Tanja Dominko
Tanja Dominko je novinarka na Radiu Ognjišče.
Stična mladih praznuje 40 let in znova v svoj objem vabi vse mlade in malo manj mlade, tokrat z nekoliko prenovljenim konceptom. Sveto mašo, ki jo bomo na valovih Radia Ognjišče neposredno prenašali, bo v soboto, 18. septembra ob 11. uri, daroval mariborski nadškof Alojzij Cvikl, sledil bo program z delavnicami, zvečer pa koncert slavilne glasbe.
Marsikdo pravi, da politika ni zanj, med mladimi zanimanje zanjo ni običajno, a vendar smo v oddajo Pogovor o povabili tri, za katere to ne velja. Kako vidijo svoj glas v parlamentu in kaj so se doslej naučili, nas je zanimalo. Z nami so bili 31- letna Tadeja Šuštar Zalar je poslanka Nove Slovenije, ki je poslanski sedež zasedla po izvolitvi Ljudmile Novak v Evropski parlament, 37- letni Gregor Perič, poslanec in vodja poslanske skupine Stranke modernega centra in 28- letni Jure Ferjan, poslanec Slovenske demokratske stranke, ki barve stranke v hramu demokracije zastopa po nastopu vlade Janeza Janše.
Medtem ko za zaposlene v izobraževanju in zdravstvu že velja pogoj PCT, pa je ta vse bolj verjeten tudi v nekaterih drugih panogah, saj koronavirus ostaja grožnja, zapiranja družbe pa si nihče ne želi. Predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak meni, da je proticepilna naravnanost v družbi še vedno velika, kar ji je nerazumljivo.
»Politika je dobila nek slab prizvok, kot da je treba bežati od nje, ampak v svojem bistvu je nekaj dobrega, je delo za skupno dobro, za našo skupnost. Se mi zdi, da je to tudi poslanstvo kristjana. Sam politiko razumem na tak način in zato spodbujam ljudi, da nam pri tem ustvarjanju skupnega dobrega pomagajo. Ljudje imamo različne talente, ni zgolj to, da si aktiven v politiki, dovolj je že, da si aktiven državljan, da spremljaš situacijo, da se udeležuješ volitev in referendumov, že to lahko prispeva k temu, da je v državi drugače.« Pri tem je predsednik Nove Slovenije in obrambni minister mag. Matej Tonin poudaril tudi pomen sodelovanja v politiki, »združeni zmagujemo, razdvojeni pa vsi izgubljamo«, je bila ena od njegovih misli.
Desetletja in stoletja so se trudili, da bi jo imeli. In da bi v njej živeli svobodno. Da bi volili. In da bi volili slovenske politike. Da bi govorili slovensko, povsod, v šoli in na uradih. Da bi se šolali ne glede na to, ali si naši starši to lahko privoščijo, in bili uspešni v šoli, čeprav so naši starši hodili v cerkev. Da bi svobodno izbirali svojega življenjskega sopotnika. Da bi svobodno prehajali državno mejo in da bi lahko potovali po svetu brez strahu, da bi nadzorovali naše poti. Kako nenavadno se to danes sliši, kajne? Težko si predstavljamo, da so vse to stvari, ki so si jih morali priboriti rodovi pred nami. Za katere so se trudili pisatelji, duhovniki, učitelji in drugi izobraženci, ki so vedeli, da je narod nekaj pomembnega, nekaj edinstvenega, nekaj, na čemer je treba graditi, zavest, ki jo je treba gojiti in spoštovati. In ubraniti.