Katehistinja in sodelavka na Uradu za laike Neža Novak | (foto: Rok Mihevc)
Ne le molitve in obrazci na pamet
Utrip Cerkve v Sloveniji Rok Mihevc
Z začetkom šolskega leta se začenja tudi novo veroučno in pastoralno leto. O vlogi katehistov, njihovem poslanstvu, sodelovanju s starši in duhovniki ter o tem, kaj otroci pri verouku pravzaprav pridobijo, smo se pogovarjali z Nežo Novak, katehistinjo v župniji Borovnica in sodelavko na Uradu za laike Nadškofije Ljubljana.
Čas veselja in pričakovanja
Ko govorimo o veroučnem in pastoralnem letu je razlika v tem, da pastoralno leto zajema celotno dogajanje v župniji in življenje župnijskega občestva, medtem ko je veroučno leto bolj neposredno povezano s katehezo in srečevanjem otrok pri verouku. Za katehistinjo Nežo Novak je začetek novega leta predvsem čas veselja in pričakovanja. Ob tem pa je pred njo, kot pravi, tudi pomembna naloga, poiskati način, kako otrokom približati sporočilo, da jih ima Jezus rad.
Učenje obrazcev na pamet ali doživljanje Božje ljubezni?
Po njenem mnenju pri verouku ni najpomembnejše učenje molitev in obrazcev na pamet, ampak predvsem to, da otrok začuti Božjo ljubezen in jo zna povezati s svojim življenjem. »Pomembno je, da bi otrokom znali približati to, da jih ima Bog rad in da bi se jih to na nek način dotaknilo.« Njena želja po poučevanju verouka izhaja iz osebnega doživljanja vere. Kot pravi, se je vse začelo s trenutkom, ko je začutila, da je Jezus z njo in da je z njim mogoče vedno ostati povezan.
Pomembno je, da bi otrokom znali približati to, da jih ima Bog rad in da bi se jih to na nek način dotaknilo.
Ura verouka
K poučevanju jo je spodbudil pokojni duhovnik Jože Gregorič in tako je začela učiti na Brezovici, pozneje v Logatcu in Gornjem Logatcu, danes pa verouk poučuje v domači župniji v Borovnici. Njena ura verouka vključuje molitev, pogovor, svetopisemske odlomke, pričevanja, igre in različne ustvarjalne metode. Na koncu sledi molitev, otroci pa včasih prejmejo tudi nalepko s cerkvenim motivom ali listek z Božjo besedo. Pri katehezi ima pomembno mesto tudi župnik.
Kaj zamujajo tisti, ki k verouku ne hodijo?
Ob vprašanju, kaj otroci, ki ne obiskujejo verouka, zamujajo, izpostavlja predvsem drugačen stik z vero, stik s sovrstniki, s katerimi skupaj odkrivajo verske vsebine in jih živijo. Pri tem pa poudarja, da verouk nikakor ne more nadomestiti družinske vere, niti družinska vera ne more popolnoma nadomestiti izkušnje župnijskega občestva. Vsaka prinaša nekaj svojega.
Posebej pomembna je tudi vloga staršev. Če se vera doma živi, če družina skupaj obiskuje sveto mašo in se o veri pogovarja, je otrokovo versko življenje lahko še bolj podprto. A sogovornica ob tem opozarja, da ne smemo misliti, da otrok brez vere v družini Boga ne more spoznati. »Ne moremo pa reči, da ni možno tam, kjer v družini ni vere, da otrok ne bo nikoli začutil tiste ljubezni, ki jo Bog daje, in da ne bo nikoli začutil tistega osebnega Božjega dotika. Ne vemo, kdaj se nas Bog dotakne.«
Ob začetku novega veroučnega in pastoralnega leta Neža Novak vsem – otrokom, staršem, katehistom in katehistinjam – želi predvsem odprtost za Božje delovanje.
