Ko novinarji obmolknejo – ali bolje: ko novinarji pokleknejo
Naš pogled
»Za vse družine ali samo za nekatere?«, je bil naslov članka, objavljenega v soboto, na spletnem portalu 24 ur. Pri tem naj bi šlo za reportažo dogodka, na katerem se je zbralo več kot 4000 ljudi, namreč Dneva družin. Že naslov me je zbodel. Avtor članka z njim namreč zavaja javnost, saj se poigra s pojmom družina. Zanimivo je tudi to, da (kot tudi pri drugih medijih) ob članku niso objavili niti ene fotografije o dogodku.
Seveda tudi niso omenili, koliko ljudi se je zbralo (fotografija pa bi jih izdala). Še več: uporabili so prav nasprotno fotografijo, ki simbolizira par dveh moških. In še več: prvi dve tretjini članka servilno opisujeta dejavnosti homoseksualnih aktivistov, ob koncu pa je podpora klasični družini, ki jo je med drugim izrazilo veliko več ljudi kot je Blažičevih aktivistov, bolj ali manj le omenjena. Navajeni smo, da se slovenski mediji nagibajo na eno stran in da novinarji mislijo, da morajo tako misliti, tokrat pa je po mojem mnenju šlo predaleč. Naj pri tem omenim, da isti portal sploh ni objavil novice o javni predstavitvi mnenj o družinskem zakoniku, ki je potekala 12. oktobra v državnem zboru. Tudi tam je bilo več kot 2 tretjini ljudi proti omenjenemu zakoniku. A o tem ne duha ne sluha. Seveda se človek sprašuje kako je mogoče, da si neka tako velika medijska hiša sploh lahko privošči kaj takega? Očitno gre tu za močan pritisk finančne narave. To pa seveda le potrjuje izjave direktorja Zavoda za oživitev civilne družbe Andreja Aplenca, ki s to problematiko opozarja predsednika vlade.
Tudi v Novi Sloveniji so zaskrbljeni zaradi nazadovanja Slovenije na lestvici svobode medijev, ki jo je prejšnji teden objavila organizacija Novinarji brez meja. Ministrico za kulturo Majdo Širca javno sprašujejo, kakšni bodo njeni ukrepi, ki bodo zagotovili večjo medijsko pluralnost in svobodo ter politično neodvisnost pri poročanju. Slovenija je namreč že v prvem letu njenega mandata nazadovala za sedem mest. Zaskrbljujoče je to, da se je Slovenija uvrstila za nekaterimi državami, kot so Namibija, Mali, Gana in Južnoafriška republika.
Pa poglejmo še kakšen drug dnevni medij. Na primer Dnevnik. Na spletnem portalu Dnevnika je bil v soboto objavljen članek z naslovom: Tradicionalna družina je nepogrešljiva zibelka življenja in ljubezni. Tudi pri tem članku si novinarji niso upali objaviti nobene fotografije, razen seveda neke starejše fotografije nadškofa Stresa, kar že samo po sebi namiguje na dežurnega glavnega krivca vsega v naši državi – Cerkev. Na Dnevu družin pa je bilo jasno povedano, da gre za civilno pobudo, ki so jo v celoti pripravili laiki. Čudi me tudi to, da niso objavili števila udeležencev, ko gre za razne parade istospolnih, pa je vse pospremljeno z raznimi podatki. Kvantiteta je torej povsem spregledana kadar ne gre za korist homoseksualne strani.
Vsekakor je sporen tudi članek Ranke Ivelje v Objektivu, ki se zelo jasno postavi na stran homoseksualcev. Navedene so namreč samo raziskave, ki so v njihov prid. Vemo, da imajo homoseksualni lobiji pripravljenih kar nekaj »raziskav«, ki jih potem novinarji objavljajo. Vidi se, da se avtorica članka ni pozanimala za psihološke in sociološke raziskave v prid tradicionalne družine. Ogromno ugovorov je na to temo že do sedaj prišlo tudi s strani psihologov, sociologov in psihiatrov. Naj pri tem omenim mnenja in izjave različnih strokovnjakov, ki trdijo, da homoseksualni lobi vedno bolj obvladuje novinarstvo tudi pri nas, ne le v Evropi. In ti zadnji članki to jasno potrjujejo. Pa še to: govorila sem z različnimi strokovnjaki (psihoterapevti, psihologi in podobno), ki si niso upali svoje podporo družini tudi javno izraziti. In zakaj? Njihovi inštituti so financirani s strani ministrstva in jasno je, da bo priliva manj, če zakoniku ne bodo naklonjeni. Toliko o naši demokratični državi in svobodi izražanja mnenj.
Pa tudi Delo se tokrat ne more pohvaliti s korektnostjo poročanja. Najprej se spomnimo članka o javni predstavitvi mnenj o družinskem zakoniku v državnem zboru. Majhen članek, na drugi strani, brez slike seveda, v njem pa pet mnenj za zakonik in le eno proti (tisti, ki smo bili v državnem zboru vemo, da je bila tam slika povsem drugačna). Sprašujem so: ali je to napisal novinar, ki ima že v glavi takšno miselnost, da mora tako pisati, ali mu je bilo to naročeno? Skoraj bolj verjetna je prva razlaga. Tudi Dan družin je v Delu izzvenel brez fotografije (kako bi sicer zagovarjali majhen članek, ko pa se je zbralo toliko ljudi?!), že tako kratek članek pa je izgubil vso svojo kredibilnost, ker mu je bila »dodana« še aktivnost istospolnih.
No če smo že pri slednjih: veliko se govori o tem, kako boljše bi bilo za otroka, če bi odraščal v ljubeči skupnosti dveh istospolnih kot pa v družini, kjer je nasilje in druge oblike trpinčenja. Nihče pa ne postavi trditve drugače: bolje je za otroka, da odrašča v družini z mamo in očetom, ki sta ljubeča in se razumeta (med drugim se tudi dopolnjujeta, kar se dva istega spola nikoli ne bosta mogla), kot pa v družini, kjer se oče in mama ne razumeta. Kako pa tole zveni? Malo drugače, a ne? In bolj pravilno. Sicer bi namreč lahko sklepali, da so le istospolne zveze lahko ljubeče, kar pa seveda že v temelju ne drži.
Pa še to. Za zdaj še nisem zasledila, da bi katerikoli medij objavil zgodbo tradicionalne družine, ki je uspešna in dobro funkcionira, da bi spregovoril o lepoti družine in veselju otrok, ki v njej odraščajo, govori se samo o deviacijah znotraj nje. Zato bodimo torej pozorni, kaj nam mediji ponujajo, kaj od njih sprejemamo in pa seveda, kakšni interesi jih pri njihovem delu vodijo.
