Škof Maksimilijan Matjaž | (foto: Škofija Celje)
Bolniki, invalidi in ostareli celjske škofije poromali v »slovenski Lurd«
Cerkev na Slovenskem Alen Salihović
V baziliki lurške Matere Božje v Brestanici, ki jo številni imenujejo slovenski Lurd, so se v nedeljo zbrali bolniki, invalidi, ostareli ter njihovi svojci in spremljevalci iz celjske škofije. Romanje je bilo letos povezano z dekanijskim zahvalnim romanjem ob 20-letnici ustanovitve škofije Celje.
Somaševanje desetih duhovnikov je vodil celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž. Molitveno uro in sveto mašo je oblikovala laško-videmska dekanija, ki je tako posebej zaznamovala jubilej škofije. Med bogoslužjem je bila romarjem na voljo sveta spoved, številni bolni in ostareli pa so prejeli zakrament bolniškega maziljenja. Romanje so sklenili z blagoslovom z Najsvetejšim. S petjem je sodeloval domači župnijski pevski zbor.
Cerkev je občestvo, v katerem prebiva Kristus
Škof Maksimilijan Matjaž je pridigo oprl na Jezusove besede: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Poudaril je, da resnično srce Cerkve niso predvsem njene stavbe, ustanove in dejavnosti, ampak občestvo ljudi, med katerimi prebiva Kristus. »Ne občestvo popolnih, zdravih in uspešnih, ampak ljudi, ki vedo, da potrebujejo Boga in drug drugega,« je dejal.
Ob zahtevni evangeljski besedi: »Če tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvari na štiri oči,« je opozoril, da Jezus človeka, ki greši, še vedno imenuje brat. Namen pogovora in opozorila zato ne sme biti dokazovanje svojega prav, ampak pridobitev brata.
Po škofovih besedah se vera preverja prav v odnosih. Zato je potrebna prava beseda – beseda, ki se je najprej »umila v ljubezni«. Šele takšen pogled omogoča, da drugega ne vidimo predvsem kot človeka, ki se moti, ampak kot brata ali sestro.
Cerkev potrebuje vašo molitev. Cerkev potrebuje vašo življenjsko modrost.
»Vi niste na robu Cerkve«
Poseben del nagovora je škof namenil bolnim in starejšim. Spomnil je, da človekova vrednost ni odvisna od tega, koliko lahko naredi, ustvari ali koristi drugim, ampak izhaja iz njegovega dostojanstva ljubljenega Božjega otroka. »Zato niste na robu Cerkve. Ste njen dragoceni del,« jim je zagotovil.
Ob 20-letnici celjske škofije se jim je zahvalil za vse, kar so v preteklosti naredili za župnije in cerkvena občestva, za vzgojo otrok v veri, pomoč ljudem v stiski ter prenašanje vere iz roda v rod. Čeprav danes zaradi bolezni ali starosti morda ne morejo več opravljati vsega, kar so nekoč, lahko Cerkev še vedno gradijo z molitvijo, potrpežljivostjo, odpuščanjem, darovanjem preizkušenj in življenjsko modrostjo.
»Cerkev potrebuje vašo molitev. Cerkev potrebuje vašo življenjsko modrost. Cerkev potrebuje vaše pričevanje,« je poudaril škof Matjaž.
Bolezni pogosto ne moremo odstraniti. Človeku ne moremo vedno vrniti izgubljenih moči. Lahko pa mu podarimo nekaj izredno dragocenega: da ob njem ostanemo.
Ljubiti pomeni nositi bolečino drugega
V nadaljevanju je spregovoril o daru bližine in se navezal na poslanico papeža Leona XIV. ob svetovnem dnevu bolnikov z naslovom Sočutje Samarijana: ljubiti tako, da nosimo bolečino drugega.
Po njegovih besedah v svetu naglice človeka v stiski hitro spregledamo. Dobri Samarijan pa se je ustavil, ranjenemu podaril svojo bližino in svoj čas. Zato ni pomembno samo vprašanje, kdo je naš bližnji, ampak predvsem, komu lahko mi postanemo bližnji.
Kristus je med nami, ko se nekdo ustavi ob bolniku, ko svojec potrpežljivo spremlja ostarelega, ko poslušamo človeka v stiski, podamo roko ali odpustimo, je dejal škof. Ob tem se je zahvalil zdravstvenim in negovalnim delavcem, sodelavcem Karitas, prostovoljcem, duhovnikom, redovnicam, svojcem in vsem, ki spremljajo bolne in ostarele. »Bolezni pogosto ne moremo odstraniti. Človeku ne moremo vedno vrniti izgubljenih moči. Lahko pa mu podarimo nekaj izredno dragocenega: da ob njem ostanemo.«
Kot zgled takšne bližine je predstavil Marijo, ki je ostala pod Jezusovim križem. Njegovega trpljenja ni mogla preprečiti, vendar ni odšla. Prav takšna naj bi bila tudi Cerkev – skupnost, v kateri nihče ni odpisan, bolni in ostareli pa so sprejeti kot dragoceni člani občestva.
Zakrament bolniškega maziljenja je škof opisal kot Božji dotik, ki človeku ne obljublja življenja brez preizkušenj, ampak mu podarja bližino in moč, da lahko bolezen, starost in nemoč živi povezan z Bogom.
Ob koncu je bolne in ostarele prosil, naj še naprej molijo za celjsko škofijo, da bi postajala Cerkev bližine, sprave in upanja: »Hvala, ker ste jo gradili v preteklosti. Hvala, ker jo gradite danes.«
