Zaskrbljujoča prihodnost

Komentarji 23. 09. 2026, 09:04 Andrej Šinko

Avtor v komentarju razmišlja o negotovi prihodnosti, ki jo zaznamujejo nepredvidljivi svetovni voditelji, kršenje pravil in vse večji vpliv družbenih omrežij ter umetne inteligence. Poudarja, da politika doma in v svetu spodbuja polarizacijo, zmanjšuje zaupanje ljudi in slabi občutek odgovornosti. Opozarja na razkorak med gospodarsko rastjo in dejanskim življenjem ljudi, ki jih vse bolj bremenijo visoki življenjski stroški. Največja skrb avtorja pa je, ali bo družba v času velikih sprememb ohranila solidarnost, pravičnost in moralni kompas.

Nič kaj optimistično ne gledam na prihodnost. Dogajanje v svetu me straši. Zlasti način vodenja velesil in ljudje, ki nadzorujejo centre moči. Voditelji se nemalokrat zdijo nepredvidljivi, njihove odločitve pa neracionalne, saj sledijo različnim ozkim interesom. Pri tem se prepogosto ne menijo za mednarodno ali drugo pravo. Nenazadnje imajo tudi dostop do več tisoč jedrskih konic, s katerimi lahko večkrat uničijo svet.

Njihovo delovanje odraža družbo in jo hkrati oblikuje. Socialna omrežja so ob pomoči umetne inteligence postala prostor, kjer novinarji ne postavljajo več vprašanj, številni ljudje pa verjamejo skoraj vsemu, kar vidijo ali slišijo, zlasti če to potrjuje njihova prepričanja.

Zato tudi takrat, ko so politiki ujeti na laži, to pogosto postane nepomembno. Vztrajajo pri svoji resnici, političnih posledic pa preprosto ni. Takšno ravnanje vpliva na družbo, jo spreminja, hkrati pa ima izjemen vpliv tudi na naš vsakdan. Vsaka raketa, ki zadene tanker v Hormuški ožini, vsaka novica o prekinitvi spopadov ali zgolj grožnja katerega od svetovnih voditeljev vpliva na cene, trge in razpoloženje ljudi.

Ljudem daje občutek, da lahko tudi sami delujejo na podoben način. Navadni državljani ali politiki v manjših državah, tudi na lokalni ravni, spoznajo, da lahko zadeve urejajo po svoje in mimo zakonov, saj je takšno ravnanje učinkovito, sankcij pa praviloma ni.

Ker je Slovenija del globalnega sistema, je to tudi naša realnost. Čeprav se zdijo gospodarski obeti za letos optimistični, splošno družbeno vzdušje tega ne odraža. Na eni strani je za to kriva politika in njen način delovanja. Že dalj časa smo priče medsebojnim napadom, obtoževanju in pomanjkanju sodelovanja, ki bi lahko pripeljalo do ustvarjanja boljših pogojev za prihodnost.

Namesto tega smo priča vse večji polarizaciji, ki jo politika prenaša tudi med ljudi. Pomemben element političnega prostora sta tudi sprenevedanje in izogibanje politični odgovornosti. Čeprav mediji občasno še uspejo razkriti neresnice politikov, zaradi vse nižje politične kulture to pogosto ne prinaša posledic. Prav tako redko pride do sodnih epilogov, kar družbo dela vse bolj otopelo.

Zaradi tega narašča nezadovoljstvo, ki pa se verjetno ne bi izražalo v takšni meri, če bi ljudje občutili večjo blaginjo in ne bi živeli iz dneva v dan težje.

Glede na posodobljeno napoved UMAR-ja se to ne zdi verjetno, saj naj bi Slovenija letos dosegla 3,8-odstotno gospodarsko rast. Z drugimi besedami, morala bi se cediti med in mleko. Pri tem naj bi bila gospodarska rast bistveno višja kot v evroobmočju, kjer bo glede na napovedi znašala le 0,9 odstotka.

