Dr. Ferenc: Tega poglavja slovenske zgodovine, ki bi izenačilo odnos do vseh žrtev, očitno še ne moremo zapreti

Slovenija | 17.05.2024, 12:27 Petra Stopar

V Sloveniji bi morali danes, 17. maja, obhajati narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, a ga je vlada pod vodstvom premierja Roberta Goloba lansko leto z odlokom odpravila. Ne glede na to so tudi letos štiri civilne iniciative – Prebudimo Slovenijo, Vseposvojitev, Nova Slovenska zaveza in Združeni ob lipi sprave – na predvečer tega dne pripravile spominsko slovesnost na Trgu republike v Ljubljani. Osrednji govornik, zgodovinar dr. Mitja Ferenc, je dejal, da je vlada z ukinitvijo nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja simbolno zanikala obstoj teh žrtev. To pa po njegovem odraža velik primanjkljaj v spoštovanju osnovnih civilizacijskih norm in nadaljevanje ideološkega ločevanja na naše in na tiste, ki si ne zaslužijo niti groba niti spomina.

Dr. Ferenc je v govoru dejal, da je gojil upanje, da bo vlada, ki je nacionalni dan spominjanja ukinila, in to kar na dopisni seji, to ob prepoznanju svoje zmote kmalu popravila, a spremembe te odločitve ni dočakal. Zato je odšel v Bruselj, kjer je ob pomoči evropske poslanke Romane Tomc pred celotno evropsko javnostjo opozoril na odnos do žrtev enega od treh totalitarnih sistemov, ki je v Sloveniji opazno drugačen kot odnos do žrtev fašizma in nacizma. V Bruslju je dobil potrditev, »da mora biti odnos do žrtev vseh treh totalitarizmov enak, in da je to že dolgo evropska norma, sem dobil takoj po zagovoru peticije. Nekateri evropski poslanci niso mogli verjeti, da so razmere v Sloveniji, ki jo tako spoštljivo gledajo navzgor, v odnosu do preteklosti drugačne kot bi morale biti. Čakam, kako bo odgovorila slovenska Vlada na vprašanja Evropskega parlamenta.«

Čakam, kako bo odgovorila slovenska Vlada na vprašanja Evropskega parlamenta.

Tega poglavja slovenske zgodovine, ki bi izenačilo odnos do vseh žrtev, Slovenci očitno še ne moremo zapreti, je dejal Ferenc in spomnil na odnos župana, ki na Žalah ne najde prostora za romske žrtve, tudi ne za tistih 50 iz Iške vasi, večinoma žensk in otrok, in tudi ne za 3450 žrtev iz Macesnove gorice. »Na to, da smo vsaj začasno pokopali žrtve iz Hude jame na mariborsko pokopališče smo čakali sedem let. Sprašujem se, koliko let bomo čakali, da bomo lahko k zadnjemu počitku v Ljubljani položili žrtve iz Macesnove gorice in drugih grobišč.«

Režim, zaslepljen z zmago v 2. svetovni vojni, je kruto obračunal s poraženci. Bil je maščevalen in brezpraven in se ni kaj dosti razlikoval od komunizma, ki je vladal drugod v vzhodni Evropi. Obračunal je z resničnimi in tudi z namišljenimi sovražniki in tudi takimi, ki so si prizadevali samo za drugačen ustroj življenja v zvezni Jugoslaviji.

Ferenc se je tudi vprašal, zakaj smo pri usmiljenju, pri sočutju, pri temeljnem civilizacijskem dolgu, ki ga je postavila že Antigona, tako veliki zamudniki. Vprašal se je, kako bomo brez zapiranja tega neslavnega poglavja naše zgodovine in kot kaže tudi naše sedanjosti, ki je očitno gluha za te izzive - šli naprej. »Danes sem tukaj zato, da z vami delim moje skrbi in da jasno povem, da od demokratične in samostojne Republike Slovenije pričakujem več,« je sklenil Ferenc, ki je prišel tudi zato, da je prižgal tudi svečo za eno od žrtev komunističnega nasilja, Elzo Premšak, ki je bila obsojena na smrt in ustreljena leta 1947.

Na to, da smo vsaj začasno pokopali žrtve iz Hude jame na mariborsko pokopališče smo čakali sedem let. Sprašujem se, koliko let bomo čakali, da bomo lahko k zadnjemu počitku v Ljubljani položili žrtve iz Macesnove gorice in drugih grobišč.

