Vesoljna Cerkev v letu 2009

Svet | 31.12.2009, 12:44

Poleg sinode za Afriko so vesoljno Cerkev v letu 2009 zaznamovali tudi leto duhovnikov, Pavlovo leto in papeževa okrožnica.

Sinoda za Afriko

V Vatikanu je oktobra potekala druga posebna škofovska sinoda za Afriko. Papež je ob sklepu znova pozval k spravi ter ponovil vlogo Cerkve v boju proti lakoti in spodbujanju človekovega razvoja.

Dvigni se, Cerkev v Afriki, božja družina... Pogum! Dvigni se afriška celina....“ To sporočilo upanja je s Trga sv. Petra v Vatikanu papež poslal celotni Afriki. Posebej se je spomnil vseh, ki trpijo zaradi lakote, nepravičnosti, vojn in nasilja. Imenoval jih je ljubljeni sinovi. Vloga Cerkev v svetu pa je po njegovih besedah biti sol in luč za vse ljudi, biti skupnost ljudi, ki se bodo zavzemali za spravo, pravičnost in mir. Sinoda je tudi potrdila, da je Cerkev družina, v kateri nas ne smejo deliti narodnostne, jezikovne ali kulturne razlike, je dejal papež. Ob tem je pozval k novi evangelizaciji afriške celine. Pri opoldanski molitvi pa je spregovoril o nekaterih temah, ki so jih obravnavali na sinodi.

Poseben poudarek so dali družini, ki tudi v Afriki predstavlja temeljno celico družbe, danes pa je tako ogrožena s strani različnih ideoloških tokov. „Kaj naj torej rečemo o mladih, ki so izpostavljeni takšnemu pritisku, na katere vplivajo vzorci mišljenja in obnašanja, ki nasprotujejo človeškim in krščanskih vrednotam afriških narodov?, se je vprašal papež.

Kot je bilo slišati ob sklepu v sinodalni dvorani, Afrika želi vstati, ne pa več biti na robu sveta; Afrika želi sama biti krojač svoje usode in ne misli zgolj na svoje težave, so poudarili afriški škofje. Vsi vojskujoči se naj odložijo orožje in prenehajo s sovraštvom, pozivajo škofje. Velik poudarek dajejo tudi dialogu, tako ekumenskemu in medverskemu kot tudi dialogu Katoliške cerkve s pripadniki tradicionalnih afriških verstev, ob tem pa obsojajo politizacijo veri in versko nestrpnost in nasilje. Med njimi je tudi poziv vladam, naj ustavijo pokole in tatvine ter se ustrezneje lotijo boja zoper revščino, škofje pa se prav tako zavzemajo za odpis zunanjih dolgov afriške celine. Sklepi govorijo tudi o pravicah žensk in otrok ter preprečevanju širjenja AIDS-a. Kot temeljno značilnost druge posebne sinode za Afriko bi torej lahko izpostavili skrb Cerkve za človekov celostni razvoj in njegovo dobrobit.

Sklep Pavlovega leta

Leto, ki je za nami, je na področju življenja vesoljne Cerkve zaznamovalo več vsebin, ki so se med seboj prepletale. Pri tem naj omenimo sklep Pavlovega leta, ki smo ga obhajali ob drugi tisočletnici rojstva tega velikega apostola narodov. Sveti oče ga je med sklepno slovesnostjo opisal kot apostola zrele vere in resnice v ljubezni.

Papež je kot temeljne besede nauka sv. Pavla poudaril dve in sicer: preoblikovati in prenoviti. S tem nas sv. Pavel vabi, naj postanemo novi ljudje, naj se ne prilagajamo toku in shem tega sveta. Biti novi ljudje pomeni spremeniti naš način mišljenja, ne več gledati na uspeh, blagostanje in slavo, ampak na Boga, je dejal papež.

Zatem je sveti oče spregovoril še o odrasli, zreli veri apostola Pavla. Dejal je, da ne gre za vero, v kateri si sam svoj mojster, ki je tipična za tiste, ki niso poslušni Cerkvi in njenim pastirjem. Takšno ravnanje po papeževih besedah ne potrebuje poguma, saj je pogum nekaj povsem drugega.

„Pogum je potreben, da sprejmemo vero Cerkve, tudi če je ta v nasprotju z vzorci današnjega sveta. Ta nekonformizem, ne prilagajanje vere je Pavla vodila do zrele vere. Del zrele vere je na primer tudi zavzemati se za nedotakljivost človeškega življenja vse od prvega trenutka dalje. Tako se korenito upremo načelu nasilja v obrambo najbolj nemočnih človeških bitij. Del zrele vere pomeni tudi priznanje zakonske zveze med moškim in žensko za vse življenje kot ureditev, ki jo je postavil Stvarnik in znova obnovil Kristus.“

Leto duhovnikov

19. junija smo vstopili v Leto duhovnikov. To namreč sovpada s 150. obletnico smrti župnika svetega Janeza Vianneja, ki je bil, kot pravi papež, zelo velik voditelj vernikov.

