Papež je v letu 2009 obiskal Afriko, Sveto deželo in Češko

Svet | 31.12.2009, 09:35

Pred koncem leta 2009 smo za vas pripravili kratek povzetek papeževih mednarodnih potovanj v tujino v tem letu. Spomnimo, da je obiskal Afriko, Sveto deželo in Češko.

Papež v Afriki: Vedite, niste sami

Papež je ob odhodu v Afriko, ki jo je obiskal sredi marca letos, spet „stopil na žulj“ Zahodni nemoralni družbi. Zakaj bi se sicer mediji tako razpisali o njegovih besedah glede AIDS-a? Papež je namreč dejal, da razdeljevanje kondomov ni rešitev za to bolezen, ob tem pa je povabil k odgovorni spolnosti.

Toliko prahu kot so dvignile omenjene papeževe besede, niso dvignile niti številne dolgoletne vojne v Afriki, ki so za seboj pustile na milijone mrtvih, invalidov in osamljenih. V letih trpljenja pa so bili ljudem v veliko oporo številni misijonarji, ki so svoje delo posvetili najbolj trpečim. Naj omenimo le Center kardinal Leger, v katerem skrbijo za nekaj sto prizadetih. Njim je papež takoj ob obisku dejal: „Vedite, da niste sami“. Papež namreč tudi tistim, ki jih naša moderna Zahodna družba tako rada odrine ali celo „izbriše“ iz javnega življenja, pokaže njihovo mesto v srcu Boga in družbe.

Sicer pa le redki mediji navajajo papeževe jasne in odločne besede, ki posežejo globoko v človekovo življenje in še zdaleč niso oddaljene od njega. Spomnimo samo, da je mlade povabil k življenjskim odločitvam, da bi postali celostni ljudje in ne bi ostali večni otroci, kar je mimogrede pogosto značilno za Zahodno družbo, ki tako rada „pljuva“ po papežu; afriško Cerkev je sveti oče povabil k delu za spravo, ki je tako potrebna tem narodom po dolgoletnih vojnah; politike k solidarnosti in skrbi za najrevnejše, škofe in duhovnike k zvestobi svojemu poklicu, celotni Afriki pa je prinesel sporočilo upanja, ki ga najdemo v Bogu, ki nikoli ne razočara in nas ne pusti samih. Kdo je potem torej bolj realen in na trdnih tleh kot papež?

Papež v Sveti deželi

„Pustite, da bosta dve državi postali resničnost in ne bo ostalo le pri sanjah, je pri svojem odhodu iz Svete dežele, sredi maja letos, pozval papež Benedikt XVI. Te močne besede, ki so daleč od diplomatske previdnosti so pustile znamenje že v tako burni politični situaciji, z vlado, ki nasprotuje rešitvi dveh držav, kjer bi poleg izraelske države obstajala tudi neodvisna palestinska država.

Pred odhodom je torej izrazil jasno stališče Svetega sedeža, ki ga je izrekel tudi palestinskemu predsedniku med svojim obiskom Betlehema. Dan zatem je isto ponovil tudi izraelskim oblastem.

Nato je spregovoril o zidu, kot o eni od stvari, ki so ga med tem potovanjem najbolj užalostile. Ob tem je nakazal na razloge, ki so pripeljali do graditve tega zidu ter povabil k molitvi za prihodnost, v kateri bodo ljudstva Svete dežele lahko živela skupaj v miru in slogi, ko ne bodo več potrebna orodja varnosti in ločevanja.

Papež je to izjavil kot prijatelj Izraela in hkrati kot prijatelj palestinskega ljudstva. Ob odhodu se je zdelo, kot da se je Benedikt XVI. želel dotakniti vseh najbolj delikatnih in spornih tem, ki so prišle do izraza med njegovim obiskom. Da bi opisal tesne stike med kristjani in Judi, je spomnil, da je s predsednikom Peresom na vrtu njegove rezidence posadil oljko. Gre za dogodek, ki pred nas postavlja to, kar je sv. Pavel zapisal o judovskem oljčnem drevesu, v katerega se je vsadila krščanska veja. Hkrati je papež s tem znova poudaril odkrito obsodbo antisemitizma. Zaustavil se je tudi pri svojem nepozabnem obisku spominskega parka holokavsta Yad Vashem. Govoril je o Judih, ki so jih brutalno iztrebljali. Tako je posredno odgovoril vsem tistim, ki so mu očitali, da je prej uporabil besedo „ubijanje“ ter se je s tem obnašal preveč hladno in oddaljeno od žrtev.

