Pet dni tišine

Radijski utrip | 05.08.2015, 20:00 Nataša Ličen

V prvi avgustovski Radijski katehezi smo z jezuitom p. Silvom Šinkovcem spregovorili o pomenu duhovnih vaj. Nosilna tema na duhovnih vajah, pravi naš sogovornik, nikoli ni glavna, ampak je vedno na prvem mestu osebna pot, tisto, kar človek prinese s seboj, iz leta življenja, ki ga trenutno živi. Tako se vsaj odvijajo Ignacijanske duhovne vaje, ki so dnevi molitve in premišljevanja. Vsak dan je možnost za delo na sebi. Zato je osebni vidik na duhovnih vajah najbolj pomemben. Udeleženci izberejo, kar jih trenutno najbolj muči ali pa se zahvalijo za tisto dobro in pomembno, kar se jim je zgodilo. Bistvo duhovnih vaj je v duhovnem pomenu besede vaja.

Klopca pred hišo je lahko prav tako duhovna vaja

P. Silvo Šinkovec: »Tudi klopca pred hišo je kraj, kamor se lahko usedemo ob koncu napornega dne in premišljujemo o tem, kar smo doživeli. To je refleksija, ki jo ljudje vodimo ves čas. Še bolj pomembna vaja je lahko sprehod, če le znamo poslušati naravo in jo opazovati. Ob tem se človek vrne nazaj k sebi, k svojim čustvom in čutenju. Poletje je čas, ko ni treba, da hitimo. S seboj na sprehod lahko vzamemo kakšen psalm, nekaj stavkov, ob katerih premišljujemo o sporočilu besed. To so svojevrstne duhovne vaje in prav tako lahko zelo poglobljene. Če gremo v hribe, je lahko to le »skakanje« z vrha na vrh, lahko pa hodimo složno, si privoščimo razgled v dolino in ob poti razmišljamo. Lepo je, da je v naši slovenski kulturi veliko pohodništva, ki nam daje zdrav občutek lastne vrednosti. To je naravna, zdrava religioznost naroda.«

Duhovno vodstvo

»Ljudje smo v bistvu samotarji. Vsi hodimo skozi to naše življenje sami. Čeprav smo zelo povezani med seboj, s sorodniki, prijatelji, sodelavci in mnogimi drugimi, nenazadnje tudi s knjigami, ki jih beremo, in so razlaga življenja, ki jih vsak potrebuje, pa se vendarle vsak sam sooča s svojo potjo. Bog nas vodi, vsakega po svoji poti. Ljudje potrebujemo vsake toliko časa pogovor z nekom, ki mu zaupamo, da pri njem preverimo svoje izkušnje, spoznanja. Prav je preveriti to pri nekom, ki je to že spoznal. Slepi slepega ne more voditi. Izbira duhovnega spremljevalca ni enostavna. Preizkušamo zato, kdo ujame tisto, kar je v našem življenju Božja govorica, kako nas Bog vodi, in kje ter kako se nam razodeva. In, če najdemo takšnega človeka, je ta za nas zelo dragocen, daje nam vaje, predloge, kot učitelj učencu. S časoma potem učitelja prerastemo, tako je prav. Dober učitelj je tisti, ki ga učenec preseže. Tudi v duhovnem življenju je tako, spremljevalec je pomemben ob tistih prvih korakih, potem pa se je treba znati tudi »odlepiti« od duhovnega spremljevalca, da se sami naučimo in ujamemo Božji glas v nas. Nekateri ljudje imajo neverjetno razvito notranje doživljanje. Vsi nimajo enakih možnosti razodevanja. Kako lepo je, ko odkrijemo stik z Bogom v sebi, neizmerno veselje nas preplavi ob spoznanju, da ta verski doživljaj obstaja.« 

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora z jezuitom p. Silvom Šinkovcem o pomenu duhovnega odmika in o procesu Ignacijanskih duhovnih vaj. Silvo Šinkovec bo naš sogovornik znova v septembrski Radijski katehezi, 2. 9. ob 20. uri.