S slovesnimi večernicami ga je na praznik Srca Jezusovega v baziliki sv. Petra odprl papež Benedikt XVI. V nagovoru je poudaril, da je poslanstvo duhovnika nepogrešljivo za Cerkev in svet, ki zahteva polno zvestobo Kristusu in nenehno združenje z Njim. To pa pomeni, da moramo neprestano težiti k svetosti po vzoru sv. Janeza Marije Vianneya, je dejal papež.

Če je Jezus vsakega vernika povabil, naj ostane v njegovi ljubezni, pa to vabilo po papeževih besedah še posebej velja za duhovnike. Duhovništvo je po njegovih besedah ljubezen do Jezusovega Srca. Prav iz tega Srca namreč izhaja dar duhovništva. Zato je sveti oče še zaželel, da bi bilo Leto duhovništva primerna priložnost za rast njihovega osebnega odnosa z Jezusom. Jezus namreč računa na nas duhovnike, je dejal papež, da bomo širili in utrjevali Njegovo kraljestvo ter tako v svetu postali glasniki upanja, sprave in miru.

Da bi bili pravi služabniki evangelija, je dejal papež, je seveda potreben študij, še bolj pa je potrebna znanost ljubezni, ki jo je mogoče osvojiti le če svoje srce predamo Kristusu. Jezusovo srce, ki je polno usmeiljenja, je v Svetem pismu omenjeno kar 26-krat.

Nato je papež dejal, da ničesar Cerkvi ne povzroča več trpljenja kot grehi njenih pastirjev. Zato je vse duhovnike povabil k spreobrnjenju, da ne bi škodovali tistim, ki naj bi jih vodili do odrešenja. Ob tem je papež še poudaril, da Cerkev potrebuje svetih duhovnikov, ki bodo vernikom pomagali izkusiti usmiljeno Gospodovo ljubezen.

Prefekt kongregacije za duhovnike kardinal Claudio Hummes pa je pred začetkom leta duhovništva zapisal, da ljudje želijo videti vesele in svete duhovnike.

Po njegovih besedah so duhovniki pomembni ne le zaradi tega, kar delajo, ampak predvsem zaradi tega, kar so. Omenil je duhovnike, ki so vpleteni v težke situacije. Po njegovih besedah je treba njihova dejanja raziskati in če so krivi, jih tudi kaznovati. Vendar pa je odstotek teh duhovnikov zelo majhen v primerjavi z duhovniki, ki so povsem predani svoji službi, ljudje molitve in pastoralne ljubezni. Gre za duhovnike, ki opravljajo svoje poslanstvo pogosto z velikim osebnim žrtvovanjem in pristno ljubeznijo do Jezusa, ki so solidarni z revnimi in trpečimi in so pogosto tudi sami prisiljeni okušati trdoto revščine. Zato je po besedah kardinala Hummesa Cerkev ponosna na duhovnike vsega sveta.

Tajnik Kongregacije za duhovnike monsinjor Mauro Piacenza je ocenil prvih šest mesecev leta duhovnikov. Škofje in duhovniki so svetemu očetu hvaležni za to leto, je dejal msgr. Piacenza. Čutijo namreč, da želi to leto prebuditi ozračje zadnje večerje, pri kateri so apostoli skupaj z Marijo prejeli Duha poslanstva in doživeli moč občestva, bratske edinosti.

Monsinjor Piacenza je napovedal tudi nekaj prihodnjih dogodkov. Omenil je teološko konferenco, ki jo kongregacija za duhovnike pripravlja v sredini marca prihodnjega leta, sveto tridnevje s krizmeno mašo, pri kateri bo sveti oče zagotovo podal duhovnikom posebej tehtno besedo, ter mednarodno srečanje s svetim očetom od 9. do 11. junija. Slednje bo zaznamovalo konec leta duhovnikov, pokriva pa se s praznikom presvetega srca Jezusovega. Msgr. Piacenza je izrazil pričakovanje, da bo vsaka škofija poslala na to srečanje močno skupino predstavnikov duhovnikov in bogoslovcev pod škofovim vodstvom.

Monsinjor Piacenza je na koncu še povedal, da pripravljajo izdajo okrožnice Kongregacije za duhovnike po plenarnem zasedanju marca 2009 ter že dolgo pričakovani vodnik za spovednike in duhovne voditelje, ki ga je hotel izdati sam papež Bendikt XVI.

