Nadškof Zore: Prihodnosti ne moremo graditi na tem, komu bomo jemali in komu bomo delili

Cerkev na Slovenskem | 22.12.2022, 19:26 Alen Salihović

Prihodnost lahko zgradimo samo z ustvarjanjem novih družbenih in ekonomskih pogojev, ki bodo omogočili vsem ljudem razvijati svoje sposobnosti in talente, je v nocojšnji praznični pridigi ob dnevu samostojnosti in enotnosti poudaril Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. V pridigi pri maši za domovino je spomnil, da samostojna država Slovenija ni sama po sebi umevna, ampak je bilo treba zanjo trdo garati. Bližajoči se dan samostojnosti in enotnosti, ki ga praznujemo 26. decembra, je zato tudi priložnost, da se spomnimo ljudi, ki so bili dejavno vključeni v oblikovanje ideje o samostojnosti Slovenije ter vseh, ki so samostojnost izglasovali in jo izpeljali.

Svete maše so se med drugimi udeležili predsednik republike Borut Pahor, predsednik Državnega sveta Marko Lotrič, predsednik Vrhovnega sodišča Damjan Florjančič, poslanci Državnega zbora in Evropskega parlamenta, predstavniki diplomatskega zbora v Republiki Sloveniji, predstavniki političnega, kulturnega in gospodarskega življenja, predstavniki vojske in policije, predstavniki sestrskih cerkva in verskih skupnosti: Leon Novak, škof evangeličanske cerkve v Sloveniji, mufti islamske skupnosti Nevzet Porić, predstavnik srbske pravoslavne cerkve arhijerejski namestnik za Slovenijo Aleksandar Obradović, duhovniki, redovni predstojniki in predstojnice ter redovniki in redovnice.

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta

Bližina dneva samostojnosti in enotnosti, ki ga obhajamo na praznik sv. Štefana, 26. decembra, je za nas priložnost, da smo se zbrali v ljubljanski stolnici, kjer se bomo v daritvi svete maše Bogu zahvalili za našo domovino. Obudili bomo spomin in hvaležnost na vse tiste, ki so bili dejavno vključeni v oblikovanje ideje o samostojnosti, na vse tiste, ki so na različnih ravneh pripravljali konkretne korake za dejansko osamosvojitev, na vse tiste, ki so samostojnost izglasovali in jo potem tudi izpeljali.

Danes smo hvaležni, ker se zavedamo, da samostojna država Republika Slovenija ni sama po sebi umevna. Veliko je večjih in močnejših narodov na svetu, ki bi si želeli živeti v svoji državi; ki si že desetletja prizadevajo za samostojnost, pa njihovo prizadevanje še vedno ostajajo sanje. Res je, da je bilo za to samostojnost potrebno trdo garati. Sanje niso dovolj. Sanje so lahko čudovite, a če ostajajo samo sanje, ne da bi bili storjeni potrebni koraki za njihovo uresničitev, potem bi ostali sanjači, ki bi še naprej sanjali tisočletni sen, kakor imamo navado nekoliko vzneseno reči.

Zato je bilo dragoceno, da se kljub različnim zgodovinskim in družbenim okoliščinam nismo nikoli odpovedali tem sanjam, ampak so te sanje z vsakim, ki je v sebi gojil globoko ljubezen do domovine, dobivale nove konkretnejše poteze, kar je podobo o samostojni domovini bližalo uresničitvi.

In potem je prišel »nasmeh zgodovine«, kakor je to poimenoval predsednik osamosvojitvene vlade g. Peterle. V čem je bil ta nasmeh? Najprej v zgodovinskih okoliščinah, v katerih se je znašel svet, predvsem pa Evropa, ki so pokazale, da se je komunistični režim začel rušiti. S tem je bilo omogočeno, da so nastale nove, predvsem pa samostojne in svobodne države. Med njimi tudi države, ki so se razdružile iz bivše Jugoslavije.

