Odgovornost kot temelj sreče in pravičnosti

Komentar tedna | 11.12.2009, 15:20

V vse krajših in temačnejših decembrskih dneh se po trgovinah, ulicah in medijih stopnjuje praznično vzdušje. Kakšno pa je dogajanje v naših dušah? Letos imam občutek, da je bolj umirjeno, previdno in trezno, precej zaskrbljeno ali pri nekaterih celo depresivno. Nekaj je k temu zagotovo pripomogla grožnja gospodarske krize, saj smo se zavedli svojih realnih materialnih zmožnosti in svoje socialne ranljivosti in dejstva, da najhujša materialna kriza v Sloveniji šele prihaja ter da bo verjetno trajala še več let.

Nekaj je k temu pripomogla tudi pandemična gripa, saj nas je vse spomnila na našo telesno ranljivost in minljivost. Nekaj pa k temu pripomore tudi zavedanje, da je človeštvo preživelo dve desetletji relativnega blagostanja, predvidljivosti in miru, ter da naslednji dve desetletji verjetno ne bosta takšni.

Vladajočim strukturam je v preteklih desetletjih dodobra uspelo uničiti socialne strukture in večino prebivalstva tako ali drugače narediti odvisno od države. Spoznanje, da država vsega mogočega dolgoročno ne more zagotavljati, ker je skoraj na vseh področjih izkoristila ves svoj maneverski prostor. Poleg tega je več kot očitno, da večina državnih inštitucij ne deluje učinkovito in da posledično ne uživajo zaupanja in podpore prebivalstva. Ko začne strmo naraščati delež prebivalstva, ki mu je vseeno za skupnost v kateri živi (državo, občino ali celo družino), in zasleduje zgolj svoje ozke osebne interese, se je potrebno resno zamisliti nad prihodnostjo takšne skupnosti. Sicer ne smemo čistunsko grajati razraščanja takšne mentalitete med »običajnimi« Slovenci, saj večina prebivalstva začenja razmišljati in delovati na podoben način, kot je to počela in počne vladajoča kvazielita: »Bistveno je, da čim bolj in čim hitreje poskrbim zase in za svojo družino, zato me čisto nič ne briga za druge, še najmanj pa za državo. Ker tako ali tako v Sloveniji ni bil sankcioniran za krajo skupnega premoženja in vse mogoče in nemogoče zlorabe sistema, zakaj bi potem jaz moral spoštovati ta pravila in podpirati ta krivičen sistem oziroma čakati, da me bodo še naprej »strigli«?« Dokler je navedeno logiko uporabljala zgolj ozka elita in dokler je še na razpolago nekaj skupnega premoženja, država še nekako deluje. Ko pa bo skupnega premoženja začelo zmanjkovati in ko se bodo tudi običajni ljudje začeli zgledovati po svoji eliti, se bo razgalila celotna beda naše družbe. Država ima moč zviševati davke oziroma uvajati nove obveznosti, vendar bo takšen pristop privedel zgolj do materialne in nematerialne izčrpanosti večjega dela prebivalstva, kar pa zagotovo ne predstavlja ustreznega izhoda iz krize. Namesto tega si moramo priznati, da Slovenija potrebuje nov razvojni model in nov družbeni dogovor, ki bo temeljil na odgovornosti in njenem doslednem uveljavljanju. Za uveljavitev tega modela bodo morali najprej najbogatejši in najvplivnejši sloji prebivalstva prevzeli svoj del odgovornosti, pri čemer bo njihova odgovornost morala biti sorazmerna z močjo in bogastvom, ki ju posedujejo. Dokler se to ne bo zgodilo, ni mogoče pričakovati, da bo velika večina prebivalstva, ki je iz tranzicije izšla kot poraženci, pripravljena sprejemati nove odgovornosti. Brez občega konsenza, da mora vsakdo sprejemati svojemu položaju sorazmerne odgovornosti, ne bo mogoče doseči napredka, temveč se bo občutek prikrajšanosti in krivičnosti odnosov v družbi zgolj še povečeval.

