Kako so nas vodili skozi leto 2009

Komentarji | 18.12.2009, 14:45 Robert Božič

Na beograjskem stadionu je bila 10. oktobra napeta nogometna tekma med Srbijo in Romunijo. Kot smo lahko videli v Mariboru, taki dogodki privabijo tudi najvišje politike v državi. Zato ni nenavadno, da si je tekmo v spremstvu nekaterih vidnejših „glav“ ogledal tudi srbski predsednik Boris Tadić. Po zmagi domače reprezentance je z njimi nazdravil in srknil požirek šampanjca. Ker zakon pred, med ter uro in pol po športnih prireditvah prepoveduje točenje in uživanje alkohola, je sodnik za prekrške oglobil predsednika države za 400 evrov. Po ustavi ima sicer pravico do imunitete, vendar se na zaslišanju ni skliceval nanjo. Podredil se je enakosti pred zakonom.

Tudi slovenski predsednik Danilo Türk si je dober mesec dni za srbskim kolegom privoščil ogled tekme v Ljudskem vrtu, se prepustil navijaškim strastem in zatem verjetno tudi nazdravil na zmago naših. Ker Kebrov zakon po deseti uri zjutraj izgubi ostrino, vprašanja o tovrstnih prekrških odpadejo. Je pa predsednik države „hodil“ po robu zakona 25. julija na poti na folklorni festival v Beltince. Nekaj ur pred začetkom prireditve so vozniki na avtocesti od Ljubljane proti Trojanam lahko občudovali spretnostno vožnjo njegovega protokolarnega vozila s spremstvom. Tako kot navdušeno navijanje na nogometni tekmi je tudi ta podvig posnela kamera. Zlobni novinarji so dodali komentar, kako sta avtomobila divjala s hitrostjo 160 kilometrov na uro. Voznik spremljevalnega vozila z modro lučjo je vseskozi menjaval pasove in se zaganjal v vozila ''navadnih smrtnikov''. Cestnoprometni predpisi sicer navajajo, da morajo tovrstna vozila prilagoditi vožnjo razmeram na cesti in upoštevati cestno prometna pravila. Ker se prah okoli predsednikove „dirke“ v Prekmurje ni polegel, so začeli na policiji preučevati primer, da bi ugotovili ali je šlo za prekoračitev pooblastil in ali so potrebne sankcije. Ne glede na to bi od človeka, ki so mu volivci zaupali vodenje države pričakovali, da bo sposoben usmerjati svojega voznika.

To je eden izmed primerov, pri katerem smo se nekateri državljani začeli spraševati, kako je z enakostjo pred zakonom, s človekovimi pravicami in z odgovornostjo za svoja dejanja v naši demokratični Sloveniji. Tudi predsednikovo ravnanje v primeru, ko je Gregor Golobič javnosti lagal o solastništvu v podjetju Ultra za mnoge ni najbolj na mestu. O možu, ki so ga nekateri zlobneži poimenovali „podjetnik leta“ je predsednik Türk dejal: „ … on je napako priznal, jo obžaloval in se zanjo opravičil, in mislim, da je to dobro. Opazil sem tudi to, da pri njegovem ravnanju ni bilo nobene protipravnosti.'' Ko je bilo v predvolilni oddaji „Resnica o Patriji“ izrečenih nekaj resnih a dokaj neverjetnih obtožb na račun tedanjega predsednika vlade, je predsednik Türk zmogel povedati le to, da je na preizkušnji pravna država.

Morda bi pričakovali, da je zdaj na vrsti priznanje Tomažu Ertlu za zasluge pri izvedbi akcije Sever. To priznanje je bilo povsem na mestu, saj je prvi mož „udbe“ takrat branil avnojsko Jugoslavijo in slovenski partijski vrh pred veliko-srbstvom. Predsedniško palačo so od tistih dni večkrat temeljito počistili. Ob jubileju omenjene akcije verjetno kljub skrbnemu pregledu niso mogli najti „nagrade Avnoja“, ki bi si jo nekdanji sekretar za notranje zadeve najbolj zaslužil. Tako predsedniku države ni ostalo drugega, kot da si pomaga z odlikovanji, ki so na voljo. Zdaj pa hočejo nadenj celo z ustavno obtožbo. Povsem upravičeno ga preseneča pomanjkanje spravljivosti. Vzemimo na primer zgodbo o nekdanjem ministru Ruplu in predsedniku Türku. No, morda je tukaj spravljivost nekoliko vprašljiva, vendar zdaj saj na videz med njima ni posebnih napetosti. Res je sicer, da Rupel pod to oblastjo nima možnosti za veleposlaniško mesto; četudi bi izpolnjeval vse druge pogoje, za sedanjega predsednika ni vreden zaupanja, kar bi lahko prevedli, da nima družbenopolitičnih kvalitet.

