Med otroki ni levih in desnih

Politika | 06.05.2016, 10:22 Tanja Dominko

V naši ljubi državi, za katero radi rečemo, da leži na sončni strani Alp, je politični diskurz že nekaj časa zelo omejen na leve in desne. Ne vem, zakaj sem pričakovala, da bo parlamentarna pestrost, ki smo ji priče od minulih volitev, poskrbela za spremembe na tem področju. Packe od črnila se pojavljajo le še na več straneh načrtov za prihodnost, ki zato postajajo težko berljivi in si jih vsak po svoje razlaga.

Malokdaj v slovenski zgodovini smo dosegali pomembno raven soglasja. Eden takih mejnikov je bil gotovo plebiscit o slovenski samostojnosti. Tudi takrat ni šlo lahko, kar lahko slišimo v spominih, ki jih z nami in poslušalci delijo tedanji nosilci projekta osamosvojitve. Poleg strahov, da bomo jedli travo, so bile prisotne grožnje o silni moči Jugoslovanske armade, pa grožnje o izgubi delovnih mest, o zlomu gospodarstva, o valutnih tveganjih ob morebitnem prehodu na lastno denarno enoto. Vsekakor lahko rečemo, da so tedanji tvorci zmogli trezne presoje, kako osamosvojitev izpeljati, da ne bi padli na trda tla in se nikoli več pobrali. Brez nasvetov modrih mož ni šlo, a ni dovolj, da nasvete slišiš, treba jih je tudi upoštevati.

Modrost komunikacije je ravno ta dvosmernost, govoriti, pogovoriti se, pa tudi dogovoriti se. In pri tem najti neko srednjo pot, nek konsenz. To je umetnost, ki je današnja politika ne obvlada najbolje, pa čeprav so nekateri osamosvojitelji še vedno del nje. Ko zadnje čase spremljam parlamentarno dogajanje, ugotavljam, da imamo še večjo razdeljenost kot nekdaj. Vlada pripravi svoj zakon o neki temi, opozicija svojega. Prvič, drugič, tretjič. Vsakokrat zakon ne pride dlje od prve obravnave in tako zaključi svojo pot. Veliko zakonov so ravno v prejšnjem tednu poslanci obravnavali na predlog SDS. Morda drži očitek, da so kakšna besedila površna, nedodelana, finančni učinki zakona nedorečeni, a vendar, dragi gospodje poslanci, tudi vladni zakoni so taki. To vlada celo sama prizna s tem, da komaj sprejme en zakon, že prileti novela; tak primer je medijski zakon.

Verjetno se ne sprašujem samo jaz, zakaj poslanci (in poslanke, da ne bo pomote) ne sedejo skupaj in potegnejo iz vsakega predloga nečesa dobrega in sestavijo dovršene celote. Oziroma zakaj ne steče usklajevanje, saj tako ne bi izgubljali dragocenega časa, ko je vendar že vnaprej jasno, da zakon, ki ni usklajen širše, ne bo sprejet. Včasih res občudujem, kako opozicijski poslanci sploh dobijo voljo za vložitev zakonskih predlogov v parlamentarno obravnavo. No, čeprav je treba priznati, da niso vsi opozicijski poslanci isti kalibri. Ko je Združena levica predlagala novelo zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je uzakonila zakonsko zvezo dveh oseb ne glede na spol, je imel človek občutek, da si nihče od koalicije s tem ni želel mazati rok in so jo navdušeno sprejeli. Seveda niso pričakovali takega odziva javnosti in tako široke zavrnitve na referendumu- spomnimo, da je proti glasovalo več kot 63 odstotkov vseh, ki so se zglasili na volišču tistega decembrskega dne.

Poglejmo naslednji primer. Da mora državni zbor na zahtevo ustavnega sodišča razrešiti dilemo v zvezi s financiranjem zasebnih osnovnih šol, vlada ve že od lanskega januarja. Predloga ni uspela pripraviti leto dni, vmes ga je pripravila SDS, a seveda ni šel skozi parlamentarno sito. Vladni koaliciji pa se je verjetno zdelo, da za manj kot odstotek osnovnih šol nihče niti opazil ne bo, da se odločba ustavnega sodišča ni uresničila. A če nihče drug, smo to opazili starši, ki ves ta čas plačujemo šolnino iz svojega žepa, čeprav ustavno sodišče pravi, da mora biti javno priznani program 100 odstotno financiran iz državnega proračuna. V javnosti se je ves ta čas po zasebnih šolah, zlasti po Cerkvi kot ustanoviteljici ene od njih, zlivalo kup gnojnice, prikazati se jo je skušalo kot ustanovo, ki služi denar na račun staršev, ki ustanavlja šole za elito, ki otrokom pere možgane za svoje interese. Pri tem pa naša vrla levo in svobodnjaško usmerjena javnost ne omeni, koliko levo usmerjenih staršev si želi svoje otroke vpisati na tako osnovno šolo, da o škofijskih gimnazijah ne govorimo. Prav nič jih ne moti predmet Spoznavanje vere ali pa obiskovanje bogoslužja, kar naenkrat se jim ne zdi, da gre za pranje možganov, pač pa poudarjajo, da gre za kvalitetno šolo, ki jo njihov otrok preprosto mora obiskovati, ker bo deležen široke izobrazbe. Kakšna dvoličnost. Ampak razumljiva. Levi eliti ni težko prispevati dodatnih 60 evrov vsak mesec za šolanje, da bi se zavzeli za koga drugega, pa jim ne pride na misel. Pravzaprav so oni tisti, ki zagovarjajo elitizem, čeprav tega tudi na smrtni postelji ne bi priznali. Zato si tudi ne želijo, da bi se take šole še ustanavljale, ker potem ne bi bili nič posebnega, da so uspeli svoje otroke vpisati na šolo, za katero je ponavadi tako zanimanje, da bi jih lahko vpisali vsaj še v dva razreda. Če bi imeli prostor. Ko smo ravno pri prostoru, tudi tega levica ne omenja, da Cerkev prostore za šolo gradi z lastnim denarjem, prav tako financira vse materialne stroške in tudi ogrevanje, ki pozimi ni mačji kašelj. In to taista Cerkev, o kateri govorijo vse mogoče, zlasti v luči bogatenja na račun gozdov in nedeljskih darov vernikov. Socialni demokrati, ki imajo v svojih vrstah tudi kakšne vernike, spomnimo se denimo finančnega ministra Franca Križaniča, bodo sedaj na veliki preizkušnji. Če hočejo ugoditi svojim volivcem, ki so večinoma sovražno nastrojeni do Cerkve in njenih struktur, ne bodo podprli predloga, ki je nastal pod peresom SMC-jeve ministrice. A hkrati bi se lahko že otresli te cokle preteklosti in dojeli, da jih pravzaprav iz cerkvenih struktur nihče ne ogroža. In da otroci so naše skupno bogastvo, naš vezni člen, ki jih moramo dobro vzgojiti, če želimo, da bodo iz naše države nekaj ustvarili. In nenazadnje, da je konkurenca zdrava, bodisi na političnem ali pa na izobraževalnem področju. Dobro jutro, levica, vas bo kdaj srečala zdrava pamet?