Namesto soočanja z realnimi izzivi in težavami pa sedanja vladajoča koalicija odvrača pozornost s tipičnimi kulturno bojevniškimi projekti kot je npr. predlog Družinskega zakonika, ki je bil v tem tednu vložen v zakonodajni postopek. Predvidena redefinicija družine, ki bo po tem predlogu lahko bila vsaka mogoča in nemogoča kombinacija oseb, predstavlja direkten napad na inštitucijo družine. Katoličani se moramo zavedati, da nimamo ekskluzivne pravice nad definiranjem pojma družine, in da ima družina lahko veliko pojavnih oblik. Hkrati pa ne moremo in ne smemo pristati na logiko, kjer bo prišlo do popolnega razvrednotenja družine. Ker pa je zdrava družina temelj vsakega naroda, pomeni napad in razvrednotenje družine, tudi napad na narod in zelo resno grožnjo za njegov propad. V času komunizma je bila načrtno razvrednotena in uničena tradicionalna razširjena družina v kateri so sobivale tri generacije, kar je in bo pustilo rane na sedanjih in bodočih generacijah, saj je prišlo do nenaravne prekinitve transfera vrednot in čustev na relaciji stari starši – vnuki. V zadnjih 20. letih pa je vladajoča politična in ekonomska opcija načrtno in vztrajno potiskala tradicionalno dvostarševsko družino na družbeni rob. Ker se je pri tem posluževala tudi sistematičnega podkupovanja prebivalstva, je bilo njeno ravnanje pogosto sprejeto z vsesplošnim odobravanjem. Zavedati pa se moramo, da če nekoga podkupujaš, moraš drugemu jemati oziroma krasti, ter da je potrebno vsak dolg enkrat vrniti. Družbena cena marginalizacije tradicionalne družine je ogromna: »Slovenija ne bo mogla nikoli zgraditi toliko domov za starejše, da bi lahko sprejeli vse naše onemogle starše, niti ne bo mogla angažirati toliko negovalk in medicinskih sester, da bodo lahko nudile ustrezno oskrbo vsem starejšim na njihovih domovih. Slovenija ne bo mogla nikoli zgraditi toliko nepremičnin, da bodo vsa eno- ali dvočlanska gospodinjstva imela kakovostna stanovanja. Slovenija ne bo mogla vsem otrokom zagotavljati brezplačnega vrtca in šolanja. Slovenija ne bo mogla zagotoviti še marsičesa drugega, v kar so nas prepričevali naši politiki.« Zdrava funkcionalna družina pa lahko za davkoplačevalce popolnoma brezplačno opravlja marsikatero izmed navedenih funkcij. Institucionalno izvajanje navedenih storitev namreč izjemno veliko stane in bo v prihodnosti še mnogo več stalo. Poleg tega so te storitev običajno sterilno brez čustvene in brezosebne. Mlajši, starejši, bolni, poraženi oziroma nasploh nemočni, pa v bistvu najbolj potrebujejo ljubezen in toplo besedo ter iskreno človeško bližino, ki je ne morejo nadomestiti niti najbolj luksuzni domovi za ostarele, najbolje opremljene šole in bolnišnice. Brez prisotnosti človeškega faktorja tudi najvišji standard nič ne pomeni. Hkrati pa je tudi res, da je za človeka vredno življenje potreben določen materialni standard. Problem pa nastane, ko poskušamo človeško toplino in bližino nadomeščati z materialnimi dobrinami. Še večji problem pa nastane, ko nam zmanjka finančnih sredstev, da bi zapolnjevali naše čustvene, duševne in duhovne praznine. Pravilna reakcija na navedeno situacijo je izključno, da materialne potrebe zadovoljujemo z materialnimi dobrinami, nematerialne potrebe pa z nematerialnimi dobrinami. Prej bomo to doumeli, lažje bomo prenašali vse krize in težave. Sedanje generacije moramo pokazati toliko moralne integritete in odgovornosti, da bomo najprej javno priznali, da smo s svojim načinom življenja sedanjim in bodočim generacijam nakopičile izjemno veliko breme. Nato moramo začeti živeti v skladu s svojimi zmožnostmi in zadovoljevati svoje resnične potrebe. Praznični čas je za začetek takšne preobrazbe idealna priložnost – namesto zunanjega blišča, ustvarjajmo blišč našega duha in blišč naših medčloveških odnosov. Namesto notranje praznine ali celo bede, zavestno sprejmimo nase malo pomanjkanja nepotrebnih materialnih dobrin in površinskih doživetij ter namesto tega svojim bližnjim darujmo svoj čas in drugačen pogled na svet in prihodnost. Del te vizije mora biti tudi hrepenenje po zdravi in od države relativno neodvisni družini, ki je najbolj imuna celica pred vsemi mogočimi življenjskimi pretresi in nadlogami.

