Katehistinje in katehisti - pogum!
Komentar tedna s. Emanuela Žerdin
Začelo se je novo šolsko in tudi katehetsko leto. Mogoče je to zadnje leto, ko bom tudi jaz poskušala otrokom odpreti vrata v svet evangelija in jim pokazati pot, ki vodi do Jezusa. Zato, kot vsako leto, tudi zdaj komaj čakam, da začnemo z veroukom! Vznemirljivo je čakati otroke, ker ne veš, kdo bo prišel v tvojo veroučno skupino in kaj bo prinesel s seboj. In potem počasi zgraditi odnos, ki je nekje med učiteljico, redovnico, babico in teto.
Prvič sem začela učiti verouk v Baru, slavnem nadškofijskem mestu v Črni gori. Z ogromno treme sem, dolgoletna medicinska sestra, stopila pred male učence in še zdaj ne vem, ali so se oni bolj bali mene ali jaz njih! Vse teološko znanje, ki sem ga pet let nabirala v Zagrebu, je spuhtelo iz glave! Ko pa smo se malo bolj spoznali in ko sem videla, da je velika čast učiti o nečem tako veličastnem kot je naša krščanska vera, sem vedela, da je to delo prav tako pomembno in potrebno kot najtežja nega bolnika v bolnišnici.
Iz svojih dolgoletnih izkušenj bi rada nagovorila številne katehistinje in katehete po vseh naših župnijah, saj sem izredno ponosna, da je med njimi veliko število mladih in poletnih ljudi, ki z nasmehom na obrazu stopajo na pot kateheze. Učiti verouk je podobno kot saditi seme v novoodkrito zemljo, ko ne veš točno, kakšna so tla, koliko je vlage in kaj vse potrebuje. A ti vseeno vseješ seme , saj ni vse odvisno od tebe, ampak tudi od sonca, ki bo sijalo in od dežja, ki bo natopil tla in dal rast.
Moje veroučne poti so bile zares zelo različne. v Srbiji sem poučevala v letih, ko se je uvajal verouk v prve razrede osnovne šole in sem za eno samo veroučenko katoliške vere, prevozila več kot 100 km, samo da smo kot majhna skupnost v Beograjski nadškofiji tudi mi katoličani lahko sodelovali pri poučevanju. Tam sem imela tri različne skupine otrok – srbske, hrvaške in nemške, a vse bolj sem spoznavala kako so pravzaprav razlike med njimi zelo majhne. Kajti vsi so le Božji otroci, odprti za duhovne vrednote, željni stopiti v svet razumevanja vere in molitve. Tako sem tudi ob prihodu v drago domovino Slovenijo začela učiti verouk – spet s tremo, saj sem morala učence prositi da me popravijo, če ne bom kaj pravilno povedala v slovenščini, a vrnili so mi že po nekaj mesecih, ko so me tako glasno objeli na šolskem dvorišču z vzkliki »naša nuna, naša nuna«, da je še ravnatelj pogledal skozi okno kaj se neki dogaja.
Otroci nas čakajo, drage katehistinje in kateheti, župniki in kaplani, diakoni in verniki vseh župnij! Čakajo, da jim tudi letos na njim razumljiv način prinesemo največji zaklad, ki smo ga odkrili – zaklad naše vere v Jezusa Kristusa, ki je vstal od mrtvih! To zavedanje naj nas krepi, ko se bomo sami sebi zdeli nemočni, neizobraženi, prezrti, ali nerazumljeni. Ja, rabimo pomoč, ko nas otroci iz ločenih družin sprašujejo, kako to, da njihovi starši niso zdržali, pa so bili poročeni v cerkvi; rabimo mnogo rok in src, da bi z ljubeznijo objeli vse tiste otroke, ki ne čutijo ljubezni ali ne vedo, kam naj se zatečejo v svojih stiskah; moramo stopiti skupaj, ko se nasilje hoče, mimogrede, skozi različne razpoke pritihotapiti tudi v naše veroučne prostore...
Če bi vsi mi, ki učimo o krščanstvu, o veri in o osebi Jezusa Kristusa, računali samo na sebe, bi prav gotovo hitro opustili svoj poklic, svoje poslanstvo. V zunanjem svetu nas praktično ni, saj še nisem zasledila noben medij, noben javni časopis, ki bi omenil ali predstavil našo veliko skupnost veroučiteljev in veroučiteljic, razen samo kakšnih zbadljivk ali sarkazma.
So pa naše plačilo naši veroučenci. Ko vam na primer, mladi fant v veliki trgovini ob plačanju računa, izreče z ogromnim nasmehom na obrazu zahvalo, da sem ga učila verouk – a jaz pa skoraj nisem prepoznala! Ali, ko me neki oče v Marijinem svetišču prosi, če bi molila za njegove otroke, ki sem jih učila verouk, zdaj pa so se čisto oddaljili od cerkve... Ali pa mi mali Svit kar domov prinese zahvalni šopek, ker je manjkal na podelitvi spričeval...
Zato vas prosim, mladi in že tudi starejši kateheti in katehistinje, kamorkoli se bo obrnil stil poučevanja verouka, kakorkoli bo Cerkev postala včasih tudi do nas prezahtevna , ali pa nam bodo verniki namesto podpore, dajali nasprotovanja, ne odstopimo od svojega dela! Kajti to ni le delo, to je poslanstvo, to je mehka nežna roka, preko katere želi Jezus nagovoriti in posvetiti srca svojih najmanjših otrok! Le s pogumom naprej! Saj tudi za otroke 21.stoletja veljajo njegove besede: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.« (Mr 10,14-15)
