Mitja Čander o pritiskih: »Zelo brutalno so zahtevali nek moj izbris iz kulturno-literarne sfere«

Spoznanje več 09. 09. 2026, 12:49 Tanja Dominko

Mitja Čander je v pogovoru za oddajo Spoznanje več, predsodek manj spregovoril o kulturni politiki, svojem dosedanjem delu v založbi Beletrina in pritiskih, ki jih je po njegovih besedah doživljal v zadnjih letih. Kot pravi, so se najprej pojavili javni napadi in poskusi črnenja, nato pa popolna tišina in blokada. Sam meni, da je bilo to povezano predvsem z ideološko najbolj odločnimi krogi okoli stranke Levica. Posledice naj bi občutil tudi pri financiranju kulturnih projektov, saj so Beletrina in z njo povezane organizacije začele izgubljati projekte in javna sredstva. »Oblika pritiska je seveda tudi javni napad ali pa neke vrste poskusov črnenja,« pripoveduje Čander. Kot pravi, se mu je to zgodilo že, ko je sodeloval v svetu Javne agencije za knjigo in še pri nekaterih drugih dejavnostih. »Najprej so me po mainstream medijih izrazito napadli, potem so me takoj po prevzemu oblasti po teh Facebookih ali kakorkoli nekih skupinah razglasili za kolaboranta in tako naprej, torej zelo brutalno pravzaprav zahtevali nek moj izbris iz te kulturno-literarne sfere,« pravi. Nato je po njegovih besedah sledila drugačna oblika pritiska – popolna tišina. »Potem se je zgodila pa popolna tišina in popolna blokada. In seveda zakaj? Ker so imeli moč, ker so imeli oblast, zlasti ideološko prenapete ljudi,« pravi. Ob tem izrecno poudari, da s tem ne misli vseh ljudi na levici, ampak predvsem tiste, ki so bili po njegovem mnenju ideološko povezani z Levico.

Ko politični pritisk postane finančni pritisk

Po Čandrovih besedah se je pritisk nato pokazal tudi zelo konkretno – pri projektih in javnem financiranju.
»Seveda se je zgodilo to, da smo enostavno začeli izgubljati projekte, javna sredstva,« pravi. Pri tem omenja Beletrino, pa tudi Kreativno bazo, ki jo vodita z ženo Majo. Izgubila so vse pogodbe, čeprav so si prizadevali za javno prepoznavnost številnih kulturnih institucij.
Čander pravi, da človek sprva še lahko pomisli, da gre za posledico trenutne politične jeze oziroma za to, da neko obdobje ni več med prioritetami. Težje pa je po njegovem sprejeti, ko se takšen odnos nadaljuje.
»Ne pričakuješ, da bo nekdo ali pa neka skupina ljudi ali pa neka, da rečem, politična, ideološka skupina, da bo tako dosledno izvajala neke vrste onemogočenja ali pa, kaj rečemo, pregon,« pravi.
Njegova ocena je torej, da ni šlo zgolj za to, da bi bila določena institucija nekaj časa manj pomembna za odločevalce, ampak za dolgotrajnejši vzorec ravnanja, ki ga sam razume kot obliko onemogočanja.

Brez dialoga z državo

To se je po njegovih besedah pokazalo tudi pri Beletrini, ki jo je vodil skoraj tri desetletja. Kot posebej boleč primer izpostavlja Biblos, sistem, ki je splošnim knjižnicam zagotavljal elektronske knjige.
Biblos je bil po njegovih besedah okoli let 2014 in 2015 prepoznan kot primer dobre prakse v Evropi, v času epidemije covida pa je imel približno 40.000 uporabnikov in več kot 300.000 izposoj letno. Kljub temu je bil sistem po njegovih besedah »dobesedno uničen«, kar je Beletrini zadalo hud udarec.
Druga težava je bila odsotnost dialoga z državo. Čander poudarja, da Beletrina kot velika kulturna nevladna organizacija zaradi majhnosti slovenskega trga potrebuje sodelovanje z državo, posebej pri področjih, kot sta digitalizacija in mednarodno povezovanje. Dialoga ni bilo, niti z ministrstvom za digitalno preobrazbo ne. »Absolutno ne, predvsem pa ne z Ministrstvom za kulturo, ki je le matično ministrstvo in bi ta dialog nekako moral potekati,« pravi. Ob tem poudarja, da so na evropski ravni takšen dialog z Evropsko komisijo vendarle imeli.
Pri razpisih so bili po njegovih besedah večinoma neuspešni, zaradi česar se je institucija postopoma znašla v vse večjih težavah. Ob tem sicer ne trdi, da je za vse težave kriva država, vendar opozarja, da dolgotrajna odsotnost podpore institucijo oslabi.

Kritična misel je usodnega pomena za stanje demokracije

Čander svojo izkušnjo umešča v širši problem javnega prostora. Po njegovih besedah je bil po političnem preobratu štiri leta praktično izločen iz dela medijskega prostora, saj ga niso vabili v oddaje, v katerih je prej sodeloval.
Ob tem opozarja, da mediji niso več zgolj tradicionalne medijske hiše, ampak tudi različne spletne platforme. Njihova vloga pa je po njegovem bistveno širša od posredovanja novic.
»Kritična misel je pač usodnega pomena za stanje demokracije v družbi,« poudarja. Demokracija se namreč po njegovem ne kaže zgolj v formalnih institucijah, ampak tudi v tem, ali se posameznik počuti svobodnega, sprejetega in sposobnega javno izraziti svoje mnenje.
Ob tem je zelo kritičen do načina, kako danes deluje javni prostor. Opozarja, da populizem nagrajuje agresivnost in vulgarizacijo.
»Bolj ko si brutalen, bolj ko si nesramen, bolj ko si vulgaren, več pozornosti dobiš,« pravi. Tisti, ki takšnega načina komunikacije ne sprejemajo, se po njegovem vse bolj umikajo iz javnosti, odkrito spregovorijo le še v svojih mini okoljih in se celo samocenzurirajo.