Seveda se že daljše obdobje soočamo z inflacijo, ki trenutno s približno tremi odstotki na letni ravni ni na kritični ravni. Težava pa je njena kumulacija iz preteklih let, ki je prinesla izjemno rast vsakodnevnih življenjskih stroškov.

Nedavno sem sodeloval pri raziskavi, ki kaže, da narašča število ljudi, tudi tistih z nadpovprečnimi dohodki, ki na različnih področjih občutijo rast cen in zato precej prilagajajo svojo potrošnjo. Posebej skrb vzbujajo ugotovitve, da rast stroškov najbolj občutijo pri hrani, gorivu, stanovanjskih in komunalnih stroških ter pri stroških, povezanih z vzgojo in izobraževanjem.

Zanimivo se mi je zdelo tudi, da številni izdelke kupujejo predvsem glede na najnižjo ceno ali trenutno akcijo, čakajo na znižanja, opuščajo uveljavljene blagovne znamke ter zmanjšujejo obisk lokalov in restavracij. Skoraj petina sodelujočih je nakupovanje omejila zgolj na osnovne življenjske dobrine. Pri tem naj poudarim, da je bila raziskava osredotočena na družine.

Lani je v Sloveniji pod pragom tveganja revščine živelo 298 tisoč ljudi, kar je 22 tisoč več kot leto prej, kažejo podatki UMAR-ja. Po teh podatkih se je zvišala tudi stopnja tveganja socialne izključenosti. Vse bolj se zdi, da postaja tudi v Sloveniji realnost, da bodo posamezniki prisiljeni opravljati dve službi ali pa bodo tveganje revščine zmanjševali tako, da se ne bodo odločali za otroke.

Ta trend smo že pred leti lahko opazovali v nekaterih azijskih državah, kjer so nanj poleg visokih življenjskih stroškov vplivali tudi neugodni delovni pogoji in drugi dejavniki. Podobnim pojavom smo v zadnjih letih priča tudi v Evropi. Politiki govorijo o demografski zimi, pomanjkanju delovne sile zaradi bistveno manjših generacij ter potrebi po uvozu tujih delavcev.

Čeprav je ta trend v Sloveniji prisoten že vrsto let, podobno kot v večini evropskih držav, politika nanj ni ponudila pravih odgovorov. V osrednjeslovenski regiji, kjer je največ delovnih mest, so se cene stanovanj v petih letih praktično podvojile. Stanovanja, ki so nekoč stala 150 tisoč evrov, danes dosegajo cene okoli 300 tisoč evrov, tista za 250 tisoč evrov pa že pol milijona. Podoben trend je opazen tudi v drugih regijah, posledično pa rastejo tudi najemnine.

Na drugi strani je bila rast plač bistveno počasnejša. Zato je za družino z dvema povprečnima plačama in enim ali dvema otrokoma v današnjih razmerah skoraj nemogoče priti do lastniškega stanovanja brez pomoči širše družine. Če so prisiljeni v najem, jih dodatno bremenita visoka najemnina in negotovost glede prihodnosti. Stanovanjski trg je namreč zelo omejen, življenje družin pa je pogosto vezano na določeno okolje zaradi službe, vrtca ali šole. Takšne razmere zagotovo ne prispevajo k reševanju demografskih izzivov.

Druga neizpolnjena politična obljuba so brezplačni vrtci za vse. Gre za ukrep, ki se pojavlja v programih več političnih strank, levih in desnih, vendar nikoli ni bil uresničen, čeprav bi bistveno izboljšal finančni položaj številnih družin, zlasti tistih, ki rešujejo stanovanjsko vprašanje ali se soočajo z drugimi finančnimi izzivi. Rast življenjskih stroškov sicer vpliva na različne družbene skupine, a če ne bodo ustvarjeni pogoji za osamosvajanje mladih in ustvarjanje družin, bo država posledice tega v prihodnosti občutila še bistveno močneje.

