Slovenija brez kompasa
Če smo pred tedni morda še mislili, da je državni aparat na čelu s predsednikom republike Danilom Türkom in predsednikom vlade Borutom Pahorjem, z odlikovanjem nekdanjega šefa Uprave državne varnosti Tomaža Ertla, padel na samo moralno dno, smo se pač zmotili.
Ni potrebno posebej razlagati, kaj je ljudi v tistih prelomnih letih konec osemdesetih pripeljalo na ulice. To je bila aretacija četverice, ki naj bi odtujila tajni vojaški dokument. In odgovorni za aretacijo četverice je prav odlikovanec Tomaž Ertl, ki je med drugim za svoje podrejene pripravil tudi predavanje o represiji policijskih organov. Najnovejša cvetka poliranja lastne podobe in svojega ravnanja pred državljani je bil slavnostni govornik na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Miran Potrč, eden od naslednikov trše prenoviteljske linije nekdanje partije, tisti za katerega opcija samostojnosti Slovenije »nikoli ni bila vredna besede«!
Morda se nam je še zdelo, da gre pač za posamezne primere, ki nimajo kakih zlih namenov, vendar pa nas zadnji manevri lahko resno zaskrbijo. Naj naštejem nekaj stvari:
1. Slovenski parlament ni sprejel evropske resolucije, ki je obsodila vse totalitarizme, ampak se je z njo samo seznanil. Poleg tega so poslanci koalicije ves čas vztrajali (in še vztrajajo), da je bil naš totalitarizem drugačen, mehkejši, socializem po meri človeka, skratka neke vrste humanizem. Vse namige iz Evrope naj se malo ohladijo so naši koalicijski prenovitelji okrcali za vmešavanje v naše notranje zadeve...
2. V prestolnici smo kot v posmeh izvensodno pobitim po vojni, spet dobili ulico imenovano po diktatorju Titu. Je tu še treba kaj povedati? Morda predsednikovo izjavo v intervjuju na nacionalni televiziji, ko je Jožetu Možini povedal, da je bila „to bila odločitev v spornem času, čeprav Tito ni bil le kršilec človekovih pravic, temveč se mu pripisuje tudi številne zasluge, kot so boj proti nacizmu in fašizmu, mednarodno sodelovanje in podobno.
3. Slovenija ni z državno slovesnostjo obeležila okrogle obletnice padca železne zavese in prehod v demokracijo. Kot edina država Evropske unije, naj še dodam in tako so ravnali le še v Moskvi. Zanimivo ali ne?
4. Slovenija se z državno slovesnostjo ni spomnila 20 letnice ustanovitve Demokratične opozicije Demosa, ki je najbolj zaslužen za to, da imamo samostojno in suvereno državo. Celo predsednik Türk je v intervjuju dejal, da je bil Demos kot kvas družbenih sprememb. Ali je bil odlikovan kakšen nosilec Demosa ni treba izgubljati besed.
5. Gregor Golobič je v enem od časopisov razlagal, da ni samo Demos osamosvojil Slovenije. Seveda ne, ampak je kot je povedal predsednik Türk prekvasil vse. Ali bi se vse skupaj enako končalo, tudi če Demos takrat na bi dobil volitev? Zanimiva teza v slogu kaj bi bilo, če bi bilo...
6. Predsednik države je odlikoval zadnjega šefa Udbe, za zasluge, ki jih ima za demokratične procese. To je tako, kot bi odlikovali paznika v zaporu, ki je čuval in zapiral politične ujetnike...
7. Slavnostni govornik na državni proslavi ob Dnevu samostojnosti in enotnosti je bil človek, ki je, kot smo lahko slišali, tem procesom aktivno nasprotoval.
8. Predsednik vlade pa se je z vsem tem strinjal, čeprav so ga polna usta politične širine. Pa čeprav svojo podobo v javnosti lika z javnim čiščenjem nogometnih čevljev in petjem pri Slavku Avseniku, sem prepričan, da so ga ljudje spregledali.
In še to bi rad zapisal, kako globoko smo v svojem revizionizmu padli. To kažejo nekateri komentarji na različnih forumih, predvsem spletnih časopisov, kjer so nekateri ob prazniku samostojnosti in enotnosti, ko se spominjamo razglasitve rezultatov plebiscita o samostojni in suvereni Sloveniji, odkrito zapisali, da se je »narod takrat napačno odločil«… In kje so ljudje, da ljubljanskemu županu povedo, da se na praznični dan sredi prestolnice Slovenije, kjer praznujemo slovensko samostojnost, pač ne spodobi povabiti na koncert hrvaške pevke Severine? Ampak spodobnost je pač tista gospa, ki je Ljubljano že davno zapustila. Zanima me še kje je danes tistih 572 novinarjev, da nam povejo, kaj je v Sloveniji najbolj ogroženo? Svoboda ali zgodovinski spomin? Brez zgodovinskega spomina namreč ni svobode!
