Nova dekanija naj bo prostor bratstva in oznanjevanja

Novice 04. 09. 2026, 12:00 Alen Salihović

Novomeški škof Andrej Saje je pred dekanijsko konferenco nove Kočevsko-žužemberške dekanije v sredo, 2. septembra 2026, v Kočevju daroval sveto mašo. Duhovnike je spodbudil k medsebojnemu povezovanju, skupnemu pastoralnemu razločevanju in iskanju novih poti oznanjevanja evangelija.

Škof Andrej Saje je v uvodu poudaril pomen dejstva, da so se udeleženci dekanijske konference pred pogovorom o pastoralnem delu in prihodnjih načrtih najprej zbrali pri evharistiji. »Preden začnemo načrtovati, se pogovarjati o pastoralnem delu in iskati nove poti, se zbiramo okoli Kristusa in njegove besede. On je izvir našega poslanstva in občestva,« je dejal.

Pozdravil je duhovnike in vernike ter se zahvalil kočevskemu župniku Branku Jurejevčiču in vsem, ki so pripravili srečanje.

Škofija Novo mesto odslej razdeljena na pet dekanij

Z začetkom novega pastoralnega leta je zaživela tudi nova ureditev dekanij v Škofiji Novo mesto, ki je bila prilagojena spremenjenim pastoralnim razmeram. Škofijo po novem sestavlja pet dekanij: Črnomelj, Kočevje–Žužemberk, Leskovec, Novo mesto in Trebnje.

Dosedanji Kočevska in Žužemberška dekanija sta bili združeni v novo Kočevsko-žužemberško dekanijo. S 1. septembrom so se končali tudi mandati dosedanjih dekanov in prodekanov vseh dekanij v škofiji. Na konferenci naj bi duhovniki predlagali novega dekana in izvolili svojega predstavnika v Duhovniškem svetu.

Škof Saje se je ob tem zahvalil dosedanjima dekanoma in prodekanoma Kočevske in Žužemberške dekanije za njihov čas, skrb in odgovornost pri povezovanju duhovnikov, župnij in pastoralnega življenja. »Kar je bilo dobrega zgrajeno v preteklih letih, naj postane temelj za skupno pot nove dekanije,« je poudaril ter se vsem duhovnikom zahvalil za njihovo poslanstvo in sodelovanje na ravni škofije.

»Božji sodelavci smo«

Osrednjo misel nagovora je škof oprl na besede apostola Pavla iz Prvega pisma Korinčanom. Pavel je razdeljeno korintsko skupnost opozoril, da ne on ne Apolo nista središče oznanjevanja, temveč sta le služabnika, po katerih so ljudje sprejeli vero. »Jaz sem sadil, Apolo je zalival, Bog pa je dajal rast,« pravi apostol Pavel in dodaja: »Božji sodelavci smo.«

Po škofovih besedah je vsak duhovnik poslan v določen kraj in skupnost ter ima svoje darove, izkušnje in način dela. Nekdo seje, drugi zaliva, nekdo nadaljuje delo svojih predhodnikov, za vsakim pa bodo delo nadaljevali drugi. »Sad pastoralnega dela ni odvisen samo od naših sposobnosti, načrtov in uspehov. Zvesto naredimo, kar moremo, sad pa zaupamo Gospodu,« je dejal škof Saje.

Obenem je opozoril, da je duhovniško poslanstvo po svoji naravi občestveno. Noben duhovnik ni duhovnik samo zase in nobena župnija ne more živeti sama zase. Spomnil je na besede papeža Benedikta XVI., da duhovniki sestavljajo prezbiterij oziroma skupnost bratov, ki se med seboj podpirajo, si pomagajo, se opogumljajo in tolažijo.

Nova dekanija kot nova priložnost

Nova Kočevsko-žužemberška dekanija obsega veliko in raznoliko območje, njene župnije pa imajo različne zgodovine, tradicije in pastoralne navade. Vse to je treba po škofovih besedah spoštovati, nova ureditev pa obenem predstavlja priložnost za tesnejše povezovanje. »Ne potrebujemo sprememb zaradi sprememb. Potrebujemo pripravljenost razločevati, kaj nam v sedanjih okoliščinah pomaga pri našem temeljnem poslanstvu: oznanjevati evangelij in ljudem omogočiti srečanje z Jezusom Kristusom,« je poudaril.

