Ko je grob politični problem, zastava pa provokacija

Politika 01. 09. 2026, 11:21 Alen Salihović

Pa začnimo s floskulo: čaka nas pestra politična jesen. In res je tako. Upal sem, da bo letošnje poletje vsaj za nekaj tednov čas kislih kumaric. Toda politika ni počivala. Predvsem na levem opozicijskem polu se je začelo tekmovanje, kdo bo prej napadel novo vlado in kateri večinski medij bo več pozornosti namenil blatenju vladnih strank, njihovih poslancev in tudi stranke Resni.ca.

Ob tem pa so iz omar začeli padati okostnjaki prejšnje oblasti

Vse bolj se kažejo posledice razsipnosti Golobove vlade in stanje javnih financ, ki ga je zapustila naslednikom. Najbolj zaskrbljujoče pa ni zgolj to, da je nastala velika finančna luknja, ampak da nekdanji oblastniki pri tem skoraj ne kažejo občutka odgovornosti. Kot da se štiri leta niso odločali oni. Kot da se denar ni delil z njihovimi podpisi. Kot da bodo račune vedno plačali neki drugi ljudje in neka druga vlada.

Tukaj je še nekdanji predsednik vlade Robert Golob. Specializirano državno tožilstvo je državni zbor obvestilo o zahtevi za dovolitev začetka kazenskega postopka v zadevi Bobnar. Golobu očitajo domnevno nedovoljeno vmešavanje v delo policije oziroma sum dajanja daril za nezakonito posredovanje. Golob se na poslansko imuniteto ne sklicuje, o uvedbi sodne preiskave pa mora odločiti še sodišče.

Seveda velja domneva nedolžnosti. Toda politično to ni majhna stvar. Ko se je podobnega suma dotaknilo koga na desni, so bile sodbe v delu medijev napisane še pred obtožnico. Zdaj pa nenadoma poslušamo, da moramo biti zadržani, previdni in potrpežljivi. Prav je, da smo. Toda do vseh enako.

Zraven ostajajo še afera Karigador, vprašanja o dopustovanjih ter nikoli povsem prepričljivo pojasnjena zgodba o računu v Romuniji. Posamezno vprašanje morda še ni dokaz ničesar. Ko pa se vprašanja kopičijo, jih resen medij ne sme preprosto pomesti pod preprogo. Žal jih mnogi skoraj ne opazijo. Redki smo, ki si upamo biti kritični tudi takrat, ko zgodba ni všeč politično-medijskemu udobju.

Prvi šolski dan zato ni priložnost samo za otroke. Morda bi se morali v šolske klopi vrniti tudi nekateri odrasli. Prebrati ustavo, ki se ji posmehujejo. Spoznati, da oblast pomeni odgovornost. Razumeti, da mrtvi potrebujejo grob. In sprejeti, da novinar, ki postavlja vprašanja, ni sovražnik države.

V teh dneh se sicer približuje prvih sto dni vlade Janeza Janše

Res je, da mora nova vlada poleg tekočih nalog najprej pospravljati kramo, ki jo je podedovala. Toda tudi ta izgovor ima rok trajanja. Po stotih dneh ljudje upravičeno pričakujejo ne le popis zapuščine, ampak tudi jasen načrt, kam želi vlada peljati državo.

Opozicija ji pri tem ne pomaga. Njena arogantnost se kaže v nenehnem nagajanju v državnem zboru. Šele zdaj nekateri okušajo postopke in politično trdoto, ki so jih v prejšnjem mandatu sami uporabljali proti tedanji opoziciji. Kar so sejali, zdaj žanjejo. In žetev jim očitno ni všeč.

Posebej se je to pokazalo pri referendumih. Enajstega oktobra bodo volivci odločali o zakonu o parlamentarni preiskavi, hkrati pa bodo potekali še trije posvetovalni referendumi: o pogojevanju socialne pomoči z družbeno koristnim delom za tiste, ki so dela sposobni in nimajo objektivnih ovir, o ukinitvi obveznega RTV-prispevka ter o volilni pravici državljanov tretjih držav na lokalnih volitvah.

Opozicija lahko opozarja na stroške, formulacije in morebitne pravne pomisleke. To je njena naloga. Toda težko je razumeti njen strah pred tem, da bi o pomembnih vprašanjih svoje mnenje povedali ljudje. Referendum ni napad na demokracijo. Referendum je demokracija. Morda rezultat komu ne bo všeč, toda državljani niso nevarni samo zato, ker bi utegnili glasovati drugače, kot si želi opozicija.