Naj povemo še to, da je v Braziliji število duhovniških posvečenj in vstopov v bogoslovje doseglo rekord. Lani je bilo posvečenih 220 novomašnikov, kar je 4-krat več od povprečja v devetdesetih letih. Po semeniščih imajo zaradi prostorske stiske čakalne liste, pravi brazilska škofovska konferenca. Odgovorni kot vzrok za tako veliko število duhovnih poklicev navajajo močnejšo vernost med mladimi od leta 2000.

Papeževa okrožnica

V tem letu pa smo dobili tudi dolgo pričakovano papeževo okrožnico o družbenih vprašanjih. Papež Benedikt XVI. jo je podpisal na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija, izšla pa je v začetku julija. Večkrat je poudaril, da želi okrožnica poglobiti nekatere vidike celostnega razvoja, v polnem spoštovanju dostojanstva vsakega človeka in resničnih potreb vseh.

Okrožnica Ljubezen v resnici obravnava številna področju človekovega življenja, saj po papeževih besedah le- ta vpliva na njegov celostni razvoj. Nadškof Anton Stres.

Velika novost te okrožnice je po mnenju poznavalcev tudi ta, da se ne ustavi le pri delu za pravičnost, ki jo sicer smatra za prvi korak, ampak za resničen napredek človeštva in celostni razvoj zahteva ljubezen, ki je neločljivo povezana z resnico. Zato tudi globalizacijo poglobi, ali razširi na bratstvo. Pri tem poudarja pomen zastonjskosti in daru, ki naj bi postali tudi prvini gospodarstva. Za našo tržno družbo, kjer velja le pravilo daj – dam, je to prav gotovo nekaj povsem novega. Je pa nujni pogoj za to, da bi ustvarjali družino celotnega človeštva ter prihodnjim rodovom zapustili zemljo, kjer bodo lahko dostojno živeli.

Tokratna papeževa okrožnica ima v slovenskem prevodu skoraj 90 strani, razdeljena pa je na 6 poglavij. Več o njeni vsebini bomo spregovorili v oddaji Pogovor o, 30 septembra.

Ekumenizem v letu 2009

V tem letu so napredovali tudi že tako dobri odnosi s pravoslavno cerkvijo, v Srbiji pa so žalovali za patriarhom Pavletom.

Poseben ordinariat za anglikance

Eden najbolj odmevnih dogodkov na področju odnosov Katoliške Cerkve z drugimi cerkvami je bil v tem letu prav gotovo papežev dokument, s katerim je ustanovil personalni ordinariat za anglikance, ki želijo prestopiti v katoliško Cerkev. V ta namen je sveti oče izdal posebno apostolsko konstitucijo. V zadnjem času namreč raste število anglikanskih duhovnikov in vernikov, ki želijo biti v vidnem in polnem občestvu z Rimom. Sveti sedež je tako odgovoril na številne prošnje skupin anglikanskih duhovnikov in laikov z različnih koncev sveta.

Nova pravna oblika personalnega ordinariata bo podobna manjši škofiji, na primer vojaškemu ordinariatu. Ordinariat predvideva tudi katoliško mašniško posvečenje za poročene nekdanje anglikanske duhovnike. Škofje pa bodo glede na krščansko izročilo lahko postali le neporočeni duhovniki. Njihovi bogoslovci bodo vzgajani skupaj s katoliškimi kandidati za duhovništvo, ohranili pa bodo posebno izobraževanje v anglikanskem izročilu.

Eden od vzrokov za to, da želijo številni anglikanci prestopiti v katoliško Cerkev je tudi ta, da je anglikanska cerkev nedavno dovolila škofovsko posvečenje za ženske. Omenjeni papežev odlok sta že pozdravili Anglikanska cerkev in katoliška angleška škofovska konferenca. Ta bo namreč v pomoč vernikom, ki so se v zadnjem času počutili negotove, ali in kako naj prestopijo v katoliško Cerkev.

Napredovali so odnosi s pravoslavno cerkvijo

V tem letu so napredovali tudi že tako dobri odnosi s pravoslavno cerkvijo. Patriarh Bartolomej I. je papeža obiskal ob prazniku sv. Petra in Pavla, vatikanska delegacija pa je, kot je že v navadi, v Carigrad odpotovala ob prazniku sv. Andreja.

Pri tem je predsednik papeškega sveta za pospeševanje krščanske edinosti kardinal Kasper Cerkvi v Carigradu prenesel papeževo sporočilo.

