Duhovnik Štefan Pavli | (foto: Maja Morela )
Od tovarne do oltarja
Naš gost Maja Morela Čuk
Ob 70. osebnem jubileju duhovnega pomočnika v Župniji Ljubljana Koseze Štefana Pavlija, smo ga povabili k pogovoru v oddaji Naš gost. Ob tej življenjski obletnici smo se ozrli na prehojeno pod od njegovega otroštva, v takrat še podeželskih Domžalah, do odločitve za duhovniški poklic in delo ter življenje na Župnijah Loški Potok, Reteče in Kresnice. Zadnjih nekaj let živi z diagnozo rak, korak se mu je upočasnil, kot pa pravi sam, še vedno rad živi hitro življenje. V njem pa najde oporo ob prebiranju Svetega pisma.
Rojen leta 1955 v Domžalah v razširjeni družini se je na kmetiji učil dela, vztrajnosti in povezanosti z zemljo ter ljudmi. »Ne vem še, kje se bo življenje končalo, začelo pa se je v domači hiši. Mami me je rodila v postelji. Živeli smo s starši in starimi starši. Takrat nisi bil atom, ampak del družine. Morali smo gledati na druge domače, da nanje s svojimi dejanji nismo vrgli sence.« Otroci so bili še posebej povezani s staro mamo, vsa družina pa s sosedi. »Delo je tisto, ki je povezovalo. Ko je sosed zjutraj prišel na vrata hleva, ga nisi napodil, ampak spregovoril nekaj besed, potem pa sta šla vsak svojo pot. Danes pa ljudje prehitro stopijo iz odnosov in potem so osamljeni.«
Živeli smo s starši in starimi starši. Takrat nisi bil atom, ampak del družine. Morali smo gledati na druge domače, da nanje s svojimi dejanji nismo vrgli sence.
Od tovarne do oltarja
Fantu, ki je nekoč delal v domžalskem Mlinostroju, je običajne načrte – poročiti se in imeti družino – po prihodu iz vojske v Zadru in Nišu prekrižal Božji klic. »V nekem trenutku mi je Gospod zastavil vprašanje: »Koga imaš raje; sebe ali mene?« Lahko bi odgovoril drugače, ampak bi šel proti svoji volji.« Čeprav od nekdaj ročno spreten, mu pri študiju filozofsko razmišljanje ni delalo težav. Rad je bral, razmišljal in iskal smisel ter utemeljeval. »Vedno sem želel utemeljiti svojo vero, tudi pred nevernimi. Vera je za vse ljudi. Kot človek moraš razviti svojo človeškost. Sveto pismo pa je tista knjiga, v kateri so zapisane usode ljudi. In če smo vsi ljudje ustvarjeni po Božji podobi, smo Božji otroci. Če je enakost med ljudmi, če je pot dobrega tista, ki te vodi k Bogu, potem ni razlike med vernim in nevernim.« Svetopisemska beseda je njegova stalna spremljevalka, saj zanj knjiga vseh knjig ni oddaljeno pisanje, ampak življenje samo, zapisano pred več kot dva tisoč leti. Zanj so svetopisemske zgodbe podobno kot zgodbe starih staršev. »Ko jih poslušaš, spoznaš, kako preprosto je v resnici življenje. Vse, kar se dogaja danes, se je nekoč že zgodilo. Le zaupati moraš, da te Gospod vodi, tako kot je vodil njih.«
Če smo vsi ljudje ustvarjeni po Božji podobi, smo Božji otroci. Če je enakost med ljudmi, če je pot dobrega tista, ki te vodi k Bogu, potem ni razlike med vernim in nevernim.
Pogovor s Štefanom Pavlijem smo predvajali na dan suverenosti, zato nismo mogli mimo vprašanja odnosa do lastne države. V času osamosvojitvene vojne je bil g. Pavli župnik v Loškem Potoku. Ob spominih na tiste čase se v njem prebudi občutek odgovornosti in zadržanosti, ki sta bila takrat nujna. »Ljudem sem rekel: »Ni treba veliko govoriti, ker nikoli ne veš, komu novica koristi in komu škodi.«« Obenem pa se s hvaležnostjo ozira na tiste dni in poudarja pomen države. »Država je zelo velika vrednota, a sem trdno prepričan, da se mnogi ljudje sploh ne zavedajo, kaj pomeni imeti lastno državo. Lahko bi gradili bolj konstruktivno. Vrtički so za doma, za skupno dobro pa je potrebna skupna vizija.«
Ko ljudje delajo za skupno dobro, Gospod blagoslavlja njihovo delo.
Nova naloga
Je prišla po vojni – obnova Zavoda sv. Stanislava, kjer ima svoje prostore tudi Radio Ognjišče. Sprva skoraj nemogoča naloga, a s skupnimi močmi in zaupanjem je postala ena največjih pričevanj sodelovanja in Božjega vodstva. »Ko smo začeli, nismo iskali osebnih interesov. Želeli smo le, da bi bilo delo dobro opravljeno. In ko ljudje delajo za skupno dobro, Gospod blagoslavlja njihovo delo.«
Vse, kar se dogaja danes, se je nekoč že zgodilo. Le zaupati moraš, da te Gospod vodi, tako kot je vodil njih.
To je le del njegove zgodbe, ki je tih, a močan opomin, da duhovniško življenje ni bežanje pred svetom, temveč globoko sodelovanje z njim. Več pa v oddaji v našem avdio arhivu.