Ko sem iskal pot iz začaranega kroga, v katerega smo v Sloveniji vpeti „eni“ in „drugi“, naši in vaši, enaki in bolj enaki, sem se spomnil na nedavni obisk Gdanska, kjer se je pred sedemdesetimi leti začela druga svetovna vojna. Pri spominskem obeležju nas je nagovoril pomemben evropski politik, Nemec po rodu. Njegov oče je sodeloval v enotah, ki so vkorakale na Poljsko. Za njim je nastopila vodilna članica gibanja Solidarnost, katerega zmaga je povzročila vihar; slednji se je pozneje razširil po Evropi ter povzročil padec komunizma in berlinskega zidu. Oba sta razčistila s preteklostjo in zdaj že leta delata v evropskem parlamentu … Bili smo Evropa v malem … Povsem razumljivo je, da kljukasti križ in rdeča zvezda tukaj nimata več kaj iskati, saj sta povzročila največjo morijo v dvajsetem stoletju. Poljaki so se že prve tedne vojne branili pred Hitlerjevim križem in Stalinovo zvezo. Molotov je kmalu po okupaciji izjavil, da se „rdeča armada na Poljskem venča s slavo“. V takratni Sloveniji so mnogi, ki so verjeli v socializem, obsojali takšno paktiranje komunizma in nacizma. Med njimi je bila Angela Vode, ki ji je so-partijka Vida Tomšič razložila: „Za nas velja samo eno: s Hitlerjem se je povezal Stalin in on ve, kaj dela.“

To, kar je razumljivo prebivalcem Gdanska, večini Evropejcev in postaja normalno tudi v Srbiji, pri nas še ni udomačeno. Najvišji predstavniki države se prevečkrat znajdejo v senci rdeče zvezde, saj so prepričani, da brez nje ne bi bilo samostojne Slovenije. Pokončnost in neomajen značaj Vide Tomšič, ki je bila po poklicu pravnica, ostajata za nekatere še vedno svetel zgled. Njeno ravnanje v primeru Angele Vode bi morda kdo podpisal tudi danes. Ko je Tomšičeva dobila na „mizo“ prošnjo za njeno izpustitev, jo je zavrnila s pojasnilom, da se ne more vpletati v delo pravosodnih organov. Za nekatere je še vedno sveto to, kar sta začrtala Tito in partija. Zato ni obsodbe totalitarnih režimov, resnega pretresa polpretekle zgodovine, sodnih procesov, kjer bi zločinci odgovarjali za svoja dejana. Vsakoletna „ulica“, ki se odvija pred očmi ponižanih in razžaljenih vaščanov Dražgoš, kaže, da je duh revolucije še vedno živ. Tam so vsi tovariši: od tistih, ki so se borili za domovino do likvidatorjev in skrivačev. Tudi o bolnici Franja, ki je spet zasijala v prejšnji podobi, niso sposobni govoriti nepristransko. Res so v njej reševali življenja, nekaterim pa so življenja tudi vzeli! Lahko bi zdaj začeli odpirati še rov Svete Barbare v Hudi jami. Denarja za odkrivanje ni na voljo. Morda bodo napeljali elektriko in vodo ter postavili poštena vrata. Medtem pa gre vsako leto na milijone evrov za najbolj „hudo jamo“ slovenske zgodovine. Nekaj dobijo tisti, ki so že leta 1944 začeli pripravljati spiske, za njimi velika množica nosilcev revolucionarnega boja, na čelu s tistimi, ki so odrejali, v katero jamo naj gre kdo in tistimi, ki so skrbno obkljukali ime vsakega, ki je dočakal pravični kazen. Plačati je treba tudi vse tiste, ki so v desetletjih po vojni na tak ali drugačen način zakrivali „hudo jamo“. Nekaj drobiža pa dobijo tisti, ki so v že samostojni Sloveniji ugašali svečke pred omenjeno „jamo“.

Nostalgija po Avnoju se izraža tudi v številnih dejanjih sedanje oblasti. Nekaj tega pridiha ima arbitražni sporazum, saj je imela bratska republika pri njegovem oblikovanju prednost pred zadrto opozicijo. Tudi družinski zakonik, ki ga je vlada sprejela, ima nekaj pridiha revolucije. Kot je povedal minister Svetlik, bo Slovenija dobila s tem moderen zakonik. Njegovi sestavljavci so poskrbeli za to, da bo klasična družina obtičala v „starem zakoniku“ in ne bo več vznemirjala naprede javnosti. Zakonsko zvezo bo mogoče skleniti zunaj uradnih prostorov in brez prič. Ob tem bodo morali „krščanarji“ kot predsednica odbora za družino Andreja Črnak Meglič imenuje kristjane in drugi pari, ki zakonsko zvezo sklepajo pri verskem obredu, še k drugi poroki. Tako bodo v novi zakonodaji spet nekateri bolj enaki od drugih.

Otroci po novem ne bodo imeli pravice do naravnega očeta in naravne matere. Takšna je pač današnja moda! Vlada ravna v duhu prejšnjega sistema tudi pri reševanju gospodarske krize. Namesto, da bi zmanjšala porabo in poiskala najboljše rešitve za gospodarstvo, že zdaj velikodušno deli denar, ki ga bomo zaslužili čez deset let.

Po vsem tem se lahko vprašamo, kam drvi protokolarni avto naše države? Ali njeni voditelji, četudi na udobnih zadnjih sedežih upoštevajo stanje na „cesti“ trenutnih razmer; ali skrbijo, da niso ogroženi drugi udeleženci v „cestnem“ prometu?

Ali ni že čas, da bi šel kdo k sodniku za „prekrške“?