Mir, upanje, veselje, življenje!

| 15.12.2009, 14:50

„Predsednik vlade je poudarjal, da si jo bodo prizadevali sprejemati s soglasjem vseh strank, a se je zalomilo. Tako kot mnogokrat je tudi tokrat požrl besedo in glasovalni stroj „ala Pahor, so wath,“ je opravil svoje delo,“ je v Našem komentarju izpostavil Alen Salihović, ki je tokrat razmišljal o miru, upanju, veselju in življenju.

Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci lepo pozdravljeni. V teh predprazničnih dneh, ko velika večina teka po trgovskih centrih, se le malo ljudi ustavi ob adventnem venčku, ki nas s tretjo svečko opominja, da bo kmalu rojeno sveto Dete, Dete, ki nam bo na svet prineslo upanje, mir, veselje in življenje. Vsega tega pa zelo primanjkuje v naši državi.

Upanje!

Če se naprej ustavim pri upanju. Za slovenskimi delavci je težko leto. Gospodarska kriza, ki po mnenju ekonomistov še ni pokazala pravih razsežnosti, je prizadela tako rekoč vse slovenske regije. V teh dneh smo priča spontanim stavkam, jeznim delavcem, prizorom, ki spominjajo, kot da bomo jutri morali razglasiti izredno stanje, pa vendar nas predstavniki vlade, za katero je prva četrtina vladanja tolažijo, da ni tako hudo. Brezposelnost je za več kot 50 odstotkov večja kot lani, danes ni več boja za to, da bomo imeli plačo, ampak se je začel boj za to, da bomo imeli delo. A vlada nas tolaži, da moramo stopiti skupaj, predsednik vlade poudarja, da breme krize moramo nositi vsi. Rad bi, da ministri, sekretarji, predsednik vlade pa tudi poslanci, ki imajo nekaj tisoč evrov plače, v teh dneh stopijo pred ljudi, ki so vsak dan bolj obupani, vsak dan težje zaspijo s težavami, ki jih je prinesla kriza in jim naj po tem, ko že nimajo za položnice rečejo – skupaj bomo nosili breme krize! Seveda je sedanje stanje v državi povzročila tudi počasnost ukrepanja s strani vlade. Kakšni pa so bili njeni potikrizni ukrepi? To, da nam je v preteklem letu podražila vinjete, to, da smo skoraj vsakih 14 dni imeli držaje gorivo, s tem, da je obdavčila nepremičnine … Kateri so torej ukrepi, ki bodo v državno blagajno prinesli več denarja? Smo mar vlagali v kaj bolj inovativnega, smo se uprli na kaj novega, nekaj kar bi nam prineslo kljub krizi več dobička. Ne, teh ukrepov kljub temu, da imamo kar nekaj različnih vladnih služb za takšne in drugačne finance ni bilo, niso bili položeni na mizo.

Mir!

Naslednje, na kar se lahko oprem v letu 2009, je mir. Skoraj gotovo lahko trdim, da ga je glede na stanje v državi zelo malo. Ne predsednik vlade skupaj s svojo ministrsko ekipo in ne predsednik države s svojimi podaniki nista v letu 2009 prispevala k poglabljanju miru v naši državi. Spomnimo samo na nekatere primere, ki so med slovenski narod vnovič vnesli nemir in žalost. Najprej razprava o t. i. vojni zakonodaji. Predsednik vlade je poudarjal, da si jo bodo prizadevali sprejemati s soglasjem vseh strank, a se je zalomilo. Tako kot mnogokrat je tudi tokrat požrl besedo in glasovalni stroj „ala Pahor, so wath,“ je opravil svoje delo. Naslednja je bila razprava o resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu. Pri razpravi so se obnašali, kot da komunizma ni bilo, oziroma je bil pri nas v blažji obliki. Z žalostjo se spominjam tiste razprave, ki je postregla zgolj z napadom na katoliško Cerkev in ne s konkretnimi dejstvi – dejstvi, ki danes vse bolj govorijo, da je med in po vojno nastala huda jama, ki so se ji predsedniki predvsem zaradi pritiska javnosti letos prvega novembra le poklonili, a brez obžalovanja do takratnega režima. Potem je tukaj še odnos predsednika republike, ki s svojimi dejanji Slovenijo postavlja vse bolj v brezupen položaj. Najprej njegova razprava o Barbara rovu pri Laškem - da je to drugorazredna tema, pa napad na apostolskega nuncija v Sloveniji, češ, da se s tem, ko je obsodil takratni režim in poboje v Kočevskem rogu, ne sme vmešavati v notranje zadeve Slovenije. Kakšna notranja zadeva pa je to, če vsi obsojajo takratni režim, vsa Evropa ob letošnji 20. obletnici kriči, da so komunizem, nacizem in fašizem močno prizadeli evropske države, jih oropali demokracije, svobode, ustvarili so množična grobišča – pa vendar je to za našega predsednika države, notranja zadeva. Da je v pretekih dneh predsednik res dokazal in potrdil mojo trditev, da je prvi komunist mi potrjuje še ena njegova poteza. To je odlikovanje nekdanjega vodje slovenske tajne politične policije oziroma Udbe. Ne vem več, ali naj me to preseneča ali naj to vzamem kot nekaj povsem normalnega. Odlikovati za zasluge samostojne Slovenije, po nenavadno hitri odločitvi nekoga, ki je grobo prestopil mejo človekovih pravic, in seveda s samostojnostjo naše države nima nič, je nezaslišano. Pretekli teden je v Rimu umrl prvi veleposlanik RS pri Svetem Sedežu dr. Štefan Falež, ki si je ves čas svojega bivanja v tujini močno prizadeval za samostojno Slovenijo in jo po tem, ko je postal veleposlanik, tudi zastopal na visoki ravni, njegov prispevek k uveljavitvi samostojne države v Evropi in v svetu pa je bil in ostaja neprecenljiv. To je človek, ki si zasluži odlikovanje s strani predsednika države. Pa vendar je odlikovanje dr. Faleža na mizi predsednika države že štiri leta, odlikovanje nekoga, ki je izvajal pritisk na „oporečnike, ki so bili v prvi vrsti bili glasniki demokracije, pa le en mesec. Koga to ne bi zjezilo – ta dvojnost predsednika republike, to njegovo favoriziranje zgolj svojih. Ne pričakujem, da se bo on ali pa kdo drug spremenil, vendar se mora na čelu s predsednikom vlade, katerega stranka vedno najde opravičilo za sodelovanje v naših oddajah, oziroma med več kot 25-timi poslanci ne najde niti enega sogovornika, ki bi predstavil mnenje največje poslanske skupine, zavedati, da je izbran od ljudstva in da mora delati ne glede na politično pripadnost, za vse ljudstvo. Do danes tega nismo doživeli!

