Nataša Ličen
Jakob Čuk
Alen Salihović

Prižgimo sveče!

30.10.2009, 12:05

Pred nami je praznik vseh svetih. Dan, ko bomo v spomin še posebej priklicali vse pokojne sorodnike, prijatelje in znance. Z mislijo se bomo sprehodili po njihovi poti, se mogoče nasmehnili ob njihovih prijetnih trenutkih in tako uresničili željo, da jih nikoli ne bi pozabili. In tako bi s spominom in opominom morala storiti tudi država.

V teh dneh spremljam, kdo vse bo polagal vence in kje. Predsednik države in predsednik vlade Borut Pahor ter Danilo Türk, se bosta kljub temu, da je slednji grobišča označil kot drugorazredna tema tem vseeno poklonila. Grobišče pod Krenom, Lajše, Slovenska Bistrica, Rov sv. Barbare, Teharje, Komenda, Tezno, … nekaterim izmed naštetih se bosta kljub temu poklonila, novica je prišla pred nekaj minutami. Vseeno spomnimo, da se je ena državna delegacija tem žrtvam že poklonila – se je druga za to odločila zaradi pritiska? Nekoliko nenavadno je, da bo država na ta mesta pošiljala kar dve delegaciji. Pa vendar mi pri te ostaja grenak priokus.

Spomnimo. Prvi komunist predsednik države in njegov krščenec predsednik vlade se vse do danes nista poklonila nobenemu, tudi po nekaterih ocenah največjemu množičnemu grobišču v Evropi – rovu svete Barbare, v katerem je nekaj tisoč žrtev. Tja sta ob odkritju poslala uradnika ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Slovenskega premiera je pri poklonu mrtvim prehitela celo hrvaška kolegica Jadranka Kosor. Sicer me ta odnos države do polpretekle zgodovine ne preseneča, če samo spomnim na žolčno razpravo o tem ali sprejeti ali se zgolj seznaniti z Evropsko resolucijo o totalitarizmih. Pretekli teden se je parlament kljub nasprotovanju opozicije z njo seznanil, prav tako je nedavno sprejel tudi vso t.i. vojno zakonodajo. Predsednik vlade je nenehno ponavljal, da jo je treba sprejeti s soglasjem in najbolj glasen zagovornik tega je potihnil – ni ga bilo pri razpravi, po njej se ni oglašal, tudi mediji temu niso namenili velike pozornosti. To je pač predsednik vlade, ki počasi tone, barka pluje - sam pa ne ve, kje ima kompas

Tudi predsednik države je vse do pred nekaj minutami polaganje vencev pred jamami smrti prepustil drugim, to je pač vsaj do danes bila zanj drugorazredna tema. Me to preseneča? Ne. Sprejel sem to njuno razmišljanje kot nekaj povsem normalnega. Pa je to prav? Zagotovo ne, kajti vsakemu človeku smo dolžni izkazati spoštovanje, pa naj si bo še tako velik nasprotnik tega ali onega režima. Osebno spoštujem odločitve vsakega posameznika, me pa pri temi kot so vojna grobišča razjezi ta brezbrižnost. Obujamo spomine na takšne in drugačne partizanske dogodke, nič nimam proti njim, spomin je za nekoga še živ in spoštujem odločitev, da se ga oživlja, pa vendar me pri tem moti, da prihajajo v ospredje samo naši. Kaj pa ostali, kaj pa tisti, ki niso bili del tega? Kaj pa tisti, ki so bili zmetani v slovenska brezna? A treh pa se ne bomo spominjali, teh ne bomo sprejeli kot del svoje temne zgodovine.

Ne preseneča me negativna podpora vladi. Ta se je zagotovo pojavila zaradi izgubljanja vrednot. Najprej njen brezbrižni in ignorantski odnos do polpretekle zgodovine, počasno in zelo neuspešno ukrepanje v času gospodarske krize - propadla podjetja (zanima me ali se predsednika pogovarjata tudi o vencih žalosti za Muro, Steklarsko novo, LTH, Usnje Vrhnika, in še bi lahko našteval …). Omeniti velja tudi kvaliteto laganja in prehitrega govorjenja, ki se je prijela v vladi Boruta Pahorja, ne morem mimo težav, ki so nastale ob zadnjem imenovanju novega ministra, za katerega še lastna stranka ne ve ali je pravi – veliko pove že to, da mu je predsednik vlade seveda na račun davkoplačevalcev naložil kar kopico „pomagačev“. To so zgolj drobci, če izpustim dvojna merila predsednika republike pri aferi Patria in tišini predsednika vlade, ki je vse bolj sumljiva pri reševanju mejnega spora.

