Od jutri še en slovenski svetniški kandidat

Objavljamo celoten nagovor škofa Andreja Sajeta

Poklicani v Gospodov vinograd svetosti
Nagovor škofa Andreja Sajeta ob nedelji svetniških kandidatov ljubljanske metropolije

Cerkev Srca Jezusovega, Ljubljana – Tabor, 20. september 2026 ob 17.00
25. nedelja med letom
Berila: Iz 55,6–9; Flp 1,20–24.27; Mt 20,1–16
Dragi sobratje škofje in duhovniki, dragi lazaristi, redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre!
Prisrčno vas pozdravljam pri današnjem praznovanju nedelje svetniških kandidatov ljubljanske metropolije. Posebej pozdravljam in se zahvaljujem msgr. dr. Blažu Jezeršku, ki skupaj s sodelavci skrbi za pripravo tega vsakoletnega srečanja, postulatorje in vicepostulatorje posameznih postopkov ter vse, ki skrbite, da spomin na naše svetniške kandidate ostaja živ.
Prisrčen pozdrav vsem vam, ki ste prišli, da bi se skupaj zahvalili za njihov zgled in molili za uspešen potek postopkov za njihovo beatifikacijo in kanonizacijo.
Nedeljo svetniških kandidatov v ljubljanski metropoliji že vrsto let obhajamo tretjo nedeljo v septembru, vsako leto v drugem kraju in vsakokrat z enim od kandidatov, ki je posebej v ospredju. Med svetniškimi kandidati naše metropolije so škofje Janez Frančišek Gnidovec, Friderik Irenej Baraga in Anton Vovk, duhovnika Anton Strle in Andrej Majcen ter Magdalena Gornik.
Letos je v ospredju častitljivi Božji služabnik škof Janez Frančišek Gnidovec ob 120-letnici njegovega mašniškega posvečenja. Meni je še posebej blizu, saj prihaja iz današnje novomeške škofije: rodil se je 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec. V tej cerkvi Srca Jezusovega pa danes počivajo njegovi zemeljski ostanki.
1. Vsi smo poklicani k svetosti
Zakaj sploh obhajamo nedeljo svetniških kandidatov? Ne samo zato, da bi se spominjali velikih osebnosti naše Cerkve ali da bi spremljali cerkvenopravne postopke. Njen globlji pomen je, da nas svetniški kandidati spomnijo na našo lastno poklicanost k svetosti.
Drugi vatikanski koncil v konstituciji Lumen gentium jasno uči, da so vsi kristjani, ne glede na svoj stan in življenjske okoliščine, poklicani k svetosti. Svetost torej ni namenjena samo redovnikom, duhovnikom ali nekaterim izjemnim posameznikom. Je temeljna poklicanost vsakega krščenega.
Papež Frančišek je v apostolski spodbudi Gaudete et exsultate to povedal zelo življenjsko. Govoril je o »svetnikih izza sosednjih vrat«: o starših, ki z ljubeznijo vzgajajo otroke, o ljudeh, ki pošteno delajo za svoje družine, o bolnih, ki svoje trpljenje nosijo z vero in o starejših, ki ohranjajo upanje. Svetost se pogosto dogaja tiho, v zvestobi vsakdanjega življenja.
Svetost zato ne pomeni življenja brez slabosti ali težav. Pomeni, da človek dovoli Bogu, da ga postopoma spreminja. Pomeni živeti svojo konkretno poklicanost v ljubezni do Boga in bližnjega. Papež Frančišek poudarja, da ima vsak svojo pot: ni treba posnemati svetnika v vseh podrobnostih njegovega življenja, ampak odkriti pot, na katero Bog kliče mene.
2. »Pojdite tudi vi v moj vinograd«
Prav zato se današnja Božja beseda tako lepo povezuje s praznovanjem. Jezus v evangeliju pripoveduje o gospodarju, ki ves dan prihaja na trg in kliče delavce: »Pojdite tudi vi v vinograd!« (Mt 20,7).
To je pravzaprav zgodba vsakega svetnika. Svetnik je človek, ki je zaslišal Božji klic in nanj odgovoril. Nekdo ga zasliši zgodaj, drugi pozneje. Nekdo je poklican v duhovništvo ali redovništvo, drugi v zakon in družino, v vzgojo otrok, znanstveno ali kulturno delo, skrb za bolne, služenje ubogim ali zvesto opravljanje vsakdanjega poklica.