Na tihi in pietetni slovesnosti smo nato lahko prisluhnili besedam duhovnika dr. Janeza Zdešarja, ki jih je leta 1996 povedal v oddaji Naš gost na Radiu Ognjišče. Med govorniki, ki so sledili, je dr. Janez Juhant zaželel, da bi Kristus, ki je naša luč, in je svetila tudi našim rojakom, zasvetila tudi danes: »Ali na nek način je vsakdo izmed nas v temi in smrtni senci, zato vsi glejmo na Kristusa kot našo luč, da bomo svetili tudi današnjemu svetu.«

Nato so varuhi in varuhinje spomina na žrtve komunističnega nasilja, med njimi tudi potomci in sorodniki umorjenih žrtev, prižgali svečke in prinesli cvetje za pokojne, ki so umrli pod roko tega režima. Med slovesnostjo so prebrali tudi imena nekaterih žrtev, katerih kraj smrti je bil po navedbah Inštituta za novejšo zgodovino Kočevski rog.

Objavljamo celoten govor osrednjega govornika dr. Mitje Ferenca

Kmalu bo minilo 33 let odkar je tu čisto blizu na takratnem Trgu revolucije, potekala razglasitev samostojne države Republike Slovenije. Predsednik Kučan je takrat rekel že ponarodele besede: »Nocoj so dovoljene sanje«. Vsi smo jih imeli; sanje in z njimi povezana pričakovanja. Čakali smo novo, našo državo, državo, ki bo drugačna od tiste, ki smo jo zapuščali. Veliko nas je bilo, ki smo čakali tudi na to, da bo človek postal človeku enak. Da bomo pustili za seboj večvredne in manj vredne.

Ob rojstvu Republike Slovenije je bil - vsaj tako smo upali -prelom s komunistično ideologijo že za nami. Za nami so bile prve svobodne demokratične volitve. Za nami je bila spravna slovesnost oziroma simbolni pokop domobrancev v Kočevskem Rogu. Za nami je bil plebiscit okoli katerega smo se strnili kot eden. In verjeli smo, da bo novi družbeni red, prinesel tudi popravo krivic, ki jih na Slovenskem po 2. svetovni vojni ni bilo malo. In verjeli smo v besedo Sprava.

Režim, zaslepljen z zmago v 2. svetovni vojni, je kruto obračunal s poraženci. Bil je maščevalen in brezpraven in se ni kaj dosti razlikoval od komunizma, ki je vladal drugod v vzhodni Evropi. Obračunal je z resničnimi in tudi z namišljenimi sovražniki in tudi takimi, ki so si prizadevali samo za drugačen ustroj življenja v zvezni Jugoslaviji.

Ob izteku je njegova moč sicer popuščala, a za njim so ostale številne krivice, zarezane v duše naših ljudi. Pravijo, da so grenke tiste solze, ki tečejo, še grenkejše pa tiste, ki teči ne smejo. In režim, od katerega smo se poslovili, je za seboj pustil veliko zadušenih solz.

31 let po nastanku naše države je bil razglašen nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Vlada, ki ga je razglasila je zapisala, da samostojna Republika Slovenija - vedenja o razsežnosti komunističnega nasilja, kot tudi občutljivosti do žrtev in preganjanih - ni mogla v zadostni meri prenesti v kolektivno zavest, zato je tudi odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno in čedalje bolj nepieteten.

A leto za tem je neka druga Vlada ta nacionalni dan spomina na žrtve ukinila. To je storila kar na korespodenčni seji. »Ker so se ljudje že zbirali«, kot je rekel eden od poslancev vladajoče koalicije. Tako se ne dela z zgodovinskim spominom, z državo pa tudi ne. Ali res ne moremo razumeti bolečin svojcev pomorjenih, ki še po 80 letih ne vedo kje leže njihovi najbližji? Ali res ne moremo razumeti bolečin zapornikov v taboriščih, bolečin žrtev nasilnih razlastitev premoženja, žrtev montiranih sodnih procesov, prisilnih izgonov iz kraja bivanja, žrtev streljanja na državni meji?

Z ukinitvijo nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je Vlada na še nezaceljene rane natrosila sol in jih potisnila v tišino in osamo. Vlada je simbolno zanikala obstoj teh žrtev, kar odraža velik primanjkljaj v spoštovanju osnovnih civilizacijskih norm in nadaljevanje ideološkega ločevanja na naše in na tiste, ki si ne zaslužijo niti groba niti spomina.