Drug pomemben vidik je, da smo imeli v tistem času ljudi, ki so verjeli v samostojno in neodvisno Slovenijo. Dobro vemo, da to ni bilo vsesplošno prepričanje. Imeli smo ljudi, ki so se zavedali, da je osamosvojitev zahteven projekt in so se nanj skupaj z vsemi drugimi odgovornimi skrbno pripravili. To so bili ljudje, ki so znali predvideti težave in nasprotovanja, obenem pa so dovolj zaupali ljudem in dovolj so poznali narodov značaj, da so vedeli, da nam ne bo treba jesti trave. Predvsem pa se je pokazalo nekaj, kar morda danes v različnih razpravah nekoliko pozabljamo. Vedno znova se poudarja skoraj neverjetna enotnost v prizadevanju za osamosvojitev. Brez te enotnosti, ki jo danes tudi praznujemo, dejanske osamosvojitve sploh ne bi bilo.

Ko pregledujemo medije tistega časa, odkrijemo, da misel na samostojnost ni bila splošno sprejeta. Glasovanja v takratni skupščini so se komaj za nekaj glasov nagnila v prid prizadevanja za samostojnost. Vseh, ki so glasovali za neodvisnost Slovenije, se danes posebej spominjamo in se jim zahvaljujemo za njihovo podporo naši neodvisnosti.

Res pa je, da so ljudje, prebivalci Slovenije, zelo jasno vedeli, kaj hočejo in so to svojo voljo, to odločenost pokazali s svojim glasom na plebiscitu, ki je bil na jutrišnji dan, 23. decembra 1990. Rezultat, ki je bil razglašen na praznik sv. Štefana, 26. decembra, istega leta, je politiko

zavezal, da mora Slovenijo peljati po poti, ki vodi v samostojnost in neodvisnost. V naslednjega pol leta je bilo storjeno vse potrebno, da je bila samostojnost in neodvisnost uresničena in obvarovana.

Zato smo danes, kot rečeno, hvaležni: hvaležni za vse, ki so sanjali; za vse, ki so se v teh sanjah vedno bolj bližali konkretnim podobam in predlogom samostojnosti; za vse, ki so vizionarsko zaznali ugoden čas, ki so zaznali kairos, in začeli uresničevati samostojnost; hvaležni za ljudstvo, ki ima poseben čut za stvarnost in je samostojnost zahtevalo in potrdilo; in hvaležni tudi za vse, ki so dobesedno dali glavo v torbo in vodili osamosvajanje.

In kje smo danes? Nekateri omenjajo, da tolikšne razdeljenosti v našem narodu ni bilo vse od začetka enopartijskega režima. Ne glede na različna mnenja in politike, ki so sestavni del demokracije, je nesporno, da smo se svobodno odločili, da hočemo biti del družine Evropskih držav, ter s tem zavarovali temeljne demokratične procese, človekove pravice, versko svobodo in se zavezali, da bomo gradili vladavino prava za vse državljane in državljanke.

Mejni prehod Ljubelj danes sameva. Mnogi se še spomnimo dolgih kolon avtomobilov, da bi takoj onstran meje nakupili vse, kar je presegalo zgolj osnovne potrebe, kot so kruh in sol. Vsi podatki kažejo, da imamo danes veliko višji standard, kot smo ga imeli pred tridesetimi leti. Ob tem se lahko vprašamo, ali smo zadovoljni z doseženim? Nikakor. Še vedno je veliko preveč ideologije in politike nasprotovanja. Kot da ne bi vedeli, da biti proti ne ustvarja dodane vrednosti. Zato menim, da bomo morali začeti biti še bolj ustvarjalni. Prihodnost bomo lahko gradili samo na ustvarjanju novih družbenih in ekonomskih pogojev, ki bodo omogočili vsem ljudem razvijati vse svoje sposobnosti in talente. Prihodnosti ne more biti v tem, da ljudi omejujemo, temveč jim je potrebno zagotoviti vso potrebno svobodo, tako kot je to v drugih Evropskih državah.

Zato menim, da bomo morali začeti biti ustvarjalni. Prihodnosti ne moremo graditi na tem, komu bomo jemali in komu bomo delili. Prihodnost bomo lahko gradili samo na tem, da bomo omogočili, da bodo ljudje mogli razvijati vse svoje sposobnosti in ustvarjalno moč. Prihodnosti ne more biti v tem, da ljudem, zlasti najbolj ustvarjalnim, natikamo plašnice in jih spravljamo v čim bolj tesne ograje, najraje kar nekakšna taborišča. Politika mora tem ljudem omogočiti, da bodo postali vlečni konj naše rasti in napredka. Če bo največja skrb politike v tem, da najbolj ustvarjalni ne bodo mogli ustvarjati, da ne bi kakorkoli izstopali iz povprečja, bomo vsi imeli manj. Najbolj pa bodo prikrajšani tisti, ki jim takšna politika obljublja nekakšno Indijo Koromandijo v robinhudovskem prerazdeljevanju dobrin.

