Škof Gregorij Rožman ostaja v naših srcih
Slovenija | 16.11.2009, 10:01
16. novembra mineva 50 let od smrti škofa dr. Gregorija Rožmana. Svojo zemeljsko pot je sklenil v Clevelandu, tega velikega človeka pa smo se posebej spomnili tudi na Radiu Ognjišče. Posvetili smo mu Pogovor o, v katerem smo posebej izpostavili neresnice, ki krožijo o škofu Rožmanu, predvsem povezane z njegovim sodelovanjem z okupatorjem, v oddaji Slovencem po svetu in domovini, pa smo predvajali Rožmanovo pridigo ob novi maši Franca Skumavca.
Na obletni dan smrti škofa Rožmana, smo pripravili na Radiu Ognjišče poseben program s kratkimi izjavami. Z njimi škofa Rožmana predstavljamo kot velikega duhovnika in človeka, ki mu pomoč sočloveku ni bila nikoli tuja.
Papež Pij XI. je 17. marca 1929 dr. Gregorija Rožmana, profesorja cerkvenega prava na Teološki fakulteti in predsednika cerkvenega sodišča, imenoval za naslovnega semtenskega škofa in koadjutorja s pravico nasledstva ljubljanskemu škofu. V času dvojne okupacije njegove škofije je poskušal omogočiti čim večjemu številu duhovnikov z nemškega zasedbenega ozemlja naselitev v Ljubljanski pokrajini, pri zasedbenih oblasteh pa je posredoval tudi za več kot 1300 posameznikov in 60 skupin z nekaj tisoč osebami. Na povojnem sodnem procesu avgusta 1946 je bil škof Rožman obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo osemnajst let, izgubo političnih in državljanskih pravic, ter zaplembo celotne imovine. Preko Švice se je leta 1948 umaknil v Združene države Amerike. Veliki napori, ki si jih je nalagal s svojim misijonskim delovanjem med slovenskimi begunci in izseljenci, so počasi izpodjedli njegovo zdravje. Umrl je 16. novembra 1959 v Clevelandu.
Lepo pozdravljam sobrate v škofovski, duhovniški in diakonski službi, redovnike in redovnice, bogoslužne sodelavce, predstavnike koroških rojakov in izseljencev ter vse brate in sestre.
Na predzadnjo nedeljo cerkvenega leta smo zbrani ob daritvenem oltarju in se spominjamo nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana ob 50-letnice njegove smrti. Na jutrišnji dan, 16. novembra l. 1959, se je zaključila življenjska Kalvarija velikega »trpina in doslednega spoznavalca Božjega in cerkvenega nauka dr. Gregorija Rožmana,« kakor ga je imenoval njegov naslednik Anton Vovk ob svojem škofovskem posvečenju 1. decembra 1946 (V spomin in opomin, 112).
Negativno podobo o njem je v slovenski javnosti ustvaril predvsem montirani sodni proces avgusta 1946, na katerem je bil ljubljanski škof Rožman pred vojaškim sodiščem obsojen na »odvzem prostosti za dobo 18 (osemnajstih) let, izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo 10 (desetih) let po prestani kazni ter zaplembo celotne imovine«. Tudi od procesa dalje so se tako v strokovni literaturi kakor v različnih medijih vrstili napadi nanj in izkrivljali njegovo vlogo. Šele v zadnjem času se je vsaj nekaj premaknilo. Vrhovno sodišče v Ljubljani je 1. oktobra leta 2007 razveljavilo sodbo Vojaškega sodišča, Okrožno sodišče v Ljubljani pa je letos, 10. aprila, odločilo, da se kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavi. Zadnja knjiga »Med sodbo sodišča in sodbo vesti« odkriva celovito podobo njegovega življenja in dela.
Prav je, da ob tej priložnosti osvetlimo duhovni lik tega ljubljanskega škofa in se Bogu zahvalimo za vse milosti, ki jih je po njem delil Božjemu ljudstvu, saj ga je Božja previdnost na skrivnosten način vodila, da je postal človek treh Slovenij – zamejske, matične in izseljenske.
