Nagrada Saharov letos v roke ruski organizaciji Memorial

Komentarji 23. 12. 2009, 18:01

“Sram me je, da je v Evropi še treba podeljevati takšne nagrade.” Te besede je izrekel predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek, ko je predstavnikom ruske organizacije Memorial izročil letošnjo nagrado Saharov. Svojo nekoliko nenavadno misel je tudi pojasnil, ko je dodal, da ne ve, ali bi bil ponosen ali bi se sramoval, ker svet še vedno nujno potrebuje organizacije, ki se borijo za človekove pravice.

Evropski parlament nagrado Saharov podeljuje od leta 1988. Nagrada nosi ime po Andreju Saharovu, ki je bil eden vodilnih sovjetskih znanstvenikov pri projektu razvoja vodikove bombe. Ker ga je skrbelo, kako bo njegovo delo vplivalo na prihodnost človeštva, je postal glasen kritik tekmovanja v jedrskem oboroževanju med velesilama in opozarjal, kakšno nevarnost lahko predstavlja. Delni uspeh je leta 1963 dosegel s podpisom sporazuma o prepovedi jedrskih poskusov. Leta 1970 je ustanovil odbor za človekove pravice in sovjetske oblasti so ga obsodile na zaporno kazen, Leta 1975 je dobil Nobelovo nagrado za mir.

Dobitniki nagrade Saharov so lahko posamezniki ali združenja, ki so pomembno prispevali k varovanju človekovih pravic v svoji državi ali po svetu. Borijo se torej proti nestrpnosti, fanatizmu in zatiranju, po zgledu Andreja Saharova pa dokazujejo, da zagovarjanje človekovih pravic in svobodnega izražanja zahteva veliko poguma.

Nagrada Saharov je šla letos v roke organizaciji Memorial. Ustanovljena je bila leta 1988, da bi vzpostavila spominski kompleks žrtvam stalinističnega režima, omeniti pa velja, da je bil njen pobudnik sam Saharov. Pozneje se je preoblikovala v organizacijo za človekove pravice, ki se osredotoča na demokratičen razvoj v državah, kot so Rusija, Ukrajina in države južnega Kavkaza. Do zdaj je ustvarila bazo podatkov o več kot 1,3 milijona ljudeh, da bi ustvarili za javnost odprt arhiv o posledicah totalitarnega režima v državah, nastalih po razpadu Sovjetske zveze.

Evropski komisar za človekove pravice Thomas Hammarberg je za televizijo Evropskega parlamenta na vprašanje, ali je bila letošnja podelitev nagrade simbolična, mineva namreč 20 let od smrti Saharova, ali pa so razmere v Rusiji še vedno resne in zahtevajo posebno pozornost, povedal:

„Zame je Saharov več kot zgolj simbol. S svojim zgledom navdihuje. Bil je aktivist, ki je vedno iskal rešitve za težave. Njegov način prepričevanja je v Rusiji še vedno izjemno pomemben, pa tudi v mnogih drugih delih Evrope, za izpustitev teh, ki so preganjani zaradi svojih političnih nazorov, denimo.“

Komisar Hammarberg pravi, da je stanje spoštovanja človekovih pravic v Rusiji še vedno zaskrbljujoče.

„Ena od najpomembnejših in najbolj dejavnih zagovornic človekovih pravic, Natalija Estemirova, je bila v juliju ugrabljena in nasilno umorjena. Zame je ključnega pomena, da preiskave razkrijejo, kdo je storilec in da bodo storilci privedeni pred sodišče in ustrezno kaznovani. Sicer bodo ljudje dobili občutek, da kaznovanja ni, česar je bilo preveč že v dveh vojnah v Čečeniji.“

Evropski poslanec in nekdanji predsednik delegacije Evropska unija-Rusija, Bart Staes, se strinja, da je ugrabitev in političnih umorov res veliko, nekaznovanje pa zelo pogosto. Kaj storiti?

„Tukaj ima pomembno vlogo Svet Evrope, ker je v neposrednem stiku z ruskimi kolegi iz dume. Lahko skušajo vplivati na ljudi. Seveda mora veliko vlogo odigrati tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.“

Da mora Evropska unija odigrati veliko vlogo v boju za človekove pravice, poudarja tudi komisar Hammarberg. Kako pa je voditi dialog s predstavniki ruske oblasti?

„Dialog poteka; razložim jim svoje zahteve in odgovarjajo mi, da si prizadevajo in da morajo posamezne primere obravnavati znotraj pravnih postopkov. V zadnjih dveh letih so razdelili državno tožilstvo in preiskave ločili od tožilstva. Upam, da to pomeni, da bodo preiskave bolj samostojne in strokovne. Prav to je na preizkušnji v primeru Estemirove, ker je zvezni preiskovalni odbor v Moskvi imenoval glavnega preiskovalca za ta primer.“

Pogosto je slišati o kršitvah človekovih pravic in nadzoru tiska v Rusiji. Ko se z njo pogaja, pa se Evropa osredotoča na realno politiko in vodi poslovne pogovore. Rusija namreč staro celino oskrbuje z zemeljskim plinom. Evroposlanec Staes se tega zaveda.

„Če želite, da sem iskren: drži, naša energetska oskrba je odvisna od Rusije. Vendar so Rusi odvisni od našega denarja, ki jim ga plačamo za energijo. Torej je izhodišče enako. In ker je eden od ciljev Evropske unije reševanje sporov, bi se morali posvetiti vprašanjem, kot so človekove pravice in svoboda tiska v naših pogajanjih o realnem svetu blagovnega prometa, trgovine in oskrbe z energijo. Ta položaj bi morali izkoristiti za to, da zagotovimo, da Rusi spremenijo svoj odnos do teh vprašanj. Parlament zares skuša vključiti vprašanja, kot so človekove pravice, vojna v Čečeniji, razmere v Čečeniji, razmere na severnem Kavkazu in sosednjih državah; to bomo vključili v dnevni red in naša naloga kot predstavnikov ljudi, kot članov Parlamenta je, da zagotovimo, da evropski voditelji, naj bo minister za zunanje zadeve ali komisarji, ne le leporečijo o človekovih pravicah in podobnih vprašanjih, temveč ukrepajo, ko lahko ukrepajo.“

Kakšno odgovornost pri vprašanju nekaznovanosti v Rusiji pa po mnenju komisarja Hammarberga nosi Evropa?

„Rusija je del moje Evrope. Je članica Sveta Evrope, ratificirala je Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in številne druge pogodbe Sveta Evrope. Udeležuje se sestankov. Obravnavati bi jo morali kot članico Evrope. Mislim, da ne bi smeli imeti drugačnega pristopa do bogatih držav ali držav z obsežnimi viri, od katerih smo Evropejci delno odvisni. Človekove pravice so pomembnejše od gospodarskih razlogov. In v Evropi veljajo za vse. Verjamem, da potrebujemo dialog; ne le z vlado, temveč tudi z drugimi deli ruske družbe. Kajti pozitivna gibanja najdemo tudi znotraj Rusije, ki skušajo spremeniti in reformirati družbo. Zato je tako pomembno, da danes poudarimo pomen Saharova, ker je bil vzor takšnim gibanjem v družbi.“