Nataša Ličen
Nataša Ličen je voditeljica na Radiu Ognjišče.
V biseru renesančne Vicenze na severovzhodu Italije bo konec tedna, od 18. do 21. aprila, svetovni sejem za cerkvene potrebščine, liturgično in cerkveno umetnost, poimenovan Koine, ki se odvija vsaki dve leti, ponavadi po velikonočnem času. Sejem ima dolgoletno tradicijo, saj ga pripravljajo od leta 1989 in združuje obrtnike, umetnike, oblikovalce, cerkvene arhitekte ter prikaže proizvodnjo izdelkov in storitev kakovostnih vodilnih mednarodnih izdelovalcev in dobaviteljev. Sejem Koiné je kraj, kjer so prikazane tako novosti kot avtentični izdelki, kjer je viden razvoj in širina liturgičnega oblikovanja, vse do načrtovanja cerkva in obnove sakralnih prostorov. Tja se letos odpravljajo tudi nekateri sodelavci Ognjišča.
V sobotni oddaji »Za življenje, za danes in jutri« smo gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki je uvodoma v pogovoru dejal, da marsikdaj znamo zelo dobro očistiti svoje domove, urediti okolico, žal pa dostikrat ne znamo pospraviti odnosov, ki vendarle, če so urejeni, prinašajo veliko več zadovoljstva. Rdeča nit aprilskega srečanja v sklopu rednih radijskih pogovorov o vzgoji in medsebojnih odnosih je bila vključevanje starih staršev v vzgojo in njihov dragocen ter velik pomen pri tem.
Ob letu posvečenega življenja so redovniki in redovnice iz različnih redovnih ustanov, ki delujejo v Sloveniji, na velikonočno sredo, nekaj minut pred poldnevom, na Prešernovem trgu v Ljubljani, pripravili redovniški flash mob, skupinski ples, katerega namen je, da se vanj spontano vključi vse več ljudi, ki naključno spremljajo dogajanje, oziroma so prav v tistem trenutku na mestu dogajanja. Namen je dosežen, če se z zgledom pritegne čim večjo množico, ki si medsebojno podeli nekaj dragocenih trenutkov osvobajajočega gibanja in radosti obstoja. S plesom začne le nekaj redovnic in redovnikov, ki z veseljem v Gospodu in z gibi skupaj z zbranim občestvom slavi Boga. Redovniki in redovnice delujejo med ljudmi in za ljudi na različne načine, vse pa povezuje predanost. In te je bilo res veliko tudi na omenjenem dogodku. V sobotnem jutranjem programu smo se o njem pogovarjali s frančiškanom in duhovnikom br. Janezom Papo.
Na Biotehniškem izobraževalnem centru Ljubljana so se na začetku letošnjega marca razveselili odprtja sodobno opremljene prve šolske veterinarske ambulante za male živali v Sloveniji. Proces pridobivanja dovoljenj za Šolsko veterinarsko ambulanto je trajal dve leti. Na šoli so se povezali z Veterinarsko zbornico, s Centrom za poklicno izobraževanje in tudi z Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport, kjer so jim pomagali z evropskimi sredstvi, pridobljenimi preko razpisa, ki so jih porabili za nakup opreme. Vložili so tudi svoja sredstva. Po preureditvi prostorov v šoli, so začeli iskati še možnosti za delovanje ambulante. Ker za delo z živalmi potrebujejo tudi zdravila, teh ne morejo kupovati sami, so z Veterinarsko zbornico poiskali možnosti in postali del Veterinarske postaje Ljubljana, ki jo vodi direktor Jože Drobnič, doktor veterinarske medicine. Delajo pod njihovim okriljem. K njim lahko pripeljemo živali, bolne in oslabele privedejo tudi dijaki sami. To poudarjajo, ni njihova osnovna dejavnost, glavno in v prvi vrsti je kakovostno izobraževanje dijakov, a seveda ta možnost oskrbe je, ker je po nekaj letni praksi na zasebni Veterinarski ambulanti, zdaj pri njih zaposlena Nuša Šumet, doktorica veterinarske medicine. Dijaki nikoli ne delajo sami, vedno le pod mentorstvom. Zato dobrodošli, lahko pripeljete svoje živali, ki bodo kakovostno oskrbovane. Svetujejo pa tudi o vzgoji, prehrani, negi in morebitnih vedenjskih težav živali. O pridobitvi, o veterinarskem poklicu in na sploh o pravem odnosu do živali smo govorili v Dijaški oddaji.
Med lanskim kolesarskim romanjem po Beli krajini smo si sodelavci, na predlog in povabilo našega gostitelja, župnika Starega trga ob Kolpi, Jožeta Pavlakoviča, ogledali staro kovačijo na vodni pogon v Bilpi. Kovačija Bilpa, imenovana tudi kovačija Verderber, imenovana po lastnikih, leži na meji nekdanjih gospostev Kostela in Poljan. Do danes se je ohranil star način izdelovanja kovanih izdelkov, kar si lahko obiskovalci kovačije tudi ogledajo. Teh ni prav veliko, občasno prihajajo šolske skupine in posamezni obiskovalci. Edina še delujoča kovačija je omenjena tudi v pripovedki »Kako je vrag čez Kolpo skočil«. Hudomušno nam jo je zaupal lastnik in upravitelj, stari gospod Rudi Verderber. Rad jo bo zaupal tudi vam, če boste le obiskali njihove kraje in našli pot tudi do edinstvene kulturne dediščine.