Praznik Gospodovega vnebohoda

Cerkev na Slovenskem | 09.05.2024, 05:01 Uredništvo Radia Ognjišče Tiskovni urad SŠK

Slovesni praznik Gospodovega vnebohoda, ki ga v Katoliški cerkvi obhajamo danes, je spomin na dogodek, ko je od mrtvih vstali Kristus dopolnil zemeljsko delovanje in odšel v nebo. Gospodov vnebohod je poleg velike noči in binkošti eden izmed najpomembnejših krščanskih praznikov, ki so ga zanesljivo obhajali že ob koncu 4. stoletja.

Praznik obhajamo štirideset dni po veliki noči, saj se je Jezus po svetopisemskem pripovedovanju po vstajenju štirideset dni prikazoval učencem in izbranim pričam, preden je odšel v nebo.

Vzdignil se je pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom. Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo« (Apd 1,6–11).

Praznik želi poudariti pomen Jezusove bližine z Bogom Očetom in Svetim Duhom. Jezus, ki je z dušo in telesom odšel v nebesa, ostaja med nami prisoten na več načinov. Kot je poudaril drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965), je Kristus navzoč tedaj, ko skupnost verujočih (Cerkev) moli ali poje, v Božji besedi, zapisani v Svetem pismu, v duhovnikovi osebi, ko deluje v Jezusovem imenu, v zakramentih ter na posebej očiten in izrazit način v zakramentu evharistije, ki predstavlja trajno Kristusovo navzočnost.

Pomen Kristusove navzočnosti med ljudmi je temelj, na katerem sloni nauk Cerkve in iz katerega izhaja tudi njeno verovanje. Cerkev po Kristusovem naročilu od zadnje večerje naprej ponavlja besede posvetitve kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Že prvi kristjani so spomin na zadnjo večerjo obhajali v obliki, kakor jo poznamo danes: zbirali so se ob branju Božje besede, molitvi očenaš in lomljenju kruha.

Praznik Gospodovega vnebohoda je za Cerkev priložnost, da vernikom pomaga pri oblikovanju in utrjevanju vere v Jezusovo živo navzočnost v življenju.

Vir: Katoliška cerkev