poslanci v primeru interpelacije proti notranji ministrici odločali, zaradi najema prostorov za Nacionalni preiskovalni urad.
Nekaj populističnih, všečnih izjav v slogu Tonija Blaira tu in tam, vendar vedno brez odločne besede. Vzemimo si teden za razmislek, čas pa teče. Mislim, da so tudi oni najbolj optimistični v zadnjem času ugotovili, da smo v Sloveniji v izraziti krizi. Pravzaprav jih je več. Gospodarska, finančna, socialna, moralna kriza. Zdaj lahko dodamo še krizo vodenja.
O tem govorijo tudi ideologi levice, stari udbovci in politiki, ki so si obvladovanje leve scene in države očitno predstavljali drugače. In kakšna je politika, ki je znotraj razklana? Ali lahko obstane? Kako globoko lahko še pademo, se sprašujejo ljudje? Pred časom sem zapisal, da Slovenija po obdobju Sibirske zime nujno potrebuje pomlad. Danes sije sonce..., je zdaj končno napočil ta čas?