Vrednote so po enem letu vladanja Boruta Pahorja in njegovih ministrov tako vse bolj na dnu njihove prednostne lestvice. Tudi predsednik države ne zaostaja veliko za njimi in seveda to ceno že plačujejo. Pa vendar človek po vseh do sedaj storjenih napakah spoštovanje do umrlih pričakuje prav v teh dneh. Dneh, ko se bodo odprle boleče rane polpretekle zgodovine. Vem, da je ne moremo spremeniti, prav tako ne moremo krivde pripisati le enim, pa vendar so politiki v ne tako davni preteklosti imeli možnost, da se poenotijo glede teh vprašanj. Ne, ni jim uspelo! Ostali so vsak na svojem bregu.

Mogoče prav zaradi tega v teh dneh ne bomo slišali govorov, ki bi spominjali na obžalovanje, govorov, ki bi vsaj enkrat v zgodovini Slovenije na najvišji ravni te ljudi postavili na piedestal – s tem bi dosegli ne samo narodne ampak tudi notranjo spravo.

Z delitvijo na naše in vaše smo prišli na oblast in s to delitvijo bomo nadaljevali. To so lahko nosilne parole sedanje vlade, ki ne išče soglasja z nikomer, zgolj vse postavlja pred dejstva. Prav zaradi tega ni nič čudnega, da je vse več nezadovoljstva, vse več protestov, vse več ljudi, ki obupujejo nad lastnim življenjem. Pa vendar se oba predsednika veselo smehljata ob tem pa se spretno izmikata „umazanim“ temam, ki bi ju prikazovale v slabi luči – kaj nam bosta ob polaganju vencev pred rovom svete Barbare sporočila v nedeljo – lahko pričakujemo velike nagovore, mogoče obsodbo takratnega režima?

Sprašujem se, kako dolgo bomo vso to zgodbo še spremljali. V teh dneh mi kar nenehno prihaja na misel povezava med kmetijo slavnih in našo vlado. Pri obeh srečamo ljudi, ki se borijo za denar, srečamo ljudi, ki delajo po naročilih nekoga tretjega, srečamo ljudi, ki se borijo v ringu - kdo bo boljši in nenazadnje srečamo ljudi, ki jim uničiti sovražnika pomeni lastno zadovoljstvo. Pa vendar ljudem v kmetiji slavnih človek nekako oprosti. V igro so stopili z namenom zmagati, vladi pa tega ne moremo. Nismo samo njihovi gledalci, ampak smo ljudje, ki občutimo njihove napake, smo ljudje, ki nas njihove napake prizadenejo in smo ljudje, ki verjamemo, da si zaslužimo vlado, ki bo delala bolje in bo blizu ljudem.

Ob koncu se naj še enkrat ustavim pri prazniku vseh svetih. Od aktualne državne oblasti ne moremo pričakovati, da se bo spomnila z besedami obžalovanja do takratne oblasti vseh pobitih v premnogih slovenskih rovih. Sposodil si bom besede enega izmed ministrov, da je to „znanstvena fantastika,“ pa vendar smo mi tisti, ki lahko za trenutek postojimo in se poklonimo tem ljudem. Ljudem, ki so bili živi zazidani v rove; ljudem, ki so umrli brez vsake obsodbe; ljudem, ki so ljubili slovenski narod, ljubili svojo domovino in bili zaradi tega izgnani, umorjeni, izključeni iz družbe; ljudem, ki so konec koncev življenje dali za vse nas, življenje dali za slovenski narod in tako postali slovenski mučenci.

Naj zagori, če ne na pokopališču ali grobišču pa na vašem oknu sveča miru in sprave. Sveča, ki naj bo v opomin vsem, da je življenje najdragocenejši dar, ki nam je bil podarjen. Sveča, ki naj naši državi v temini zgodovine pokaže svetel plamen upanja do končne sprave.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Komentar tedna

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Naslovnica revije Ognjšče, april 2021 (photo: ARO) Naslovnica revije Ognjšče, april 2021 (photo: ARO)

56. obletnica Ognjišča

"Ne pohujšujte se nad moderno obliko, želimo biti v koraku s časom." Tako beremo v prvi številki revije Ognjišče, ki je luč sveta ugledala na današnji dan leta 1965.