V Sloveniji gradimo takšne hiše, kot da bomo večno mladi

Slovenija | 28.07.2015, 20:00 Nataša Ličen

Ob staranju prebivalstva številne evropske države pospešeno urejajo (ali že imajo urejeno) področje oskrbovanja onemoglih in ostarelih. V večini držav je to področje zgledno pripravljeno in dobro deluje, Slovenija pa z nacionalnim sistemom za dolgotrajno oskrbo zamuja. Pri nas nismo osveščeni o tem področju. Vrsto let ostajamo na mestu. V številnih evropskih državah pa nimajo samo treh programov, kot jih poznamo pri nas, ampak naštejejo tudi do petnajst programov, ki so zelo prijazni, tako do oskrbovalcev kot do oskrbovancev. Slovenija je žal na tem področju zelo v zaostanku. Mediji bi morali v zadnjih dvajsetih letih v Sloveniji odigrati pomembnejšo vlogo seznanjanja z novimi programi, pa tega niso storili, tako danes še vedno poznamo samo programe, stare trideset ali več let. Razvoj pa je šel močno naprej, tudi na področju programov oskrbe ostarelih. Tako je v pogovoru za naš Radio razlagal antropolog Jože Ramovš.

Če se le da, naj se ljudje starajo doma

»Tudi v nebogljenosti lahko ljudje doma še marsikaj delajo. Mnogi lahko poskrbijo zase. Morda potrebujejo le nekaj sprotne pomoči ali pozornosti. In to je pomembno. Koliko primerov poznamo, ko ljudem vzamejo vse in ti potem postanejo v kratkem času popolnoma odvisni od pomoči drugih. Zato prilagajajmo svoje hiše in domove za čas, ko bomo ostareli, da bomo lahko čim dlje doma. Po sedemdesetem letu smo pri nas gradili hiše, kot da bomo večno mladi. Stanovanja, kot jih imamo večinoma danes, z veliko stopnic in v več nadstropjih, so za ljudi, ki so polni moči. Živo se spominjam, kako srečni in zadovoljni smo bili v naši družini nad obnovljenim podstrešnim stanovanjem, toda mati, ki nas je obiskala, je takrat dejala, lepo je, toda preveč je stopnic. Takrat na to sploh nismo pomislili. In kako prav je imela naša mati. Pomislimo na to, ko bomo gradili ali obnavljali. Saj, prijazen dom za ostarele, je prijazen dom tudi za mlade družine. Potrebe so podobne. Starih ljudi, nad 85 let, bo čez petindvajset let pri nas trikrat, štirikrat več kot danes. Družba se stara. Zato začnimo še pravi čas urejati svoje domove, jih prilagajati za leta, ko ne bomo več tako pri močeh, da bomo lahko živeli čim dlje doma.«

Presaditev starega drevesa nikoli ne bo uspešna

»Ljudje, ki pridejo v Dom za ostarele, so običajno zelo izgubljeni, hitro padejo v pasivnost in močno oslabijo. Vdajo se božji volji in zato ni čudno, da tudi umsko hitro oslabijo. Prvo načelo je zato, če se le da, naredimo program, da bo človek lahko ostal doma, v domačem okolju. Sodobna gerontologija pravi, naj se ljudi ne seli. Vsaj, če to res ni nujno in le v primerih, ko nimamo druge možnosti. Politika in stroka sta se šele pred kratkim zavedli, da večina ljudi svoje onemogle oskrbuje doma, brez podpore države ali širše okolice. Prva pomoč, ki je zato zdaj najbolj potrebna, je znanje, kako negovati in razumeti oslabele in ostarele, ter drugo, kako poskrbeti tudi zase, za svojo moč in kondicijo, da pri oskrbi ne opešamo. Zato so še kako dobrodošli programi, s katerimi se izobražuje oskrbovalce. Tudi na Inštitutu Antona Trstenjaka že več desetletij delamo na tem področju. Človek lahko raste v dobroti samo, če lahko dela dobro. Otroke je treba vzgajati za samostojnost, če tega ne delamo, ga razvajamo. Druga vrsta pa so starejši, kronično bolni, ki pa potrebujejo trajno oskrbo in prav pri njih se učimo solidarnosti, humanosti. Če očeta, mater lepo negujemo, bo tudi za nas poskrbel naš otrok. Saj poznamo slovenski pregovor, jaz očeta do praga, mene sin čez prag. To drži. Učiti se je zato treba, prvič, oskrbovanja drugih in drugič, kako ob tem poskrbeti zase.«

Kakšne vse so možnosti pomoči za ostarele in onemogle v širšem evropskem okolju, smo govorili v julijski oddaji Za sožitje s prof. dr. Jožetom Ramovšem. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora. V avgustovski oddaji, 24.8. ob 20. uri, pa bomo podrobneje predstavili prednosti, dobre prakse Domov za ostarele in tudi nekatere njihove pomanjkljivosti.