Veselje!

Po vsem do sedaj povedanem se je težko ustaviti pri svečki veselja. Tega smo bili v letu 2009 deležni predvsem na športnem in humanitarnem področju. Veselje pri nogometu, pomoč ljudem v stiski so sicer drobci, a vendar so nas povezali v veselju, ki pa so ga državni voditelji kaj hitro izkoristili v svoje dobro. S čiščenjem kopačk, navijanjem šampioni in s sedenjem v prvih vrstah si poskušajo vsaj malo oprati vsak dan bolj umazano ime. Pa ne umazano po krivdi nasprotnika, ampak umazano po lastni krivdi. Zakonov takšnih in drugačnih ne sprejemamo državljani sami, za to smo izvolili poslance, ki naj bi odločali v naše dobro, mi pa naj bi se teh njihovih korakov in glasovanj veselili. Pa se res? Spomnimo samo še na v tančico skrivnosti ovito razpravo o rešitvi mejnega spora. Veselje tako na hrvaški kot slovenski vladni strani je veliko, ob tem pa veliko število slovenskih uglednih strokovnjakov opozarja, da je to slaba kupčija za Slovenijo, kupčija, ki se je ne smemo veseliti. Vendar predsednik vlade, skupaj s svojo ministrsko ekipo in tudi predsednikom države, vztrajajo na svojem.

Da ne vemo, kdaj naj bi bil spor rešen, da si vsak po svoje razlaga 25. junij 1991, da vsaka država po svoje sprejema enostranske izjave, pri tem pa ne posluša nobenega „ne svojega“ strokovnjaka, zagotovo ni razlog za veselje.

Življenje!

In na koncu se naj ustavim pri življenju. Če se ozrem v leto 2009 je bilo veliko korakov, ki so nam ponudili življenje, obdano s solzami, upanjem, mirom in tudi veseljem. Pa vendar to je življenje, ki nam je podarjeno, življenje, ki ga moramo živeti v vsej polnosti pri tem pa zaupati v previdnost Nekoga, ki je nad nami. Tega zaupanja v življenje je med nami vse manj. Pa ne zato, ker smo nenehno postavljeni pred dejstva, ampak zato, ker so vsi naši koraki zaman. Zaman je borba strokovnjakov za ohranitev slovenskih pomorskih interesov, zaman je prizadevanje pobudnikov za ohranitev tradicionalne družine, vse bolj obupani so delavci Mure, Steklarske Nove, Preventa, Viator-Vektorja, delavci v kovinsko in elektro industriji, le malokdo še verjame v vladne korake na področju oživitve slovenskega gospodarstva … Omenil sem le nekatere korake, ki med slovenski narod sejejo iz dneva v dan manjšo voljo do življenja. Ob tem naj spomnim na diktatorski odnos vladnih predstavnikov do predlaganih referendumov. Te vse po vrsti zavračajo, kmalu bo na dnevnem redu tudi razprava o tem, ali imeti referendum o predlaganem družinskem zakoniku ali ne. Vladni predstavniki trdijo, da je protiustaven! Kaj pa je pri referendumu lahko protiustavnega? A ne živimo v demokraciji, ni odločanje v službi ljudstva? Ne, pri vladi Boruta Pahorja in predsednikovanju dr. Danila Türka to zagotovo ni. Pehata nas v čas, v katerem sta bila vzgojena, v čas v katerega verjameta, v čas, ki je na slovenskem narodu pustil velik črn madež in bi ga bilo potrebno brez posebnih razprav obsoditi. Pa vendar nas bodo še naprej po načelu „ala Pahor, so wath,“ „polnili“ s svojimi življenjskimi idejami. Jim bomo nasedli tudi v letu 2010?

Spoštovane in spoštovani. Mir, upanje, veselje in življenje kljub temu ostajajo. Ne po naročilu vladne garniture, ampak po prepričanju vsakega posebej. Miru od državnih oblasti ne moremo pričakovati – to je iluzija, ustvarjamo ga lahko sami z dobrimi deli in brez delitev na naše in vaše. Upanja ni v besedah: Stopimo skupaj in vsi nosimo breme krize, tudi tisti, ki so ostali brez prihodkov, dela in podobo. To je sramotno govorjenje. Kristjani lahko to spremenimo tako, da sosedu, prijatelju pomagamo, pokažemo veselje do življenja, veselje do tega, da je naša vera nad vero kapitala, vero egoizma, vero enoumja. Le tako bomo premagali nekatere naštete težave in zaživeli polnost življenja, h kateremu nas kliče Božje Dete.