Predsednik Šimom Peres mu je ob odhodu izrazil svoje globoko spoštovanje in hvaležnost za njegov obisk: „Dotaknil se je naših src in naših misli“, je dejal. Poudaril je papežev prispevek pri razvoju novih odnosov med Vatikanom in Izraelom ter dialogu med judovskim ljudstvom in na stotine tisoč krščanskih vernikov.

Papežu se je zahvalil za njegovo obsodbo antisemitizma in predlagal izziv, ki se mu zdi odločilnega pomena za naš čas: „Ločiti religijo od terorizma.“

Benediktu XVI. je še zagotovil željo doseči mir s sosedi pa tudi z oddaljeni sovražniki, da bi prišli do življenja brez strahu in solz.

Pa poglejmo še drug vidik njegovega obiska Bližnjega vzhoda. Benedikt XVI. je obiskal mošejo v Amanu in v Jeruzalemu. V prvi je princ Ghazi jasno nakazal, da so končane polemike glede papeževega govora v Regensburgu. Posebej pomenljivo pa je to, da je papež pozval z tristranskemu dialogu med kristjani, muslimani in Judi.

Njegovo potovanje je bil tudi nov korak na ekumenski poti. V Jordaniji in Jeruzalemu se je srečal z odgovornimi za pravoslavne cerkve. Posebej pomenljivo je bilo njegovo srečanje z grško pravoslavnim patriarhom Teofilom III. in z armensko apostolskim patriarhom Torkom Manoukianom. Tako so bili narejeni koraki na poti edinosti med kristjani, ki jo Benedikt XVI. smatra kot enega od ciljev svojega pontifikata. Spomnimo samo na njegove besede, da je ločenost med kristjani sramota. Če želimo namreč oznanjati Kristusa, ga lahko prinašamo le z našo edinostjo.

Duhovni sadovi njegovega potovanja med majhni katoliško skupnostjo pa so prišli do izraza že med potovanjem. Pred tem so mediji pisali, da so lokalni katoličani prej sprejeli ta obisk kot pa si ga želeli. Vendar je veselje, s katerim so sprejeli svetega očeta, takoj zavrnilo omenjene trditve. V Jordaniji, Betlehemu in Nazaretu so se katoličani zgrnili okrog Petrovega naslednika, ki jih je potrdil v veri in jih je povabil, naj ne zapustijo svoje dežele. Tudi iz preizkušane Gaze so verniki uspeli priti, čeprav manj, kot pa bi si jih želelo. Mogoče je prav ob misli na njih papež dejal: „Imejte pogum upreti se skušnjavi, da bi se zatekli v nasilje in terorizem.“

To je le nekaj poudarkov njegovega potovanja, ki bo prav gotovo pustilo sledi ne le v srcih vernikov, ampak tudi na tem politično zapletenem območju.

Papež na Češkem o Evropi, kot domu

Konec septembra pa se je sveti oče odpravil na Češko. Osrednje teme njegovega potovanja so bile resnica, vera, svoboda in predvsem upanje. Prav slednjemu je sveti oče posvetil nagovor med nedeljsko sveto mašo v Brnu.

Papež se po besedah tiskovnega predstavnika Svetega sedeža p. Federica Lombardija zaveda, da je v današnjem času v ljudeh velika potreba in žeja po upanju. In prav vera lahko tukaj dá velik prispevek, saj je sposobna gojiti upanje, ki je veliko večje od majhnih vsakodnevnih pričakovanj in želja - upanje v Vstalega Kristusa.

Sveti oče pa je v enem od svojim nagovorov, ki ga je namenil diplomatom in politikom, spregovoril tudi o svobodi in resnici. Po besedah p. Lombardija so za Benedikta XVI. namreč značilne prav tematike pravilne uporabe svobode in odgovornosti v resnici. Treba je namreč priznati, da razum lahko doseže resnico in hkrati priznati prispevek vere pri odkrivanju te resnice. S tem namreč polagamo temelje vrednotam in nekim opornim točkam, na katerih je mogoče ustvarjati družbo in svet. Pri tem pa je zanimiva tudi papeževa trditev, da Evropa ni le celina, ampak dom, saj naj bi Evropejci skupaj živeli po nekih vrednotah.

V vseh svojih nagovorih je sveti oče tudi poudaril, da naj bi Češka, ki je danes močno sekularizirana, znova odkrila svoje krščanske korenine.

Sicer pa je bila po besedah p. Lombardija tema tihe prisotnosti, polne ne le upanja, ampak karitativne dejavnosti, ki jo lahko občestvo vernikov dá družbi, ena od značilnosti tokratnega papeževega potovanja na Češko. Prav ta namreč lahko ustvari ozračje medsebojnega zaupanja in sodelovanja med Cerkvijo in družbo.