Sosedski odnosi
| 22.11.2009, 11:07 Robert Božič
Ob krizah dogovarjanja med dvema državama (kot je v tem času med Slovenija in Hrvaška), ob prepirih med političnimi strankami (o katerih nam mediji poročajo vsak dan), ob nesporazumih v soseskah in občinah, tragičnih odnosih v družini, na delovnem mestu… se zavemo kako pomembni so medčloveški odnosi, med-soseski odnosi; kakšen je, sosed - sosedu.
Odkar se je človeštvo zavedalo sebe, svojega bivanja, odkar je uveljavilo stike med ljudmi, se združilo v rodove, v plemena in kasneje v države, se je spraševalo, kaj je dobro, kaj je vredno za kvalitetno življenje v skupnostih. O tem pričajo simboli, slikarije in kasneje zapisi. Največ sporočil medijev govori o sosedskih odnosih; tako dobrih, kot bolj pogosto slabih, vse do vojnih grozot. Vemo, da je človeškega trpljenje, ki izhaja iz slabih med-sosedskih odnosov veliko več kot naravnih katastrof.
Dobri soseski odnosi so nekaj vredni, so vrednota.
Vprašanje, kaj so vrednote v okvirih medčloveških odnosov, je že od antike zaposlovalo vrsto filozofov in različnih družboslovnih raziskovalcev. Vse je bilo zgovorno utemeljeno, za človeka postavljeno, pogosto opuščeno in ponovno odkrito, čeravno ne vedno enako razumljeno. Vrednostni sistemi, ki so določali dobre sosedske odnose, so se spreminjali, ostajale pa so ob tem nekatere vrednote kot stalnica. Od nekdaj je veljalo, da so vrednote tisto dobro, kar človek dojema celostno, z umsko in tudi čustveno globino in le-to vodi k dobremu zanj in za druge. Torej gre za celostno zunanje in notranje dojemanje, pri katerem je človek zavzet z vsemi svojimi izvornimi človeškimi plastmi, da jih osvoji in v življenju uresniči. Kadar imamo nekoga, ali nekaj, radi, nam to veliko pomeni. Kar nam veliko pomeni, temu posvečamo veliko časa in skrbi.
Za dobre medčloveške odnose se na individualni ravni odločamo hitro, ko pa smo neposredno in posredno udeleženi pa je že težje vzpostaviti dober med-sosedski odnos, ker živimo z ljudmi različnih interesov in želja.
Dobri medčloveški odnosi niso kar sami po sebi umevni
Medčloveške odnose se učimo »jih oblikujemo«, zanje zorimo, v njih rastemo. Človek gre običajno v medčloveških odnosih skozi tri interakcijske prehode ali tri razvojne faze:
1. Na prvi stopnji utrjujemo vsa medčloveška razmerja v smeri zadovoljevanja svojih potreb in želja. To je v nekem smislu trgovanje. Ali drugače povedano; ob prvem srečanju nam je človek (ali pa skupina) na prvi pogled privlačen, nas preseneti, nam vzbuja radovednost, je osrečujoč, skrivnosten, se z njim takoj sporazumemo… Lahko pa nasprotno od vsega začetka nas ne privlači, nam vzbuja nezaupanje, nelagodnost, ga ne cenimo…
2. Na drugi stopnji človek postaja sposoben vživeti se v vlogo drugega. Pravimo, da postaja sposoben za empatične odnose (intelektualna identivifkacija). S tem spoznava nujnost sodelovanja, pripadnosti, strpnosti, spoštovanja…, ali pa tudi previdnosti, odmika, spoznavanje nevarnosti, odnosov (tudi predlogov na državnih ravneh)…. To interakcijo imenujemo uravnoteženje ali tehtanje.
3. Tretjo stopnjo pa bi najlažje označili s tem, da zmorejo ljudje v medsebojnem stiku storiti drugim to, kar si želijo, da bi drugi njim storili. Tedaj lahko odkrijemo v nekem odnosu, v nekem uresničevanju interesov nekaj sprejemljivega, neko veličino, nekaj dobrega… Šele na tretji stopnji interakcije lahko objektivno pretehtamo »vrednost«. »smisel dogovora«. Ta stopnja je tudi osnova (»prave«) demokracije.
