Tanja Dominko
Tanja Dominko je novinarka na Radiu Ognjišče.
Politično prizorišče se počasi segreva in pripravlja na julijske predčasne volitve. Figure na šahovnici utegne nekoliko premešati pojav novih strank, že zdaj pa je zagotovo, da se nekatere obstoječe parlamentarne stranke v prihodnjem mandatu s to oznako ne bodo mogle pohvaliti. A bitka bo naporna.
Tretja okrogla miza, ki jo je Radio Ognjišče na temo medijev pripravil v Šentjerneju na Dolenjskem, je skušala predvsem odgovoriti na vprašanje: kaj zanima javnost in kako to vpliva na medije. O tem so razmišljali štirje gostje: nekdanji dopisnik Dela iz Rima Tone Hočevar, odgovorna urednica Slovenske tiskovne agencije Barbara Štrukelj, nekdanja urednica Dolenjskega lista in sedanja urednica Vzajemnosti Jožica Dorniž ter duhovnik Andrej Marko Poznič, ki v medijih večkrat sodeluje kot publicist.
Pred dnevi me je devetletna hči spraševala, s kakšnim denarjem smo plačevali nekoč. In nato se je začela razlaga, kako smo v mojem otroštvu plačevali z dinarji, v moji mladosti in v času njenega rojstva s tolarji, ter tudi, kako to, da imamo danes evro. Priznam, razlagati otroku ni lahko. Ampak me je vendarle spodbudila k razmišljanju, da je Slovenija v svoji preteklosti doživela že marsikaj. In mi skupaj z njo.
V postnem času, ko premišljujemo o Kristusovem trpljenju, je razumevanje tega njegovega darovanja za nas še posebej pristno v krajih, kjer je bilo v minulih letih prelite veliko krvi. S kakšno lahkoto se dvigne roka obsodbe na nekoga, katerega "greh" je zgolj pripadnost veri ali etnični skupnosti, se je pokazalo v času vojne na Balkanu. Sosed naenkrat ni bil več sosed, ampak sovražnik. Danes o tem vojnem času pričajo le še redke hiše, kjer so še vidne sledi granat ali drugega strelnega orožja. A vojne rane pri ljudeh ostajajo in se le počasi celijo. O tem smo v Banja Luki govorili s škofom Franjom Komarico.
Papež Frančišek ima podobno karizmo, kot jo je imel papež Janez Pavel II, razlika, ki jo vidi dr. Ivan Štuhec, je predvsem ta, da papežu Frančišku pisanje ni najbolj ljubo, kar tudi sam prizna. „On ne sedi za mizo in ne piše enciklik in tudi, kot vemo, ni doktoriral, kar je za jezuita dokaj nenavadno. Njemu ne leži pisarna, papirji, ampak živ stik.“ Dr. Štuhec ob tem potegne vzporednico z Jezusom, ki prav tako sam ni ničesar zapisal, ampak so to počeli evangelisti.