Škof Rožman se je rodil 9. marca 1883 v župniji Šmihel nad Pliberkom na avstrijskem Koroškem. V duhovnika ga je leta 1907 posvetil celovški škof Jožef Kahn, leta 1929 pa je bil imenovan za pomožnega škofa koadjutorja s pravico nasledstva na ljubljanskem sedežu. Za svoje škofovsko geslo si je na duhovnih vajah pred posvečenjem izbral pomenljive besede: Crucis pondus et praemium – Teža križa in plačilo. Krmilo ljubljanske škofije je dr. Gregorij Rožman prevzel leta 1930. V svojem prvem pastirskem pismu je navedel temeljna izhodišča svoje škofovske službe: K vam prihajam »s težko odgovornostjo pred Bogom, da izvršim nalogo, katero mi je naložil. S svetim Pavlom moram reči: 'Gorje mi, če bi evangelija ne oznanjal' (1 Kor 9,16)… Zato hočem oznanjati Božje kraljestvo vestno in vedno, ne glede na to, ali je ljudem prav ali ni …«.
Trinajst let kasneje, sredi 2. svetovne vojne, je še bolj občutil težo svojega položaja. V adventni pridigi v decembru 1943 je povedal: »Vam, dragi verniki, je božja Previdnost v najtežjih časih, kar jih naš narod doživlja, postavila za škofa mene, brez mojih zaslug in proti pričakovanju. Služba škofova: čuvati in voditi vaše duše, je vedno težka, a v teh časih stokrat težja, in verjemite mi, da me teža križa škofovskega silno tare in me v duši žge zavest težke, pretežke odgovornosti … 'Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede' (Mt 26,31), te besede starozaveznega preroka uporablja tudi Jezus za se in za apostole in njihove naslednike. Udarite pastirja, to je umažite škofa, prignusite ga vernikom, da se bodo obrnili od njega, ga zaničevali kot narodnega izdajalca, kot protinarodnega slugo tujih oblastnikov itd., pa se bo čreda razkropila in lahko jo bo ropati in uničiti.«
Še bolj preroško je pismo, ki ga je napisal ter zaupal tajniku in vozniku Nandetu Babniku 9. novembra 1945 in mu naročil, naj pismo odpre šele po njegovi smrti. V njem je med drugim zapisal: »Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v tistih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj – odtod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode. Tedaj sem Bogu daroval tudi sledeče: naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin name v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi se čim več duš zveličalo«. To so besede dobrega pastirja.
Škof Rožman si je zastavil obsežen program duhovne prenove ljubljanske škofije, ki naj se začne pri duhovnikih. Veliko pozornost pa je namenjal vzgoji mladine, za katero je priporočal ustanavljanje Marijinih družb in Katoliške akcije.
Kakor je škof Jeglič ustanovil Zavod sv. Stanislava in skrbel za katoliško izobrazbo in vzgojo bodočih izobražencev, tako je škof Rožman najbolj gradil na »vzgoji k svetosti«.
Z okupacijo in revolucijo ter bratomorno vojno se je Slovenija z vso silovitostjo znašla v vrtincu druge svetovne vojne. Škof Rožman je reševal življenja, kjer je le mogel. V svoji prvi adventni pridigi leta 1941 je obsodil sleherno nasilje: »Danes čujem govoriti tudi sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško dejanje. /…/ Nespremenljivo veljavna resnica je: Edini Bog je gospodar nad človeškim življenjem … Bog je z neizbrisnimi črkami zapisal: Ne ubijaj! Ne kradi! Za vse čase in za vse ljudi.«
Zato je Rožman reševal življenja, kolikor je mogel. Nedavno objavljeni seznam oseb, za katere je posredoval, vsebuje imena preko 1300 posameznikov in 60 skupin s skupaj nekaj tisoč osebami. Pri tem ni gledal na politično ali versko prepričanje, saj je znano, da je posredoval tudi za komunista Toneta Tomšiča in njegovo ženo Vido in za ljudi judovske vere. Ni pa mogel sprejeti komunistične ideologije zaradi očitnega bojevitega ateizma in proticerkvene nastrojenosti. Vedel je, koliko nedolžnih žrtev je že zahtevala revolucija v Sovjetski zvezi in v Španiji. Kmalu po začetku vojne je začela z umori dejanskih in potencialnih političnih nasprotnikov tudi v slovenskem prostoru. Iz objavljenih medvojnih pridig lahko razberemo, da škof nikdar ni pozival k maščevanju.
Bil pa je ponosen na mlade iz Katoliške akcije, ki so bili maloštevilni, a so v času ateistične revolucije z mučeništvom izkazali svojo zvestobo veri in Kristusu. 16. aprila 1943 je v ljubljanski stolnici poudaril: »Naj govore in pripovedujejo, kar hočejo; resnica je, da so zrasli med nami čisti fantje, ki jih je Bog izbral za najtrše borbe in so vztrajali do zadnjega zvesti. Imena: Janez Pavčič, Vinko in France Mravlje, Lojze Grozde in še druga bodo večno blestela; so imena junakov, tisočkrat močnejših in pogumnejših kot njihovi morilci.« (Rekvijem za organista, Družina 1998, 6-7).
