Nataša Ličen
Jakob Čuk
Alen Salihović

Konzervativen pisec

06.10.2009, 12:30

Danes v letu 2009 nekateri še vedno vztrajajo na preživelih družbenih vzorcih, kot so poroka, družina, zastonjska ljubezen, na drugi strani pa ne samo pravica, ampak tudi dolžnost in celo kazen, če je potrebno. Leto 1945 je mimo in veliko stvari smo takrat začeli graditi na novo. Iz zemeljskega obličja smo umaknili moteče elemente, ki bi nam kdaj lahko postali opozicija, iz naše zavesti smo umaknili navlako starega, vključno s spominom na tradicijo. Veliko stvari nam je uspelo. Že se je za trenutek zazdelo, da bomo končno zadihali s polnimi pljuči, pa se nam je zalomilo v osemdesetih, ko nam je najprej umrl ljubljeni vodja, potem pa se je zrušil še zid, ki smo ga pazljivo gradili ne samo med državami, ampak predvsem med ljudmi. Polom je bil velik, vendar pa smo nekateri verjeli, da če ni uspelo nam, bo uspelo zanamcem, našim duhovnim sinovom in hčeram.

Tako smo se vrnili. Ideje, ki smo jim sledili pred leti, še niso pozabljene. Še več nekateri menimo, da so bili prejšnji časi boljši. Ni bilo toliko kriminala, bogatih kapitalistov in vsi smo imeli stanovanja in zastonj zdravstveno zavarovanje. V ljudi nam je uspelo vcepiti svobodomiselne ideje, liberalni pogled na spolnost, nevezanost, dolge sestanke, kjer o vsem odločamo vsi in nobeden. In to kar dobro deluje tudi dan današnji.

Seveda so se vedno našli kakšni nergači, ki so se bolj ali manj skrivoma družili s fajmoštri, ki so bili od nekdaj hrbtenica reakcije. Ja, reakcija. Bili so časi, ko smo brez težav našli sovražnike, jih pozaprli, zaradi knjig, besednega delikta ali pa ker niso hoteli sodelovati s policijo ali armijo. Danes je težje. Sovražnika težje prepoznaš, pa še zapreti ga ne smeš. Oni nergači sicer še kar vztrajajo, ampak uspelo nam je, da smo jim ugled spravili popolnoma na dno. Tako sicer še kar naprej otresajo svoje, ampak ljudje so postali bolj apatični in se tako sploh več ne vznemirjajo preveč. Včasih se mi zazdi, da gre karavana dalje, ampak tudi psi več ne lajajo. Kar je dobro, tako večkrat zmanjka časa za kakšno neprijetno debato.

Pred leti smo preizkusili to ljudsko apatijo in predlagali zakon o oplojevanju samskih žensk. To je bil res zgodovinski trenutek. Pravzaprav ne vem zakaj ljudje, ki smo jih vsa ta leta vzgajali tega niso dojeli. Niso dojeli veličine tistega, kar smo si zamislili. Takrat bi si zaželel, da bi namesto oblasti zamenjali ljudi. Ampak se nismo dali. Zalizali smo si rane in čakali do trenutka, ki je zdaj napočil! Zaradi finančne krize so ljudje še bolj pretreseni, da bi preusmerili pozornost smo imenovali na visoka mesta, ljudi, ki so nam lojalni in morda se nam zdaj posreči. Pod tančico človekovih in otrokovih pravic bomo sprejeli tako zakonodajo, ki bo sodobna in moderna. Avantgardna in revolucionarna. Oh, kako po dvajsetih letih spet lepo sede ta beseda...

Dovolite, da jo še enkrat izrečem: revolucionarna! Dva moška skupaj ali dve ženski in otrok. Kot v Svetem pismu, brezmadežno. Lahko bi nam bili hvaležni, ne pa da se upirajo, grozijo z referendumom in spet ne razumejo, da to prihaja iz sveta, kjer je to že dolgo nekaj povsem normalnega. Provincialci in tercialke!

In otroci. Oni niso ničesar krivi. Pa kaj, če se v trgovini uležejo na tla, da dobijo kar hočejo, pa kaj če v šoli v naravi demolirajo sanitarije, uničujejo inventar... Fizično kaznovati se jih ne sme, ker to le spodbuja nasilje. Dobro, ni mi sicer najbolj jasno, kako to, da je med otroki vse več nasilja in ne vse manj, če družba odpravlja fizične kazni, ampak sociologi in psihologi bodo že vedeli. Vedeli bodo tudi, zakaj v novem Družinskem zakoniku o otrocih govorimo, kot o kakšnem zlatem teletu, sami pa v njem nimajo zapisane prav nobene dolžnosti. Ampak o tem bomo razmišljali čez leta.

Zdaj je torej pravi čas, da spoznamo zgodovinskost in dialektičnost časa. Da nam končno uspe!

Parlamentarno večino imamo. Malo mi misel težijo le anketne raziskave, ki kažejo, da bitka tudi tokrat ne bo lahka. Ne razumem, kako je lahko več kot 60 odstotkov ljudi proti? In referendum. Preprečiti ga je treba. Zakaj bi večina odločala o tako pomembnih stvareh, ko smo jih pa tako težko nabrali in uskladili? O tem naj odloča stroka! Da, stroka! A, starši? Ne bodite smešni. Kaj pa starši vedo? Ali je za to kakšna šola? In sploh katere starše pa imate v mislih? Na kaj sploh mislite na popolno, neppopolno, enostarševsko, dopolnjeno, razširjeno ali kakšno drugo obliko družine? Ali veste, da je največ nasilja v družinah? Pravzaprav bi morali družino ukiniti in zakonsko prepovedati! Ker se tam lahko kaj hudega zgodi! Že tovariš Stalin je imel nekoč neke zamisli, ampak zdajle o tem ne bi.

Naj sklenem. Ne nasedajte tistim, ki se z družinami ukvarjajo, ampak poglejte okoli sebe, berite strani Črne kronike in spremljate še naprej naše raziskave. Hvala.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Naslovnica revije Ognjšče, april 2021 (photo: ARO) Naslovnica revije Ognjšče, april 2021 (photo: ARO)

56. obletnica Ognjišča

"Ne pohujšujte se nad moderno obliko, želimo biti v koraku s časom." Tako beremo v prvi številki revije Ognjišče, ki je luč sveta ugledala na današnji dan leta 1965.