Gospod prihaja ob različnih urah. Za svetost nikoli ni prepozno. Pomembno pa je, da človek zasliši: Tudi ti pojdi v moj vinograd. Pri tem je odločilna še ena podrobnost evangelija. Delavci prve ure začnejo računati svoje zasluge. Mislijo, da bi morali dobiti več. Gospodar pa jim pokaže drugačno logiko: Božji odnos do človeka temelji na milosti in dobroti.
Zato prvo berilo pravi: »Moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota« (Iz 55,8). Svetost se začne prav takrat, ko nehamo meriti Boga s svojo tehtnico in mu dovolimo, da nas vodi po njegovih poteh.
3. Škof Gnidovec – človek, ki je odgovoril na klic
V tej luči lahko razumemo tudi škofa Gnidovca. Njegova pot ni bila lahka. Bil je duhovnik, vzgojitelj, lazarist in nato škof v Skopju, kjer je od leta 1924 do smrti leta 1939 služil ljudem v izredno zahtevnih narodnostnih, verskih in družbenih razmerah. Njegovo življenje so zaznamovali molitev, evharistija, preprostost, bližina ubogim in neutrudno pastoralno delo.
Njegovo svetost je Cerkev že pomembno prepoznala. Papež Benedikt XVI. je 27. marca 2010 odobril odlok o njegovih herojskih krepostih, zato mu pripada naziv častitljivi Božji služabnik. Leta 2023 je bil v Skopju končan škofijski postopek glede domnevnega čudežnega ozdravljenja na njegovo priprošnjo, dokumentacija pa je bila poslana pristojnemu dikasteriju v Rim.
Zato danes posebej molimo tudi za nadaljnji potek njegovega postopka. O škofu Gnidovcu je sveta Mati Terezija, ki ga je osebno poznala, dejala, da je bil »pravi duhovnik po Jezusovem Srcu«. Pred njenim odhodom v misijone jo je blagoslovil in jo spodbudil, naj Jezusu da vse in naj živi zanj.
Te besede dobijo tukaj, v cerkvi Srca Jezusovega, poseben pomen. Gnidovčeva svetost ni bila predvsem v velikih zunanjih dejanjih. Njena skrivnost je bila v srcu, ki je pripadalo Kristusu.
4. »Živeti je zame Kristus«
Zato se zdi, kakor da apostol Pavel v današnjem drugem berilu izgovarja tudi Gnidovčevo življenjsko geslo: »Živeti je zame Kristus.« (Flp 1,21)
Kaj pomeni biti svet? Morda je odgovor prav v tem stavku. Svetost pomeni, da Kristus postopoma postaja središče mojega mišljenja, odločanja, dela in odnosov. Da ne živim več samo zase. Da se vprašam: Kaj želi Gospod od mene? H komu me danes pošilja? Kdo potrebuje mojo bližino, besedo, odpuščanje ali pomoč?
Takšna svetost je realna. Dogaja se v naših družinah, župnijah, skupnostih, na delovnih mestih, v bolezni in starosti. Svetniki niso ljudje iz nekega drugega sveta. So ljudje izmed nas, ki so evangelij vzeli zares.
Prav zato potrebujemo tudi domače svetnike. Potrebujemo ljudi, ki so hodili po naših krajih, govorili naš jezik, poznali našo zgodovino in živeli v naših okoliščinah. Njihovo življenje nam govori: tudi tukaj je mogoče postati svet.
5. Prosimo in se priporočajmo
Dragi bratje in sestre! Današnja nedelja nas zato vabi k trem stvarem: da svetniške kandidate spoznavamo, da se po njih zgledujemo in da se jim priporočamo v molitvi.
Postopek za beatifikacijo ni samo delo postulatorjev, zgodovinarjev, zdravnikov, teologov in Dikasterija za zadeve svetnikov. Potrebna je tudi živa molitev Božjega ljudstva. Zato se svetniškim kandidatom priporočajmo v svojih potrebah in prosimo Boga za uslišanje na njihovo priprošnjo.
Predvsem pa prosimo za največji čudež: da bi tudi mi vzeli svojo poklicanost k svetosti zares. Gospod tudi danes prihaja na trg našega življenja. Morda smo prišli zgodaj, morda šele pozno. Morda smo goreči, morda utrujeni. Toda njegov klic ostaja isti:
»Pojdite tudi vi v moj vinograd.« Naj nas zgled častitljivega Božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca in vseh naših svetniških kandidatov opogumi, da bomo odgovorili na ta klic. Da bomo tam, kamor nas je Bog postavil, zvesto živeli evangelij, služili ljudem in nekoč skupaj s svetim Pavlom mogli reči: »Živeti je zame Kristus.« Amen.