Pretresljive so besede ob pogrebu študenta Jaroslava Kiklja, ki je bil umorjen marca 1942: »Pravični sodnik, ki si maščevanje sebi pridržal. Maščuj se tako, kakor si maščeval kri svojega prvega mučenca Štefana, da si spreobrnil preganjalca Savla v svojega največjega apostola … Maščuj se tako, da jim snameš mreno zaslepljenosti in zablode z oči, da zagledajo svetlobo Tvoje resnice in ljubezni …«.
Škof Gregorij je bil predvsem duhovnik in pastir. Tudi po umiku na Koroško maja 1945, ko se je pridružil tragičnemu slovenskemu eksodusu, pa do smrti v Clevelandu, pred 50-timi leti, je kot skrbni pastir deloval med množicami slovenskih beguncev in izseljencev po svetu. S svojimi obiski jim je prinašal tolažbo in upanje. V njegovi biografiji moremo zreti nekakšen povzetek prelomnic, bolečih in globokih, ki jih je slovenski narod doživljal v 20. stoletju in se poznajo še danes. Molimo za spravo in odpuščajmo drug drugemu.
Kristusova pot trpljenja in krivične zavrnitve se stalno ponavlja. Globoko je to občutil pokojni škof Gregorij in toliki drugi. Vendar je to pot, ki edina vodi v življenje. Danielova prerokba v današnjem 1. berilu pove: »Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3).
Naj nam naši nebeški zavetniki izprosijo mir in spravo.
V nadaljevanju objavljamo zapis zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar, ki ga je imela ob predstavitvi knjige o škofu dr. Gregoriju Rožmanu z naslovom „Med sodbo sodišče in sodbo vesti.“ Izdala jo je Založba Družina.
Redko katera oseba v novejši slovenski zgodovini je bila predmet takih nasprotij in hkrati tako številnih laži in podtikanj kot dr. Gregorij Rožman, ki je bil ljubljanski škof od leta 1930 pa do leta 1959, čeprav po 5. maju 1945 praktično ni več upravljal svoje dieceze. Vedno znova se pojavlja lažna trditev, da je sodeloval z okupatorjem. Za to se že standardno ponuja slika ob domobranski prisegi 20. aprila 1944, ko se je po tihi maši, ki jo je daroval, še preden so na stadion prišli nemški vojaki in oficirji, rokoval z SS-generalom Erwinom Rösenerjem, slika pri mimohodu pred uršulinsko cerkvijo januarja 1945, pa tudi t. i. »lojalnostna izjava«, ki jo je na zahtevo poslal italijanskemu Visokemu komisarju Emiliu Grazioliju in ki jo je ta potvoril brez škofove vednosti. Tako je izšel Slovenski zbornik za leto 2007 Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodnem spominu, ki ga je izdala Zveza borcev, še vedno iz prepričanja, da je objavljena izjava avtentična in to kljub temu, da je v resnem zgodovinopisju nesporno, da temu ni tako in da je škofijski ordinariat že leta 1946 vojaškemu sodišču predložil ustrezno dokumentacijo, ki je dostopna v procesnem gradivu tako v Arhivu Slovenije kot na sodišču v Ljubljani. Avtorji zbornika trdijo namreč, da je izjava avtentična zato, ker škof fašistom po objavi ni ugovarjal. Kaka naivnost je potrebna, da nekdo lahko misli, da je bilo mogoče okupatorjem ugovarjati? Tudi v eni od šolskih knjig za 4. razred gimnazije, ki je izšla po osamosvojitvi, je faksimile časopisne objave izjave brez obrazložitve, da je potvorjena. Pogosto je bilo zaslediti tudi domnevne citate iz medvojnih pridig, ki so delno citirane popolnoma iz konteksta in so v nasprotju s tendenco rečenega, največkrat pa so povsem izmišljene. Na vprašanje po priči potem sledi odgovor, kot da je neka gospa to slišala od znanke, tej pa je povedala spet neka druga ženska, ki naj bi to slišala v stolnici. Vse brez konkretnih imen prič in vendar so take zgodbe ponavljali celo nekateri publicisti, ja celo zgodovinarji, ki se imajo za verodostojne. Kot je