Nemški predsednik Richard von Weizsacker je rekel, da kdor si zatiska oči pred preteklostjo, postane slep za prihodnost. Gojil sem upanje, da bo Vlada, ki je nacionalni dan spominjanja ukinila, to ob prepoznanju svoje zmote kmalu popravila. Saj so že modreci vedeli, da človek, ki naredi napako in je ne popravi s tem zagreši še hujšo napako. In to velja tudi za oblast. A spremembe odločitve nisem dočakal.

Zato sem odšel v Bruselj. Odločil sem se, da ob pomoči evropske poslanke Romane Tomc, pred celotno evropsko javnostjo opozorim na odnos do žrtev enega od treh totalitarnih sistemov, ki je v Sloveniji opazno drugačen kot odnos do žrtev fašizma in nacizma. Seveda sem se spraševal, ali bom tudi od evropskih poslancev slišal, da moramo gledati v prihodnost in da ta vprašanja nikogar več ne zanimajo. Zanimalo me je, ali bo tudi naša tako željena Evropa, v kateri bivamo že 20 let, enako nema in gluha za solze ki niso mogle teči, kot je moja država? In dobil sem odgovor, ki ga nisem pričakoval. Veliko bolj empatičnega, bolj razumevajočega in bolj odločnega. Potrditev, da mora biti odnos do žrtev vseh treh totalitarizmov enak, in da je to že dolgo evropska norma, sem dobil takoj po zagovoru peticije. Nekateri evropski poslanci niso mogli verjeti, da so razmere v Sloveniji, ki jo tako spoštljivo gledajo navzgor, v odnosu do preteklosti drugačne kot bi morale biti. Čakam, kako bo odgovorila slovenska Vlada na vprašanja evropskega parlamenta.

Pripadam tisti generaciji slovenskih zgodovinarjev, ki prosto po Marku Avreliju misli, da ne ravna včasih krivično le tisti, ki kaj stori, ampak tudi tisti, ki ničesar ne stori. Poskušali smo premikati meje; predvsem one v glavah - v razumevanju, v odkrivanju, v pieteti. Veliko smo opozarjali, prosili, večkrat bili slišani, še večkrat pa ne. Tega poglavja slovenske zgodovine, ki bi izenačilo odnos do vseh žrtev, Slovenci očitno še ne moremo zapreti. Da smo tako zelo vsak k sebi, kažejo besede župana, ki ne najde na največjem vseslovenskem pokopališču na Žalah, prostora za romske žrtve, tudi ne za tistih 50 iz Iške vasi, večinoma žensk in otrok in tudi ne za 3450 žrtev iz Macesnove gorice. Na to, da smo vsaj začasno pokopali žrtve iz Hude jame na mariborsko pokopališče smo čakali sedem let. Sprašujem se, koliko let bomo čakali, da bomo lahko k zadnjemu počitku v Ljubljani položili žrtve iz Macesnove gorice in drugih grobišč.

Sprašujem se, zakaj smo pri usmiljenju, pri sočutju pri temeljnem civilizacijskem dolgu, ki ga je uveljavila že Antigona, tako veliki zamudniki. Sprašujem se, kako bomo brez zapiranja tega neslavnega poglavja naše zgodovine in kot kaže tudi naše sedanjosti, ki je očitno gluha za te izzive - šli naprej? Kot posamezniki in kot skupnost? Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni na to, da jo bodo ponavljali. Tega si ne želim ne zase, kaj šele za naše vnuke. Ne želim, da v našem narodu prevlada Kreonov duh, ki je ločil trupla bratov Polinejka in Eteokla, poraženca in zmagovalca, na tistega, ki si pokop zasluži in onega, ki ga je prepustil ujedam. A od Sofoklejeve dobe sta minili že dve tisočletji in pol. Ali res v vsem tem času v kulturi spominjanja nismo naredili koraka naprej?

Danes sem tukaj zato, da z vami delim moje skrbi in da jasno povem, da od demokratične in samostojne Republike Slovenije pričakujem več. Sem pa danes tukaj tudi zato, da bom prižgal svečo za Elzo Premšak. Elza Premšak je bila maja 1947 obsojena na smrt in ustreljena. Stara je bila 33 let. Divizijsko vojno sodišče v Celju jo je obsodilo, ker naj bi govorila, da »organi za zaščito naroda« pretepajo ujetnike in izvajajo množične likvidacije. Slišali so jo govoriti tudi o likvidaciji v Hudi jami, kjer naj bi bilo po njenih besedah umorjenih tisoč belogardistov. Ustreljena je bila zato ker je – in danes to vemo - govorila resnico.

Posnetku celotne slovesnosti boste lahko prisluhnili v oddaji Moja zgodba, v nedeljo, 19. maja, ob 20.00.