Kultura kot prostor kritične misli

Prav zato kulturo razume kot nekaj precej večjega od financiranja posameznih projektov. Predvsem je pomembno njegovo opozorilo, da financiranje kulture ne sme postati način ideološkega usmerjanja ali nagrajevanja »pravih« pogledov. Beletrina je v skoraj tridesetih letih izdala okoli 1.500 knjig, sodelovala pri evropskih projektih, razvijala festivale in digitalne vsebine ter povezovala slovenski prostor z evropskim, a je vendarle imela v tujini več posluha kot doma.
Čander opozarja tudi na položaj humanistike in na vprašanje, zakaj se zanjo odloča vse manj mladih. Po njegovem bi se morali vprašati, ali je akademski prostor še dovolj odprt za različna razmišljanja in ali je prišlo do širšega ideološkega premika.
Humanistika je po njegovem pomembna prav zato, ker družbi omogoča kritični premislek o sami sebi. Brez nje je prostor za ideološke poenostavitve in populizem večji.

»Še vedno smo v demokratičnem deficitu«

Čander svoje današnje politične poglede povezuje tudi z intelektualnim okoljem, v katerem je odraščal. Kot mlad je bil blizu krogu Nove revije, kjer je, kot pravi, pogosto poslušal razmišljanja o potrebi po demokratizaciji in »sproščeni Sloveniji«. Prav zaradi tega je že takrat občutil frustracijo starejših kolegic in kolegov, ki so opozarjali, da osamosvojitev sama po sebi še ne pomeni dokončne demokratizacije družbe. »Da se dejansko demokratiziramo, da izvedemo dejansko tranzicijo, da dejansko postanemo neka pluralna, demokratična skupnost, ki bo temeljila na svobodomiselnosti, na empatiji in pa hkrati na neki meritokraciji,« pravi Čander. Po njegovem se ta proces ni nikoli povsem končal. »Vedno znova se je dogajalo, da sem na raznih segmentih družbe spoznaval, da tega procesa žal nismo speljali do konca in da smo še vedno v nekem demokratičnem deficitu.« To vidi na različnih področjih – od medijev in pravosodja do kulture in drugih družbenih podsistemov.

Za razlog, zakaj je tranzicija ostala nedokončana, vidi tudi v načinu, kako je Slovenija dosegla samostojnost. Osamosvojitev je po njegovem zahtevala povezovanje zelo različnih političnih in družbenih sil – od nekdanjih partijskih akterjev do disidentov. Prav ta širša enotnost je bila nujna za uspeh osamosvojitve, vendar je imela po njegovem tudi svojo ceno. »Cena osamosvojitvene vojne in osamosvojitvenega procesa je bila v prvi vrsti ta, da ni prišlo do lustracije,« pravi. Slovenija je po njegovem lahko postala samostojna prav zato, ker je različne sile povezala v skupen cilj, vendar po osamosvojitvi zato ni bilo mogoče v celoti prenoviti vseh družbenih sistemov. »Po osamosvojitvi nismo mogli resnično prenoviti družbenih podsistemov. Od sodstva, policije, medijev do mnogih drugih sfer in so seveda te strukture v marsičem ostale intaktne.« Čander meni, da so se te strukture sčasoma zavedle, da do temeljitega »čiščenja«, kot ga sam poimenuje, ne bo prišlo, in so se zato postopoma prilagodile novim razmeram. Rezultat je po njegovem ostal nekakšen nedokončan demokratični prehod.

Ta pogled je pomemben tudi za razumevanje njegovega kasnejšega opisa političnih in ideoloških pritiskov. Čander namreč aktualnega dogajanja ne vidi kot povsem novega pojava, ampak kot nadaljevanje težave, ki jo je po njegovem Slovenija nosila že iz časa tranzicije: formalno smo vzpostavili demokratični sistem, vendar se vsi podsistemi niso enako globoko demokratizirali. Prav zato se njegova želja po »normalizaciji prostora« vrača k ideji, ki jo je po lastnih besedah poslušal že kot mlad v krogu Nove revije – k Sloveniji, ki bi bila pluralna, svobodomiselna, meritokratska in zares demokratična.

Njegov razmislek o sedanji politiki se na koncu povezuje tudi z njegovim pogledom na zgodovino. Lotil se je pisanja knjige o Titu, pri čemer ga zanima predvsem fenomen politične moči in njene minljivosti.
To je tudi ena od osrednjih niti njegovega razmišljanja: moč lahko zapre vrata, določa, kdo bo slišan in kdo ne, vpliva na javni prostor in tudi na razdeljevanje sredstev. Toda nobena oblast ni večna.
Zato je po Čandrovem prepričanju toliko pomembnejša kritična misel – tudi takrat, ko je neprijetna, nezaželena ali politično nezaželena. Demokracija namreč ni samo vprašanje tega, kdo ima oblast, ampak tudi vprašanje, ali imajo možnost govoriti tisti, ki oblasti ne pripadajo.