napisala kolegica Marija Čipić Rehar je Rožman svoja besedila temeljito pripravil. V Nadškofijskem arhivu so pridige, pastirska pisma in pisma duhovnikom dobro ohranjena in če bi omenjeni publicisti oz. zgodovinarji bili bolj temeljiti in bi upoštevali pravila stroke, potem bi se lahko ob obisku tega vzorno urejenega arhiva sami prepričali o verodostojnosti oz. neverodostojnosti takih trditev. Eden od znanih zgodovinarjev se je po ogledu razstave Temna stran meseca v Naših razgledih januarja 1999 zgražal nad ljubljanskim škofom Rožmanom, ki da je spomladi leta 1942 blagoslavljal javno hišo, ki so jo italijanske zasedbene oblasti organizirale za svoje vojake. Pri tem je citiral novo italijansko publikacijo Marca Cuzzija, L‘occupatione italiana della Slovenia, 1941-1943, Rim 1998, str. 171. Na tej strani pa o kakšnem škofovem blagoslavljanju javne hiše sploh ni govora. Trdovratno se vedno znova pojavlja tudi trditev, da je Rožman interveniral samo za tiste, ki so šli k domobrancem. Kako je mogel škof leta 1942 vedeti kdo bo šel po italijanski kapitulaciji 8. 9. 1943 in po ustanovitvi slovenskega domobranstva konec leta 1943 k domobrancem? Delovanja škofa dr. Gregorija Rožmana med okupacijo sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo razlogov za njegove stike z okupacijskimi silami, kar so komunistični oblastniki razlagali kot kolaboracijo. Rožman je bil, in to kaže vse njegovo delovanje od prvega trenutka, ko je postal škof, v prvi vrsti dušni pastir – ko je pomagal ljudem, ko ni hotel pustiti svojih fantov na cedilu pred domobransko prisego in je zanje v odsotnosti nemških vojakov maševal, ko je interveniral za pregnance, begunce, talce, zapornike, internirance, Jude, za pravoslavne Srbe na Hrvaškem, za otroke, za duhovnike, jugoslovanske oficirje itd. Po vsem, kar je znano, je bil Rožman globoko prepričan, da bodo zavezniki zmagali, da pa bo nemški poraz odločen drugje, ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot. Izzval bi samo nepotrebne žrtve. Hotel je, da slovenski narod – in to v polni zavesti, da ga Nemci in Italijani želijo uničiti – s čim manj žrtvami prestane vojno. Prav tako prepričan pa je bil tudi, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta nacizem in fašizem premagana, komunizem pa bo, če bo prevzel oblast, ostal dalj časa. Zgodovina mu je dala prav.
Škofovi kritiki neprestano trdijo, da ni nikoli dvignil glasu proti okupatorju. Ne glede na to, da je seveda moral upoštevati svoj položaj in odgovornost do vernikov, tudi sam očitek ni resničen. Škof Rožman je dvakrat ostro obsodil okupatorje. Prvič 24. 10. 1941 v pastirskem pismu duhovnikom in gostom v ljubljanski škofiji, ko je poudaril, da se slovenskemu narodu štirinajst stoletij ni tako hudo godilo. Italijansko početje v tako imenovani Ljubljanski pokrajini pa je v dvajsetih točkah kritiziral v spomenici, ki jo je predal visokemu komisarju Emiliu Grazioliju 26. 9. 1942. Med drugim je zahteval, da Italijani iz zaporov in internacije izpustijo vse, ki niso zakonito zadržani. Skliceval se je na pravičnost in zakonitost v duhu rimskega prava in veljavnost predvojnih zakonov. Da je premišljeval o tem, kako bi tudi s prižnice napadel italijanskega okupatorja, vemo iz poročila njegovega tajnika Stanislava Leniča. O tem se je maja 1942 celo posvetoval s papežem Pijem XII. in mu je ta odsvetoval, ker bi bila posledica takega nedvomno pogumnega nastopa konfinacija nekje v notranjosti Italije. Ljubljanska škofija pa bi izgubila svojega škofa in s tem človeka, ki je imel redko možnost uspešno posredovati za Slovence. Rožman se je torej