Ko obhajamo praznik samostojnosti in enotnosti, ne morem drugače, kot da povem, da je samostojen lahko samo nekdo, ki je, ki obstaja. Tako je tudi z narodom in državo. Kajti država je zgolj skupek pojmov, zakonov in določil, ki je popolnoma brez pomena, če ni nekoga, komur je vse to namenjeno – se pravi, če ni državljanov, če ni naroda, ki je nosilec te države.

Želim si, da bi vsi skupaj spoznali, da so družine, ki imajo otroke in jih sprejemajo, najboljše zagotovilo samostojnosti naše države. Namesto ideologij vseh barv in odtenkov, ki so »brneč bron in zveneče cimbale«, kakor bi rekel sv. Pavel, podprimo družine, ki otroke sprejemajo kot dar in bogastvo. Statistično je utemeljeno, da bruto družbeni proizvod lahko raste samo pod pogojem, da ima družina tri ali več otrok. Zato so neprimerna stališča, da naj bi bili otroci strošek ter da je v Sloveniji preveč prebivalcev. Prazne vasi in področja v Sloveniji govorijo o nujnosti, da se zavzemamo za družinam, otrokom in ostarelim prijazno trajnostno družbo. Otroci so znamenje Božjega blagoslova, znamenje napredka, so razvoj in so naša prihodnost. Na njih sloni naša samostojnost.

Te otroke moramo vzgajati za osebno in narodovo samostojnost in svobodo. Storiti moramo vse, da bodo lahko razvili vse svoje darove, da bodo postajali delavni in ustvarjalni. Izobraževalni in vzgojni sistem mora pomagati staršem pri vzgoji njihovih otrok v skladu z vrednotami, ki jih starši živijo. Niso starši v službi države, ampak je država v službi staršev in

njihovih otrok. Temeljna vzgojna naloga torej ne bo, kako otroke oblikovati, da bodo jutri naši volivci, ampak jim pomagati, da bodo cenili resnico in pravico. „Resnica vas bo osvobodila“, je rekel Jezus. Resnica, ne moj prav, ne moja korist, ne moja manipulacija. In pravičnost. Neka država lahko postane domovina samo, če ima enake vatle za vse svoje prebivalce; samo če ni prvorazrednih in drugorazrednih; če vsak sodnik stori vse, da bi se približal resnici in ob tem ostaja samostojen in neodvisen.

Ali je naš svet že takšen? Je naša Slovenija že takšna? Ne še. Vendar nas ravno adventni čas in praznovanje Kristusovega rojstva, ki je tik pred nami, spodbujata, da ne obupamo nad svetom in tudi ne nad našo Slovenijo. Storili bomo vse, da nas bo božično praznovanje napolnilo z upanjem in zaupanjem, s to popotnico pa bomo vstopili v novo leto in v njem živeli samostojnost in enotnost naše države in jo krepili.

Ob tem se želimo posebej zahvaliti gospodu predsedniku republike Borutu Pahorju, ki si je v svojem predsedovanju iskreno prizadeval, da bi Slovenija postajala takšna. Gospod predsednik, zahvaljujem se vam za pokončnost, s katero ste bili predsednik vseh Slovencev. Službo predsednika republike sta postavili na primerno visoko raven. Obenem pa novi predsednici želim Božjega blagoslova pri opravljanju predsedniške službe z željo, da bo predsednica vseh – tudi kristjanov.

Dragi bratje in sestre, polagam vam na srce, da samostojnost in enotnost vzamemo zares, da ju doživljamo kot vrednoti, ki nista sami po sebi umevni, ampak ju moramo mi živeti in varovati – zase in za jutrišnji rod.

Vsem želim blagoslovljen božič in vse dobro v novem letu. Naj bosta z nami Božji blagoslov in Mati Marija. Amen.