Alen Salihović
Alen Salihović je urednik informativnega programa Radia Ognjišče.
Pripadnice in pripadniki Slovenske vojske vsako leto ob dnevu Vojaškega vikariata priromajo k Mariji Pomagaj. Somaševanje je na trgu pred baziliko vodil vojaški vikar Matej Jakopič. Delo pripadnikov Vojaškega vikariata temelji na zgodovinskih izkušnjah in bogati tradiciji, ki je slovenski narod gmotno, narodnostno ter duhovno vzgajala in dvigala. Dan Vojaškega vikariata praznujemo 21. septembra, ker je bil na ta dan leta 2000 podpisan prvi sporazum, ki je temelj za redno delo.
V cistercijanskem samostanu v Stični danes poteka tradicionalno srečanje katoliške mladine, na katerem se med drugim osredotočajo na težavo strahu in negotovosti med mladimi. Dopoldanski del je v znamenju svete maše, ki jo daruje mariborski nadškof Alojzij Cvikl, poleg njega pa sta zbrane nagovorila tudi apostolski nuncij v Republiki Sloveniji Jean-Marie Speich in predsednik republike Borut Pahor. Popoldanski del Stične bo v znamenju delavnic, dogajanje se bo sklenilo z večernim koncertom.
Novoimenovani novomeški škof dr. Andrej Saje je v skladu s cerkvenim pravom v navzočnosti vernikov, duhovnikov in apostolskega nuncija Jean-Marie Speicha izpovedal vero ter obljubil zvestobo papežu in Cerkvi. Molitveno bogoslužje slovesnih večernic z izpovedjo vere je vodil apostolski administrator, škof Andrej Glavan.
Število prebolevnikov po covidu-19, ki se soočajo s številnimi posledicami te bolezni, je vse več. Pri tem je fizioterapija pomemben del rehabilitacije in uspešnejšega okrevanja. Na to so opozorili ob nedavnem Svetovnem dnevu fizioterapije, ki je letos potekal pod naslovom »Rehabilitacija in dolgotrajni covid«. V Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu – Soča je bilo mogoče slišati, da je dolgotrajni covid večsistemska bolezen. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi imelo zdravstvene težave en mesec po prebolelem covidu še 25 odstotkov oseb, po podatkih Svetovne zveze za fizioterapijo pa deset odstotkov še po dvanajstih tednih ali dlje.
Poletje je v teh dneh nekoliko podaljšalo svoj rok trajanja in to se je ob koncih tedna poznalo tudi v naravi. Številni so zavili na morje, ob jezera, veliko se jih je odpravilo tudi v hribe. K slednjim sem se pridružil tudi sam. Zaradi hoje po robu in plezanja me je morala nenehno spremljati previdnost, ki je, kot pravijo, mati modrosti. Srečevanje ljudi, ki smo pred seboj imeli cilj na vrhu gore, mi je vlivalo optimizem, še bolj pa pozdrav »srečno«. Ta mi je dal dodatnega elana in moči, da sem po prvem vzponu komaj čakal drugega in vrh, ki se je bleščal v soncu ter ponujal pogled na slovenske vršace. Ti so ponos naroda, kljubujejo vetru in soncu, dežju in snegu, ne oziraje se na barvo politike, narod povezujejo in združujejo tam gor, višje! Tišina, mir, majhna sapica vetra so me prestavili v svet brez sovraštva, polnega miru in blagostanja...