Benedikt XVI. v njem znova predlaga carigrajskemu ekumenskemu patriarhu, naj preuči načine, po katerih bi lahko rimski škof bolj uresničil svoje služenje ljubezni. Pri tem je sveti oče spomnil na srečanje mešane komisije obeh cerkva, ki je potekalo na Cipru na temo: Vloga rimskega škofa v Cerkvi v prvem tisočletju. Prav to srečanje je zaznamoval močan občutek zbliževanja. Vloga papeža je sicer po besedah Benedikta XVI. prav gotovo zapletena. Zato bo zahtevala poglobljen študij in potrpežljiv dialog, če si prizadevamo za združitev, ki jo bosta sprejela tako Vzhod kot tudi Zahod. Katoliška Cerkev papeško službo smatra kot Gospodov dar cerkvi, je zapisal sveti oče. Zato je ne smemo razumeti v luči oblasti, ampak kot del občestva, kot služenje edinosti v resnici in v ljubezni. Skupaj pa naj bi odkrivali, kako lahko rimski škof vrši svojo službo ljubezni, ki jo bosta priznali obe cerkvi.

Patriarh Pavle pustil močan pečat v srbski pravoslavni cerkvi

V Beogradu je 15. novembra umrl 95-letni patriarh srbske pravoslavna cerkve, Pavle. Kot je znano je imel patriarh Pavle že več let težave z zdravjem. Od 13. novembra 2007 je bil na zdravljenju na vojaški medicinski akademiji v Beogradu, kjer je tudi umrl. Po besedah srbskega predsednika Borisa Tadića je smrt patriarha Pavleta velika in nenadomestljiva izguba, saj je pokojni patriarh povezoval ves narod.

Kirill – patriarh, odprt svetu

Za novega patriarha Ruske pravoslavne Cerkve je bil 28. januarja z veliko večino izvoljen 62-letni metropolit Smolenska in Kaliningrada, Kiril. Na položaju je nasledil Alekseja II., ki je umrl decembra lani. Tiskovni predstavnik Svetega sedeža, p. Federico Lombardi, je novinarjem povedal, da papež upa na nadaljevanje dialoga med pravoslavnimi in katoličani.

Kiril je tudi že po smrti Alekseja II. začasno vodil Rusko pravoslavno Cerkev. Od leta 1989 je bil odgovoren za odnose z državo in drugimi Cerkvami. Ruski tisk ga opisuje kot liberalnega. Sicer pa je ob izvolitvi napovedal, da bo eden njegovih izzivov v prihodnosti pripeljati večje število vernikov v cerkev. Čeprav se dve tretjini Rusov izraža za vernike, pa je obiskovanje obredov majhno.

Katoliška Cerkev od novega patriarha pričakuje nadaljevanje ekumenskega dialoga, medtem ko tuji mediji že govorijo o možnem srečanju med papežem in ruskim patriarhom.

Medversko srečanje v Krakovu

Odnosi z drugimi cerkvami in verstvi so se še posebej okrepili med papeževimi potovanji. Spomnimo samo na njegov obisk Svete dežele, kjer se je srečal z muslimani, Judi in predstavniki drugih krščanskih cerkva.

V Krakovu pa je sredi oktobra potekalo medversko srečanje za mir, ki se ga je udeležilo več kot 300 voditeljev velikih verstev sveta. Srečanje z naslovom: Religije in kulture v dialogu je pripravila Skupnost sv. Egidija. V ponedeljek so med drugim pripravili okroglo mizo o emigracijah, v torek pa so se odpravili v taborišče v Auschwitz, kjer so pripravili pohod v tišini na tem kraju spomina. Po besedah krakovskega nadškofa kardinala Stanislava Dziwisza naj bi ob pogledu na pretekle in sedanje tragedije vojn iz naših duhovnih tradicij črpali moč, da bi premagali egocentrizem, ki lahko popači vse tisto, kar je najlepšega v naših verstvih. Prav v tem duhu so udeleženci medverskega srečanja za mir v tišini obiskali taborišče Auschwitz.

Za Radio Vatikan je kardinal Dzivisz takole spregovoril o sporočilu srečanja.

V Evropi ni več geografskih meja, so pa še vedno pregrade v srcih ljudi, ki jih je treba preseči. Odpuščajmo in prosimo odpuščanja. Upamo, da bo ta molitev kristjanov prinesla sad globlje edinosti, bratstva, da bomo evangelizirali svet.

Koliko pa lahko ta edinost, to bratstvo prispeva tudi k politični spravi med narodi?

V Evropi bolj ali manj obstaja politična edinost, ni pa še edinosti krščanskih cerkva. Zato moramo narediti vse, kar je le mogoče, da bi ozdravili Evropo. Evropa ima krščanske korenine in iz tega moramo izhajati, ko delamo za evropsko dušo edinosti.

Molitvena srečanja za mir predstavnikov velikih verstev sveta so se sicer začela leta 1986 na pobudo papeža Janeza Pavla II.