Damijana Medved | (foto: Rok Mihevc)
Pogovoriti se moramo o smrti … in življenju
Naš pogled Damijana Medved
Letos bo minilo 12 let, odkar je umrl moj oče in še vedno ga pogrešam. Bolečina ni več ostra in pekoča, kot je bila v prvih mesecih po smrti, a še vedno se velikokrat spomnim njegovih besed, njegovih ravnanj, razmišljam, kako bi on komentiral posamezne dogodke …
Zdaj se mi že zdi, da to pogrešanje ne mine – ne glede na to, koliko let preteče od smrtnega dne; morda je celo ravno nasprotno: s staranjem in bližino lastne smrti se v veri, da se spet srečava, krepi. Spomnim se, kako je bilo v prvih mesecih po smrti: življenjske okoliščine dejansko ne dovoljujejo žalovanja; treba je hoditi v službo, skrbeti za otroke. Tako sem jokala vsako jutro med vožnjo v avtu v jezi in žalosti, da ga ni več med nami; potem pa sem si pred vhodom v službo obrisala solze in nadela oklep. Kot večkrat reče moja gostja v oddaji Nedeljski klepet Tatjana Fink: v današnji družbi je celo bolj kot smrt, tabu žalovanje in s svojo izkušnjo se lahko samo strinjam s tem. Ko sva na pragu letošnjega poletja s Tatjano Fink govorili o smrti in umiranju v poletnem času, sem bila – priznam – v dilemi, ali je to res tema, ki sodi v poletni čas. In potem me je vsakič znova presenetilo, ko sem slišala kar nekaj osmrtnic. Morda so res odjeknile glasneje ravno zaradi umanjkanja drugih novic, ampak dejstvo je, da ljudje ne umirajo izključno na praznik vseh svetih, ko se tudi medijsko okrepijo sporočila o poslednjih dneh bivanja na zemlji. In morda je tudi zato še bolj pomembno, da se takih tem lotevamo preko celega leta in ne samo v dneh, ko jih narekuje koledar. Življenje je pač precej bolj kompleksno in se nemalokrat odvija precej drugače, kot bi se nam zdelo, da je prav.
Pred meseci sem gledala film Belo se pere na devetdeset, posnet po istoimenski knjigi Bronje Žakelj; menda je bila gledanost rekordna, tudi knjiga je velika prodajna uspešnica in ko sem o filmu govorila z nekim mladeničem, mi je rekel, da ne mara gledati takih žalostnih filmov. Meni je bil film fascinanten že zaradi prikaza nekega drugega časa; meni v resnici domačega – to je bil tudi čas moje mladosti. In ja, seveda prikazuje tragične dogodke, ampak navsezadnje so tudi ti del življenja.
V zadnjem času se mi dogaja, ko govorim s svojimi vrstniki, da se pojavlja veliko – tudi smrtonosnih – bolezni. In tako sem že večkrat pomislila, da sem lahko zelo hvaležna za skupno preteklost, da pa ni nujno, da bo tudi prihodnost skupna. Težko je v resnici to sprejeti. In tudi zato je zelo, zelo pomembno (to je pač moje spoznanje), da vemo komu in čemu v resnici namenjamo svoj čas in energijo. Kaj je tisto, kar je najbolj vredno. In četudi lahko rečemo, da je največja vrednota večno življenje, nam je Bog dal tudi to – zemeljsko življenje, zato, da ga živimo polno tu – na zemlji.
In mogoče je ravno pogovor o smrti in umiranju tisti, ki nam življenje ovrednoti na novo. Ne pravim, da ni težko in trpeče in boleče, naporno, polno skrbi in strahu, a je tudi lepo, bogato, nežno, ljubezni polno, izpolnjujoče. Dragoceno. Dragoceno.
