Kaj želijo Katalonci?
Svet | 16.12.2009, 19:54 Robert Božič
Del Kataloncev je konec tedna izrazil željo po samostojni poti. Čeprav se je referenduma, ki so ga v približno 170-ih vaseh in manjših mestih najbogatejše španske pokrajine organizirali prostovoljci s podporo nekaterih političnih strank, udeležilo le 30 odstotkov od 700 tisoč volilnih upravičencev, je bilo njihovo sporočilo jasno. Vprašanju, ali naj Katalonija postane socialna, demokratična in neodvisna država ter članica Evropske unije, jih je pritrdilo več kot 94 odstotkov.
Že vnaprej so vedeli, da njihovi glasovi nimajo nikakršne politične vrednosti, ampak le simbolno, saj lahko po španski ustavi obvezujoč referendum razpiše samo zvezna vlada. Madrid naj bi lokalnim oblastem v pokrajini prepovedal, da bi za referendum dale na voljo svoje prostore ali sezname volivcev. Zato ga je organizirala španska civilna družba, financirali so ga iz donacij, namesto v mestnih hišah pa so bila volišča v prostorih sindikatov in Cerkve. Nizka udeležba bi organizatorje kampanje za odcepitev Katalonije od Španije sicer lahko odvrnila od nadaljnjih dejavnosti, toda prepričani so, da je bila dobra, kljub prvotnim napovedim, ko so na voliščih pričakovali vsaj 40 odstotkov Kataloncev. Zdovoljili so se s tem, da so ljudje povedali svoje mnenje o vprašanju, ki ga španske oblasti nočejo niti načenjati.
Katalonija leži na severevzhodu Pirenejskega polotoka. Trenutno je ena najbolj ekonomsko dinamičnih pokrajin v Španiji in ustvari skoraj četrtino vsega bruto družbenega proizvoda v državi. Njena prestolnica in največje mesto Barcelona je pomembno mednarodno kulturno in turistično središče. Katalonija je dom nekaj več kot sedmih milijonov ljudi, kar predstavlja približno 15 odstotkov španske populacije. Katalonci ob državnih praznikih z balkonov raje kot špansko izobesijo katalonsko zastavo. Ob tem povejmo, da imajo kar 15 dela prostih dni. Tako praznujejo god svetega Jurija, ki je zavetnik Katalonije; katalonski narodni dan, ko se spominjajo padca Barcelone leta 1714 in posledično izgube katalonskih ustanov, je 11. septembra; dela prosta dneva sta med drugim tudi praznika Gospodovega razglašenja oz. svetih treh kraljev in brezmadežnega spočetja device Marije. Katalonci imajo svoj jezik, ki je tudi na šolskem urniku - otroci se ga učijo po tri ure na teden. Promocija tradicionalnega katalonskega jezika se je razširila po vseh večjih svetovnih metropolah, kot so London, Pariz, New York in Peking, je pa tudi eden uradnih jezikov Evropske unije. Katalonija je prav tako znana po svoji bogati kulturi. Kdo ne pozna tenorista Carrerasa, slikarja Dalija in arhitekta Gaudija? Prav tako ne moremo mimo športa, ki ima v pokrajini veliko vlogo, še posebej od konca 19. stoletja. Takrat so se tam ustanavljali klubi v različnih disciplinah, v nekaterih je šlo celo za prve klube v vsej Španiji. Športne dejavnosti so pri Kataloncih izjemno priljubljene, kar dokazuje tudi ogromno število športnih centrov in dvoran, tako javnih kot zasebnih. Kraljevski oz. najpomembnejši med športi je vsekakor nogomet, ponos Kataloncev pa prav gotovo nogometni klub Barcelona, ki je med drugim že osemnajstkrat osvojil naslov španskega prvaka in dvakrat naslov prvaka lige prvakov. In prav predsednik nogometnega kluba Barcelona Laporta je izjavil: “Katalonija umira, ubijajo jo, zato se moramo odzvati.”
Nedeljski referendum ni bil ne prvi ne zadnji. Podobnega so pripravli septembra v Arenys de Muntu. Takrat se je referenduma udeležilo 41 odstotkov od 8 tisoč tamkajšnjih prebivalcev. Z veliko večino, 96-imi odstotki, so podprli neodvisnost gospodarsko najmočnejše španske pokrajine. Novi referendumi se bodo zvrstili že prihodnje leto v Barceloni in drugih večjih mestih, konec aprila pa bodo lahko glasovali celo Katalonci, ki živijo v Švici, Quebecu in na Nizozemskem.
Referendumi so med drugim odziv na naraščajoče nezadovoljstvo Kataloncev, ki so prepričani, da dajejo Španiji veliko več, kot pa dobijo. Zdaj namreč prispevajo največ od vseh pokrajin, po sredstvih, ki se vrnejo, pa so šele na petem mestu. Veliko se govori tudi o vzvišenem odnosu Španije do Katalonije, o izgubi kupne moči Kataloncev in konkurenčnosti katalonskih podjetij zaradi izčrpavanja po navodilih Madrida. Mnogi so zato prepričani, da je edina prava pot samostojna država.
Katalonija sicer uživa precejšnjo stopnjo avtonomije, a bi jo utegnila izgubiti. Špansko ustavno sodišče namreč še vedno presoja, ali je statut o avtonomiji Katalonije v skladu s špansko ustavo. Estatut, kot mu pravijo v katalonščini, je leta 2006 najprej potrdil španski parlament, nato pa še Katalonci na referendumu. Pokrajini zagotavlja politično in finančno avtonomijo od oblasti v Madridu, predvideva pa tudi okrepitev katalonskega jezika. Glavno jabolko spora je odstavek, ki določa, da lahko Katalonci sebe pojmujejo kot narod, katalonsko zastavo in himno pa priznava kot narodna simbola. Ker se je statut centralistični Ljudski stranki zdel neustaven, kot trdi, ogroža celovitost Španije, ga je poslala v preverjanje vrhovni sodni ustanovi. Ob tem velja omeniti, da je Španija v ustavi opredeljena kot večnarodna država.
Ustavni sodniki zaradi ideološke razklanosti odločitev glede tega vprašanja vlečejo že tri leta, v kratkem pa naj bi jo le sporočili. In verjetno je treba referendume za neodvisnost Katalonije gledati tudi v tej luči. Za njimi lahko tiči drug politični motiv ali namen: izvajati pritisk na špansko ustavno sodišče. Pobudniki referendumov se namreč bojijo, da bo odgovor negativen, to pa posledično pomeni manj avtonomije, kot jo zahtevajo Katalonci.