Slovenske družine so najbolj razvrednotene s tem, ko so postavljene v položaj odvisnosti, saj starša zaradi nenormalno obremenjenih plač z davki in prispevki pogosto ne moreta zagotoviti normalnega oziroma varnega preživljanja svoje družine. Dokler si mladi pari s svojim delom ne bodo mogli zaslužiti za normalno življenje, in bodo odvisni tudi od pomoči staršev, starih staršev, države ali celo dobrodelnih ustanov, ne bo mogoče pričakovati, da bodo ustvarjali številčnih družin. Že v Starem Rimu so bile zelo velike težave z rodnostjo, saj sužnji in plebejci niso želeli imeti večjega števila otrok. Po drugi strani pa je znano, da so imele relativno samozadostne in samostojne kmečke oziroma meščanske družine zelo veliko otrok. Zato bo imelo nadaljnje razvrednotenje družine za posledico nadaljnji padec rodnosti. Velja pa tudi nasprotno, če bo država podpirala in promovirala tradicionalno družino, ki bo relativno neodvisna od njenih socialnih transferjev, se bo povečalo število trdnih in varnih družin ter s tem tudi rodnost. Najbolj žalostno je, da so celo zakrneli komunisti niso hoteli uničiti bistva družine. Njihovi sinovi in vnuki pa to počnejo izključno zaradi svoje nečimrnosti in napuha.

Če kaj zamerim evropskim socialistom je to, da so ravno oni največji krivec za propad evropskega delavskega razreda, čeprav se razglašajo za njegovega zaščitnika. Z nekritično marginalizacijo tradicionalne delavske družine, z brezkompromisnim in neselektivnim nasprotovanjem tradicionalnim občečloveškim in tudi katoliškim vrednotam, ter s podporo množičnemu priseljevanju iz dežel tretjega sveta brez ustrezne integracije priseljencev v evropski vrednostni in kulturni prostor, so uničili temelje Evrope – t.j. tradicionalno delavsko in kmečko družino. Zelo težko si predstavljam, kako bomo Evropejci brez svojih delavcev lahko dolgoročno poskrbeli za svoje starše in hkrati odplačevali izjemno velike javne dolgove ter živeli v obči blaginji.

Advent je praznovanje Vere, Upanja in Ljubezni. Katoličani so bili zadnji dve tisočletji nosilci Vere, Upanja in Ljubezni za vse človeštvo. Zaradi tega se moramo tudi slovenski katoličani zavedati, da našega temeljnega poslanstva in sicer, da moramo živeti svojo vero, soljudem pokazati upanje in jim izkazovati ljubezen, pa bomo zmogli premagati tudi najhujše težave in preizkušnje. Vse navedeno pa od nas zahteva veliko osebne in skupinske odgovornosti, zato upam, da boste v svojih željah v teh prazničnih dneh poleg zdravja, blagoslova in osebnega zadovoljstva, iskreno voščili tudi pogum in predvsem pripravljenost za sprejemanje odgovornosti v svojih življenjih in ravnanjih. Zavedati se moramo, da so le pogumni in odgovorni ljudje lahko resnično srečni.

Zaradi tega vsem Slovencem voščim, da bi bili najprej odgovorni do sebe, svojega telesnega, duševnega in duhovnega zdravja, do svojih bližnjih, do sodelavcev, sosedov in prijateljev, do svojega dela, do soudeležencev v prometu, do narave ter tudi do države. Če bomo vsi tako ravnali, se bodo vse ostale naše dobre želje same od sebe uresničile.