Žal se mnogo ljudi zadržuje na prvi stopnji (trgovanje), že do empatičnih odnosov težko pridejo, najtežje pa do tega, da bi drugim storili to, kar si želijo, da bi drugi zanje naredili.
Seveda lahko interakcije s soljudmi členimo še na številne druge načine; lahko samo iz moralnega gledanja, iz realnosti kake kulture, iz vidika delitve dobrin, določljivosti ekonomskih interesov, pa tudi človeških lastnosti. Saj vemo kakšne so posledice npr. zaradi zavidanja, nagajanja, napadalnosti, krivic itd. Osebna udeleženost je pri tem vedno prisotna.
Za dobre sosedske odnose pa je potrebno oblikovati nekatere vidike kot so dialoškost, poštenje, pravičnost in odgovornost (in še veliko jih je, ki pa jih zaradi časovne omejitve ne morem obravnavati).
Človek je dialoško bitje
Beseda, ki jo povemo drugemu ali jo slišimo in sprejmemo od drugih, ni nikoli brez pomena. Vendar beseda mora biti jasna, s pravim pomenom. Liberalizem, komunizem in drugi »izmi« so zameglili bistvo besede. Dejansko vse lahko prikrojimo pa svojih hotenjih (pa še v imenu družbenih hotenj). Zato (zlasti v politiki) ni poštenega dialoga.
Da, pomena besede, pomena dialoga, se premalo zavedamo. Romano Guardini pravi o notranjem bistvu in zunanji besedi naslednje: »Neubrani zvoki o bistvu besede, polni slutnje in hrepenenja se mu oglašajo. In če kdaj pravilno sliši besede, tedaj postoji in prisluhne in pomišlja in ne dožene več pomena. Zabrisana ostane, zagonetna in z bolestjo čuti, da je raj izgubljen«. Kako pogosto čutimo to ob besedovanju politikov! »Samo včasih se zazdi, tedaj nenadoma začuje iz takšne besede klic. Bistvo ga kliče. Tedaj zopet začuje pradoživetje, ki je izvor besede, v kateri je duša srečala bistvo reči.« Pogovor med osebami (tudi politiki) je nagovarjanje, klicanje, vabljenje… tudi izzivanje, ki zahteva odgovor. Šele kjer pride v pogovoru do veljave tudi »pošten« dogovor, imajo besede in dogovor med ljudmi svoj pravi pomen oz. smisel.
Pravičnost in odgovornost
Pravičnost in odgovornost je težko dojemljiva, zlasti če jo povežemo z drugimi ljudmi in doživljanjem potreb drugega. Med osnovnimi človekovimi naravnanostmi je prebujanje lastne poštenosti, odgovornosti in privzgojene pravičnosti. Gre za interakcijo-medsebojni vpliv. Če tega ni lastne potrebe preslepijo ustreznost odgovarjanja in smiselno zaporedje potreb se poruši. »Kaj pa so moje potrebe?«, se moramo nenehno spraševati. Lahko doživljamo svoje potrebe v tem, da hočemo imeti najboljše (plačo, privilegij) v primerjavi z drugimi, ki niso na npr. političnem položaju, družbeno priviligiranem položajo in se trudim in zaganjam samo za tem, namesto za splošno blaginjo.
Na pravičnosti in odgovornosti naj bi temeljilo človekovo zasebno in družbeno življenje. Pravičnost in odgovornost je tudi del človekove kulture in izobrazbe, seveda tudi v med-sosedskih odnosih.
Zgledi poštenega ravnanja
Včasih se upravičeno sprašujemo, kje so zgledi poštenega ravnanja v današnjem načinu življenja, ko niti temeljna lestvica vrednot ni opazna. Zato so v ljudeh tolikšna razočaranja nad družbenim dogajanjem in politiko. Zato ljudje pogosto posnemajo dejanja nepoštenih, češ, »vsi so nepošteni in bom tudi jaz« (kar seveda ni res, saj bi v tem primeru svet šel po zlu). Opuščanje temeljnih vrednot povzroča številne pretrese in nas dela neodgovorne do sebe, do soljudi in do stvarstva. Gre za vrednostni odnos in odgovornost posameznika do življenja in do življenjske skupnosti.
Odprt dialog, pravičnost in poštenost so torej temelji dobrih medosebnih in med-sosedskih odnosov. Na podlagi le-teh je mogoče zgladiti vsak spor in graditi dobre odnose v naši okolici.
