Slavi Košir
Jakob Čuk
Helena Križnik

Slovenija brez kompasa

29.12.2009, 13:17

Če smo pred tedni morda še mislili, da je državni aparat na čelu s predsednikom republike Danilom Türkom in predsednikom vlade Borutom Pahorjem, z odlikovanjem nekdanjega šefa Uprave državne varnosti Tomaža Ertla, padel na samo moralno dno, smo se pač zmotili.

Ni potrebno posebej razlagati, kaj je ljudi v tistih prelomnih letih konec osemdesetih pripeljalo na ulice. To je bila aretacija četverice, ki naj bi odtujila tajni vojaški dokument. In odgovorni za aretacijo četverice je prav odlikovanec Tomaž Ertl, ki je med drugim za svoje podrejene pripravil tudi predavanje o represiji policijskih organov. Najnovejša cvetka poliranja lastne podobe in svojega ravnanja pred državljani je bil slavnostni govornik na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Miran Potrč, eden od naslednikov trše prenoviteljske linije nekdanje partije, tisti za katerega opcija samostojnosti Slovenije »nikoli ni bila vredna besede«!

Morda se nam je še zdelo, da gre pač za posamezne primere, ki nimajo kakih zlih namenov, vendar pa nas zadnji manevri lahko resno zaskrbijo. Naj naštejem nekaj stvari:

1. Slovenski parlament ni sprejel evropske resolucije, ki je obsodila vse totalitarizme, ampak se je z njo samo seznanil. Poleg tega so poslanci koalicije ves čas vztrajali (in še vztrajajo), da je bil naš totalitarizem drugačen, mehkejši, socializem po meri človeka, skratka neke vrste humanizem. Vse namige iz Evrope naj se malo ohladijo so naši koalicijski prenovitelji okrcali za vmešavanje v naše notranje zadeve...

2. V prestolnici smo kot v posmeh izvensodno pobitim po vojni, spet dobili ulico imenovano po diktatorju Titu. Je tu še treba kaj povedati? Morda predsednikovo izjavo v intervjuju na nacionalni televiziji, ko je Jožetu Možini povedal, da je bila „to bila odločitev v spornem času, čeprav Tito ni bil le kršilec človekovih pravic, temveč se mu pripisuje tudi številne zasluge, kot so boj proti nacizmu in fašizmu, mednarodno sodelovanje in podobno.

3. Slovenija ni z državno slovesnostjo obeležila okrogle obletnice padca železne zavese in prehod v demokracijo. Kot edina država Evropske unije, naj še dodam in tako so ravnali le še v Moskvi. Zanimivo ali ne?

4. Slovenija se z državno slovesnostjo ni spomnila 20 letnice ustanovitve Demokratične opozicije Demosa, ki je najbolj zaslužen za to, da imamo samostojno in suvereno državo. Celo predsednik Türk je v intervjuju dejal, da je bil Demos kot kvas družbenih sprememb. Ali je bil odlikovan kakšen nosilec Demosa ni treba izgubljati besed.

5. Gregor Golobič je v enem od časopisov razlagal, da ni samo Demos osamosvojil Slovenije. Seveda ne, ampak je kot je povedal predsednik Türk prekvasil vse. Ali bi se vse skupaj enako končalo, tudi če Demos takrat na bi dobil volitev? Zanimiva teza v slogu kaj bi bilo, če bi bilo...

6. Predsednik države je odlikoval zadnjega šefa Udbe, za zasluge, ki jih ima za demokratične procese. To je tako, kot bi odlikovali paznika v zaporu, ki je čuval in zapiral politične ujetnike...

7. Slavnostni govornik na državni proslavi ob Dnevu samostojnosti in enotnosti je bil človek, ki je, kot smo lahko slišali, tem procesom aktivno nasprotoval.

8. Predsednik vlade pa se je z vsem tem strinjal, čeprav so ga polna usta politične širine. Pa čeprav svojo podobo v javnosti lika z javnim čiščenjem nogometnih čevljev in petjem pri Slavku Avseniku, sem prepričan, da so ga ljudje spregledali.

Kompas
Kompas © Wikipedija
Še bi lahko našteval, na primer kako so pred parlamentom postavili spomenik Stanetu Kavčiču, ampak bodi dovolj. Vse to nam kaže brez skropuloznost politične linije, ki nas trenutno vodi. Očitno nismo le izgubili kompasa ampak smo naročili novega. Takega z magnetom, ki pokaže smer tja, kamor krmar(ji) trenutno hočejo. Ni namreč pomembno kaj se je v resnici zgodilo, pomembno je, kako to prikažemo javnosti. Nekdanji oprode totalitarnega režima, so danes demokratični, odlikovani heroji in slavnostni govorniki. Tisti, ki so si nekoč želeli lastne države in so za to tudi nekaj storili, pa so pozabljeni in umaknjeni. V tekem ozračju poziv na ulice sploh ni tako nezaslišano dejanje, kot bi nas o njem radi nekateri kleparji in polerji slovenske bližnje zgodovine prepričali.

In še to bi rad zapisal, kako globoko smo v svojem revizionizmu padli. To kažejo nekateri komentarji na različnih forumih, predvsem spletnih časopisov, kjer so nekateri ob prazniku samostojnosti in enotnosti, ko se spominjamo razglasitve rezultatov plebiscita o samostojni in suvereni Sloveniji, odkrito zapisali, da se je »narod takrat napačno odločil«… In kje so ljudje, da ljubljanskemu županu povedo, da se na praznični dan sredi prestolnice Slovenije, kjer praznujemo slovensko samostojnost, pač ne spodobi povabiti na koncert hrvaške pevke Severine? Ampak spodobnost je pač tista gospa, ki je Ljubljano že davno zapustila. Zanima me še kje je danes tistih 572 novinarjev, da nam povejo, kaj je v Sloveniji najbolj ogroženo? Svoboda ali zgodovinski spomin? Brez zgodovinskega spomina namreč ni svobode!

Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec) Nosilci Pohoda za življenje so bili letos mladi (photo: Marjana Debevec)

Življenje nerojenih otrok šteje!

Množica pet tisoč ljudi se je danes dopoldne zbrala na že tretjem slovenskem Pohodu za življenje. Tokrat so si za geslo izbrali: Enakopravnost se začne pred rojstvom.

Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv) Martin Golob z Romkinjo (photo: osebni arhiv)

Martin Golob in njegovi prijatelji Romi

"V življenju mora biti vedno nekaj novega, če ne duhovna rast, pa kakšna nova župnija." Tako se je uvodoma v oddaji Za življenje pošalil duhovnik Martin Golob, ki je pred kratkim v soupravo dobil ...

Družina (photo: pexels) Družina (photo: pexels)

"Mama je aspirin, ata pa apaurin"

Po dveh mesecih smo v oddaji Za življenje gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta, ki pravi, da je čas, ki prihaja, zanj najlepši v letu. Ne samo zaradi pestrosti barv, tudi zato, ker stvari, ...