Marjan Bunič
Andrej Novljan
Petra Stopar

Darujmo za lačne otroke na Madagaskarju

08.12.2009, 14:59

Toliko dogodkov je zbodlo v zadnjem času, da človek ne ve, česa bi se lotil. Lahko bi govorila o odlikovanjih, ki jih prejemajo nezaslužni, lahko bi pisala o imenovanjih, ki so se zgodila v Cerkvi na slovenskem, lahko bi se ustavila pri slovenski nogometni reprezentanci, ki je na glas, in ob tem vse čestitke, povedala, da jih je predsednik vlade zmotil v zanje posvečenem trenutku po zmagovalni tekmi za uvrstitev na svetovno prvenstvo, ko je želel izpolniti obljubo in jim očistiti kopačke.

Kako lepo bi bilo, če bi bil tako goreč v izpolnjevanju predvolilnih obljub. A žal ni tako – zato mu tudi prepevanje Slavku Avseniku ob pomoči Alfija Nipiča ne bo koristilo, niti duhovite izjave, da se o njem marsikaj govori in piše, le ugibanj, ali je že zanosil, še ni. Dejanja so namreč tista, ki štejejo, a teh ni – celo idila o usklajeni koaliciji nikakor ne more zaživeti, njen dih je bil le trenuten, zaživel je na Prešernovem trgu takoj po volitvah, bil zmagoslavno in evforično obarvan, ter kmalu ostal brez sape, ki bi poganjala jadra. In prav na tem istem trgu, kjer so obljubljali, v velikem slogu praznovali in napovedovali blaginjo za vse in najnižjo plačo 1000 evrov, je pred tednom dni stala množica nezadovoljnih, izigranih in izkoriščanih delavcev, ki velikokrat plače celo ne dobijo. Ali pa je ta mizerna.

Ni pravično, ni prav. A ne bom govorila o slovenski revščini, ki se jo da ustaviti, rešiti, tudi zato, ker si lahko pomagamo, ker še imamo.

V to sem še bolj prepričana po včerajšnjem večeru, ki je pokazal, kaj zmorejo vera, dobrota, zaupanje in oseba, ki ji lahko rečem kar živi evangelij. Govorim o velikem misijonarju Pedru Opeki, ki več kot 20 let deluje na Madagaskarju med najrevnejšimi, med ljudmi, ki so ostali na cesti in vsakdanji kruh iskali na smetišču – sedaj živijo v hišah, delajo, se borijo. A kljub temu njihovi otroci ostajajo lačni – mi, ki še imamo, smo povabljeni, da jim pomagamo. Misijonar Pedro Opeka je vedno optimističen, saj iskreno veruje, da je Božja dobrota del vsakega človeka. „Danes je možen čudež, jaz v ta čudež verjamem,“ je bil ob začetku oddaje optimističen, ko je dejal, da nihče ni verjel, da bo mogoče na smetišču v 20 letih rešiti 10.000 otrok. A ti otroci še vedno potrebujejo pomoč. Našo.

Včeraj smo v oddaji Prijatelji Radia Ognjišče začeli akcijo Obrok riža na dan – vsak dan. Za kaj gre? Misijonsko središče vabi dobre ljudi, da prispevamo enkratni znesek za lačne otroke na Madagaskarju ali pa se obvežemo, da bodo 3 leta plačevali 5 evrov na mesec in tako omogočili, da bodo otroci lahko vsak dan dobili obrok riža. V času včerajšnje oddaje smo zbrali več kot 20000 evrov, poklicalo je več kot 500 dobrih ljudi. A čudež se še dogaja, ljudje še vedno kličejo v Misijonsko središče, izpolnjujejo obrazec na njihovi spletni strani in do 13. ure smo zbrali že več kot 30.300 evrov. In upam, da se čudež ne bo končal, kajti res je, kar je rekel misijonar Opeka: „Bog ne bo dopustil, da otrok ne bi smel jesti, Bog ljubi vsakega otroka, še posebej otroka, ker je najbolj nežno bitje.“ In kako je misijonar, ki je ljudem s smetišča, z roba družbe, pomagal dostojno zaživeti in še danes gori zanje, komentiral slovensko revščino? Pravi, da je neprimerljiva z afriško, saj imamo 60-krat višji standard. Nepredstavljivo. Mogoče bo predstava lažja, če povem, da misijonar Opeka upa, da bodo za božič imeli za vsakega kos kruha, če bo darov dovolj pa bodo otroci dobili še bonbon. Ob naših jedilnikih so besede odveč.

Revščina se slikovito zrcali v otroških očeh, ki sijejo od radosti življenja in upajo na našo pomoč. Pedro Opeka je rekel, da se vsak dan borijo za boljšo prihodnost in poudaril:“ Ko reveže začuti, da ni sam, da ga nekdo spoštuje, celo ljubi, takrat se lahko začne dogajati čudež.“

In kako malo lahko storimo mi za čudež. 5 evrov na mesece. Ja vem, kredit, pa položnice, pa plenice, pa položnice, pa bencin … Ne gre brez tega in verjamem, seštevek je visok. Kaj pa tista kavica, pijača, obleka, igrača ... – so nujno potrebni ? Boste čez tri leta vedeli, da ste jo popili, oblekli, podarili. Ne verjamem. Vem pa, da boste vedeli in se lahko sleherni dan, ko boste sedeli ob obloženi mizi, z veseljem spomnili otrok, ki bodo zaradi vaše majhne odpovedi svoj želodček potešili z obrokom riža. In zavest, da prav vi prinašate nasmeh najbolj revnim otrokom sveta, ki niso krivi, da so se rodili tam, da nimajo, vas bo dvigala tudi v težkih trenutkih, ki v življenju pridejo in so neizbežni.

Adventni čas je čas priprave, božični čas pa čas obdarovanja. Darujmo tistim, ki potrebujejo – kič izgubi lesk, dobro delo pa ima vedno večji sijaj. Sploh če nariše nasmehe na obraze lačnih otrok. In četudi se nam zdi, da imamo še zase premalo, kaj šele za druge, bodimo kot vdova, podarimo vsaj dva novčiča in darujmo iz svojega uboštva in ne preobilja.

Bi vas zanimalo še kaj podobnega?
Naš pogled

Pomembno: Prosimo, da se pri komentiranju držite spletnega bontona in pravil našega spletnega portala. Pridržujemo si pravico moderiranja.

Ameriski predsednik Joe Biden (photo: dpa/STA) Ameriski predsednik Joe Biden (photo: dpa/STA)

ZDA: Odreči obhajilo politikom, ki podpirajo splav?

Med ameriškimi škofi se je ob katoliškem predsedniku Joeu Bidnu, ki podpira splav, znova razplamtela razprava o tem, ali katoliškim politikom, ki podpirajo splav, odreči obhajilo. Vatikan poziva k ...

Jeruzalem, Sveta dežela, Izrael (photo: Pixabay) Jeruzalem, Sveta dežela, Izrael (photo: Pixabay)

Gaiser: Razmere na Bližnjem vzhodu so zaskrbljujoče

Razmere na Bližnjem vzhodu so zaskrbljujoče, saj je dinamika dogodkov težko predvidljiva, je nove napetosti med Izraelom in Palestino za Radio Ognjišče komentiral geopolitični analitik dr. Laris ...