Kot področja, na katerih bi bilo mogoče okrepiti sodelovanje, je omenil katehezo, pripravo na zakramente, delo z mladimi in družinami, duhovne obnove ter karitativno dejavnost. Kjer je to smiselno, naj bi župnije združile moči, namesto da vsaka zase pripravlja podobne vsebine.

Pri tem bodo ključni medsebojni pogovor, poslušanje in zaupanje. Škof je spomnil tudi na spodbudo papeža Frančiška iz pisma župnikom leta 2024, naj pastoralno delo raste iz skupnostnega razločevanja, medsebojne podelitve in duhovniškega bratstva. »Dekanija naj ne bo predvsem administrativna enota. Postaja naj prostor duhovniškega bratstva, pastoralnega razločevanja in sodelovanja,« je dejal škof Saje.

Tudi služba dekana in prodekana zato ni zgolj organizacijska. Njuna naloga je pomagati graditi duhovniško bratstvo, spodbujati povezovanje med župnijami in skupaj z duhovniki iskati primerne poti oznanjevanja evangelija v novih razmerah.

»Tudi drugim mestom moram oznaniti evangelij«

Škof se je navezal tudi na evangeljski odlomek, v katerem Jezus ozdravi Simonovo taščo in številne druge bolnike. Sredi velike dejavnosti se umakne na samoten kraj, kjer išče povezanost z Očetom. Ko ga ljudje želijo zadržati, jim odgovori: »Tudi drugim mestom moram oznaniti evangelij o Božjem kraljestvu, ker sem za to poslan.«

V teh besedah je po škofovih besedah povzeto tudi duhovniško poslanstvo. Duhovniki imajo radi svoje župnije in ljudi, ki so jim zaupani, vendar njihovo poslanstvo presega meje posamezne župnijske skupnosti. »Po posvečenju pripadamo prezbiteriju krajevne Cerkve in skupaj nosimo odgovornost za njeno poslanstvo,« je poudaril.

Povezovanje po njegovem prepričanju ne zmanjšuje skrbi za posamezno župnijo, temveč jo lahko obogati in odpre za širše poslanstvo Cerkve. Duhovnike je zato povabil, naj se vprašajo, kje si lahko pomagajo, kaj lahko naredijo skupaj ter kako lahko povežejo svoje darove in izkušnje, da bi evangelij dosegel več ljudi.

Občestvo je pričevanje evangelija

Škof Saje je opozoril, da je medsebojna povezanost pomembna tudi zaradi bremen, s katerimi se duhovniki srečujejo pri svojem delu. Če vsak ostane sam s svojimi nalogami in težavami, postaja breme težje. Ko si duhovniki delijo izkušnje in odgovornost, pa lahko njihovo služenje postane lažje in rodovitnejše.

Občestvo med duhovniki je hkrati pričevanje vernikom, ki opazijo, ali duhovniki sodelujejo, se spoštujejo, dobro govorijo drug o drugem in znajo stopiti skupaj.

Cilj nove ureditve zato ni le učinkovitejša organizacija pastoralnega dela. Organizacija je po škofovih besedah potrebna, vendar ostaja zgolj sredstvo. Temeljni cilj je, da bi ljudje po oznanjevanju, življenju in sodelovanju kristjanov lažje srečali Kristusa.

Večjo soodgovornost zahtevajo tudi pastoralne usmeritve škofije. Oznanjevanje, kateheza in drugo pastoralno delo niso naloga posameznika, ampak skupno poslanstvo Cerkve. To poleg sodelovanja duhovnikov zahteva tudi večjo vključenost laikov in njihovih darov.

»Mi sejemo in zalivamo, Bog pa daje rast«

Ob koncu nagovora se je škof vnovič zahvalil duhovnikom za njihovo zvestobo, obhajanje evharistije, oznanjevanje, spovedovanje, obiskovanje bolnikov in spremljanje ljudi. »Veliko tega dela ostane skritega, vendar ga Gospod pozna,« je dejal.

Za novo pastoralno obdobje je zaželel modrosti, da bi znali ohraniti, kar je dobro, in odprtosti za iskanje novih poti tam, kjer so potrebne. Duhovnike je spodbudil tudi k veselju do bratstva in njihovega temeljnega poslanstva.

Nagovor je sklenil z besedami: »Mi smo sodelavci. Mi sejemo in zalivamo. Bog pa daje rast.«