znašel pred dilemo: potoniti z odkrito besedo in z dejanjem mučenca ter se sprijazniti z internacijo oz. zaporom v Italiji ali pa si nakopati očitek kolaboracije, vzpostaviti stike z okupatorji ter se brez velikega hrupa zavzemati za svobodo in življenje številnih posameznikov in skupin.Da mu tudi Italijani niso zaupali, je razvidno iz zaupnega pisma, ki ga je visoki komisar 11. januarja 1943 pisal na ministrstvo za notranje zadeve. Poročal je, da je škof po »znani avdienci« v Vatikanu (20. novembra 1942) dal zelo zaupna navodila duhovnikom in voditeljem nekdanje klerikalne stranke (SLS), da naj naprej sodelujejo z italijanskimi oblastmi v boju proti komunizmu, da pa naj pri tem upoštevajo cilj, »ki bi ga rad dosegel vsak dober Slovenec, in sicer, da bi bila ustanovljena 'velika Slovenija'.« Grazioli je nadaljeval: »Zelo pozorno zasledujem dejavnost škofa in voditeljev bivše klerikalne stranke z namenom, da bom odločno rešil vprašanje, ko bo končana borba proti komunistom ...«
Prisluhnimo kaj je o intervencijah napisal Lenič v svojem Življenjepisu v zaporu: »Z intervencijami za obsojene ali zaprte se začne nova in glavna doba sodelovanja med škofom in Italijani. Italijani so po nekaj mirnih mesecih kmalu začeli zapirati ljudi in z njimi surovo postopati. Vsaka malenkost je bila lahko povod. Ker je bilo že splošno znano, da Italijani škofa upoštevajo, je jasno, da se je kar spontano vsak prizadeti domači ob taki aretaciji začel obračati na škofa. Škof je bil cele dneve oblegan od mater, žena in domačih, ki so ga prosili pomoči. Škof je vsakega takega sprejel, poslušal in obljubil intervencijo. Spominjam se dneva, ko je en sam dan prišlo nad 50 prošenj. Škof je te intervencije opravljal večinoma pismeno na kvestorja, Graziolija ali generala. Sprva je mnogokrat uspelo. Če je bila stvar bolj nujna (smrtna obsodba) je šel tudi osebno prosit. Tako se dobro spominjam, da so trije ljubljanski mladi fantje sept. 1941 odšli z municijo v nahrbtniku v Dolomite k partizanom. Peljali so se v avtobusu proti Polhovem Gradcu. Tam so jih Italijani ustavili, preiskali in sledila je nagla smrtna obsodba. Matere so v blaznem joku prosile škofa, ki je takoj odšel intervenirat h Grazioliju in uspel. Italijani so sami rekli materam: Zahvalite se škofu! Taki dogodki so se ponavljali dan za dnem. Resnici na ljubo moram poudariti, da je škof interveniral ne glede na prepričanje prizadetega. Še zdaj ga vidim, s kako naglico mi je narekoval intervencijo tudi za komuniste in so ob neki priliki rekli dr. Lenčku: Škof je dober in prosi tudi za komunista, zato se na njegove prošnje nič ne zanesemo.«
Kmalu so Italijani spoznali, da se je škof zavzemal za vsakogar, ne glede na njegovo prepričanje. Bil je sicer proti komunizmu iz verskih razlogov, tega pa ni razumel kot osebno borbo proti zavedenim. Najbolj znana je njegova intervencija za komunističnega aktivista Toneta Tomšiča. Če pa si ogledamo imensko tabelo intervencij, ki jo danes predstavljamo, je takoj moč ugotoviti, da so navedeni mnogi, katerih prepričanja škof ni delil. To so ugotovili tudi Italijani, zato njegovih intervencij potem niso več obravnavali kot na začetku okupacije. Visoki komisar je dal navodilo, da je treba Rožmanove intervencije obravnavati tako kot intervencije privatnih oseb. Med nemško okupacijo Ljubljanske pokrajine je bilo manj intervencij, ker so Nemci imeli povsem drugačen odnos do Cerkve kot Italijani, vendar se je tudi v tem času zavzemal za npr. zapornike v ljubljanskih zaporih, za duhovnike, kot priorja kartuzije Pleterje p. Josipa Edgarja, za brata p. Aljančiča OFM itd.