Če govorimo o družinah, se te na rastoče stroške bolj ali manj uspešno prilagajajo. Težava nastane, ko začne naraščati socialna izključenost. Otroci zaradi finančne stiske družine niso vključeni v obšolske dejavnosti, ne udeležujejo se praznovanj svojih vrstnikov, izpuščajo letovanja in večdnevne šolske dejavnosti, ki so del vzgojno-izobraževalnega procesa.

Res je, da obstajajo šolski skladi, vendar bi bilo z vidika družbene pravičnosti prav, da so starši, ki redno delajo, sposobni svojim otrokom omogočiti takšne aktivnosti. V nasprotnem primeru se upravičeno sprašujejo, kako družba vrednoti njihovo delo, ki naj bi bilo za gospodarstvo in družbo pomembno.

Na drugi strani imamo tuje delavce, ki naj bi pomagali reševati primanjkljaj delovne sile. Na slovenskem trgu dela predstavljajo že 16 odstotkov vseh zaposlenih, pogosto pa se znajdejo v okoliščinah, v katerih so njihove pravice kršene. Velikokrat so to pripravljeni prenašati ali pa se svojih pravic sploh ne zavedajo.

Zdaj, ko je bazen delovne sile z Zahodnega Balkana v veliki meri izčrpan oziroma ljudje iz regije niso več pripravljeni delati za slovensko minimalno plačo, se podjetja obračajo k državam z nižjim življenjskim standardom, kjer je naša minimalna plača še vedno privlačna. To posredno pritiska tudi na plače domačih delavcev, gospodarstvo pa naj bi tako postajalo konkurenčnejše. Takšen razvoj dogodkov zagotovo ni v korist slovenskih zaposlenih, niti družbene pravičnosti.

S strani gospodarstva pogosto slišimo argument, da Slovenci določenih del niso pripravljeni opravljati. Ključno vprašanje pa je, za kakšno plačilo in pod kakšnimi pogoji naj bi ta dela opravljali. Smo torej Slovenci še priden in delaven narod, ali tudi nardo, ki za opravljeno delo pričakuje pravično plačilo?

Slabši socialni položaj, dodatne obremenitve zaposlenih in spremembe v družbi, ki postaja vse bolj individualistična, krepijo nezadovoljstvo ter odpirajo vprašanje, kaj nam bo prinesla prihodnost. To velja tudi v luči razvoja umetne inteligence, ki naj bi bistveno spremenila trg dela in potrebe po delovni sili.

Po nekaterih ocenah naj bi bilo do leta 2030 zaradi umetne inteligence ukinjenih 92 milijonov delovnih mest, hkrati pa naj bi nastalo približno 170 milijonov novih. Elon Musk za leto 2035 napoveduje, da bo denar izgubil svoj pomen, saj naj bi bili roboti sposobni proizvajati skoraj neomejene količine hrane, stanovanj in storitev. Trg naj bi tako prešel v stanje trajnostnega izobilja, delo pa naj bi postalo stvar izbire in ne več preživetja.

Osebno nisem optimist. Ne verjamem, da bosta trenutni način delovanja politike in smer razvoja družbe prinesla moralni kompas, ki ga potrebujemo. Po drugi strani pa prav razlike med ljudmi in koncentracija lastništva nekaterim prinašajo izjemno bogastvo. Že danes smo namreč dovolj bogata družba, da bi lahko izkoreninili lakoto, če bi bila sredstva pravičneje porazdeljena in če ne bi prihajalo do izkoriščanja, tudi delovne sile v državah tretjega sveta. Na svetu je rekordno število milijarderjev, bogastvo pa se koncentrira v rokah peščice.

Hkrati pa se zdi, da se kot družba vse težje poenotimo okoli vprašanj, ki presegajo ekonomske interese in segajo na področje skupnega dobrega. Zato me ne skrbijo zgolj gospodarski ali politični trendi, temveč predvsem vprašanje, ali bomo v času velikih tehnoloških in družbenih sprememb ohranili občutek za odgovornost, solidarnost in pravičnost. Prav od tega bo namreč odvisno, kakšna bo prihodnost, v katero danes zrem z veliko mero zadržanosti.