Če torej preštejemo vse intervencije, ki so nam danes znane, pri tem pa seveda ne moremo upoštevati osebnih obiskov pri italijanskih oblasteh, ki niso zabeleženi, ugotovimo, da je interveniral za najmanj 1.318 ljudi, za nekatere večkrat. Če večkratne prošnje odštejemo, potem je interveniral za najmanj 1.210 po imenu navedenih posameznikov oziroma družin. Pri tem smo za družine upoštevali samo tri člane, čeprav so bile družine takrat večje. K tej številki moramo prišteti še intervencije za različne skupine: deportirane v Srbijo, na Hrvaško (duhovniki) in v Nemčijo, begunce, Primorce, pravoslavne Srbe, Jude, talce, prebivalce različnih vasi, zapornike, na smrt obsojene, internirance, duhovnike (več kot 350), oficirje, otroke (1.700). Torej moramo gornji številki dodati še nekaj tisoč. Za nekatere skupine je znano število oseb, teh je skupaj 2.495, za večino skupin pa število oseb ni navedeno. To se pravi, da moramo k omenjenemu številu prišteti še najmanj nekaj sto ljudi. Res je, da nam še danes niso dostopni vsi dokumenti, predvsem ne tisti v Vatikanskem arhivu, ki bodo gotovo prispevali k še veliko boljši osvetlitvi škofovega vojnega delovanja, vendar smo po osamosvojitvi odkrili celo vrsto novih dokazov, med drugim je od leta 2007 dostopna tudi dokumentacija, ki jo je škofija dala na voljo branilcu po službeni dolžnosti Alojzu Vrtačniku – in je ta ni uporabil na procesu –, da lahko postavimo trditev, da so očitki, ki jih navaja obtožnica oz. sodba iz leta 1946, pa tudi različne komunistične in postkomunistične publikacije, popolnoma neutemeljeni. Nekaj teh tako imenovanih Vrtačnikovih dokumentov, npr. intervencije za komunista Toneta Tomšiča in seznami intervencij, ki jih je škof pripisal na prošnje domačih (v času od septembra 1942 pa do februarja 1943 kar 1.004) so bili prvič predstavljeni javnosti na razstavi Boj proti veri in Cerkvi v Muzeju novejše zgodovine septembra 2007. Zdaj pa so upoštevani in objavljeni v tej knjigi. V knjigi predstavljamo tudi celotno sodno dokumentacijo: tisto iz leta 1946, vloge za obnovo procesa, ki jih je Okrožno sodišče v Ljubljani trikrat (1996, 1998, 2003) zavrnilo in sicer s podobnimi argumenti kot revolucionarno sodišče leta 1946, ker je enačilo »boj proti komunizmu« s »prostovoljno kolaboracijo«. Zavračalo je nove dokaze, nova zgodovinska dela in ekspertize in utemeljevalo svoje ugotovitve na ugotovitvah komunističnega zgodovinopisja, ki ne samo, da z zgodovinopisjem kot znanstveno vedo nima ničesar skupnega, temveč je služilo kot propagandno sredstvo totalitarnemu komunističnemu režimu.
Deset let po tem, ko je generalna državna tožilka Zdenka Cerar takoj po svojem nastopu zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 6. novembra 1998 generalni državni tožilec Anton Drobnič, umaknila z nepravnim argumentom, da ni v interesu države, je Okrožno sodišče v Ljubljani ustavilo kazenski postopek zoper dr. Gregorija Rožmana, ljubljanskega škofa, analogno pa tudi zoper dr. Miho Kreka, bivšega ministra jugoslovanske vlade v emigraciji. Okrožno sodišče je moralo o zadevi odločati, ker je Vrhovno sodišče v Ljubljani 1. oktobra 2007 ugodilo drugi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je 31. decembra 2005 vložil ljubljanski nadškof Alojz Uran zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona in zadevo vrnila okrožnemu sodišču v novo sojenje. Med tem je bila namreč v toliko spremenjena zakonodaja, da so za duhovnike in redovnike registriranih verskih skupnosti lahko vložili zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti. Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbo, ker vojaško sodišče ni bilo pristojno za škofa Rožmana, ker mu je bilo sojeno v odsotnosti in je bila s tem kršena pravica do obrambe in ker niso bili upoštevani dokumenti in priče škofu v dobro. Škof Rožman torej ni imel možnosti, da bi se učinkovito branil pred sodiščem.
Če Okrožno sodišče ne bi sprejelo sklepa, bi zadeva čez nekaj mesecev zastarala. Odločitev sodišča je pozitivna, že zato, ker je vsaka sodba, ki ni bila izpeljana po pravnih normah, sramota za pravno državo, saj demokratični svet gradi na spoštovanju pravnih temeljev in človekovih pravic. Torej je spoštovanje teh v interesu države. To pomeni med drugim tudi, da ima vsak obtoženec pravico do postopka, ki je voden po pravnih normah. Žal številni montirani procesi iz časa komunističnega režima ob ustanovitvi samostojne Slovenije niso bili v celoti razveljavljeni, prepuščeno je bilo posameznikom oz. Njihovim pravnim naslednikom, da se borijo za svojo pravico.