In potem pridemo do predsednice republike

Podpora opozicije predsednici države je v teh dneh videti kot reševanje kralja, ki se je na šahovnici znašel tik pred matom. Že samo dejstvo, da jo mora pred upravičenimi vprašanji reševati opozicija, pove veliko. Nekaj je šlo zelo narobe. Zelo narobe. Tega bi se morali zavedati vsi – tako na eni kot na drugi strani politične šahovnice.

Če bi urad predsednice po prometni nesreči takoj predstavil jasne, celovite in medsebojno skladne informacije, bi bilo veliko manj prostora za govorice. Če bi bili odgovori namenjeni vsem medijem pod enakimi pogoji, ne pa le izbranim, bi bilo tudi manj dvomov.

Predsednica je poudarila, da je tudi ona samo človek. Seveda je. In vsak človek si zasluži sočutje ter zasebnost. Toda predsednica republike ni zasebna oseba takrat, ko gre za delovanje njenega urada, državno varovanje in zaupanje javnosti. Takrat vprašanja niso napad. So sestavni del demokratičnega nadzora.

Slovenska politika pa je postala šahovska partija, v kateri se vse prevečkrat pozablja, da državljani niso figure, ki jih lahko nekdo poljubno prestavlja.

Kmete imajo za bedake. Kot da bodo vedno mirno stali v prvi vrsti, sprejeli udarec in verjeli vsaki razlagi, ki jim jo ponudijo.

Konji skačejo čez ovire in prinašajo novice, vendar vse pogosteje takšne, kot jih nekdo želi slišati. Prilagojene, olepšane in skrbno odmerjene. Eni izvedo nekaj, drugi nekaj drugega, tretji pa niso povabljeni niti k vprašanjem.

Topovi medtem branijo položaje, tudi takrat, ko je že vsem jasno, da branijo nekaj, česar ni več mogoče braniti. Namesto priznanja napake dobimo novo razlago. Namesto jasnega odgovora novo vprašanje. Namesto odgovornosti pa iskanje krivca nekje drugje.

In potem je tu lovec. Po diagonali išče bližnjice ter verjame, da bo mogoče s sprenevedanjem, izločanjem nekaterih in prehitevanjem drugih rešiti celotno partijo. Da bodo neprijetna vprašanja izginila, če tistih, ki jih postavljajo, preprosto ne bo zraven.

Ne bodo.

Od predsednice republike državljani upravičeno pričakujejo dostojanstvo, transparentnost in zaupanje. Predvsem pa pričakujejo, da bo povezovala. Tudi pri najtežjih poglavjih naše zgodovine.

Predsednica je nekoč govorila o nujnosti dostojnega pokopa žrtev povojnih pobojev in pri tem vzbudila upanje, da bi lahko vendarle naredili pomemben korak k spravi. Ko je prišlo do konkretnih odločitev, pa je začela poudarjati, da brez konsenza vseh političnih strani ne sme biti enostranskih potez.

Lepo zveni. Toda v praksi to pomeni, da se ne bo zgodilo nič.

Sprava ne more biti talka soglasja tistih, ki sprave nočejo. Dostojen pokop ne more čakati, dokler se o njem ne bodo strinjali vsi politični nasledniki nekdanjih ideoloških taborov. Pokop mrtvih ni politična nagrada. Ni rehabilitacija njihovega ravnanja in ni nova razsodba o zgodovini. Je temeljno civilizacijsko dejanje.

Predsednica je s pogojevanjem tega procesa s skoraj nedosegljivim političnim soglasjem spravni proces dejansko zavrgla oziroma ga prestavila v nedoločljivo prihodnost. Namesto da bi kot moralna avtoriteta jasno povedala, da ima vsak človek pravico do groba, je znova dopustila, da mrtvi postanejo žetoni v politični igri.

Še hujši je odnos ljubljanskega župana Zorana Jankovića

Pravi, da pietetni pokop podpira, vendar ne na ljubljanskih Žalah. Napoveduje uporabo vseh pravnih sredstev, da bi takšen pokop preprečil, govori pa celo o pokoritvi »izdajalcem«.

To je nevredno človeka, kaj šele župana glavnega mesta.

Mrtvi niso več politični nasprotniki. Niso volivci ene ali druge stranke. Ne morejo se braniti, pojasnjevati svojih odločitev ali prositi za odpuščanje. Čakajo samo še na grob.

Žale niso zasebni vrt Zorana Jankovića in Ljubljana ni ideološka lastnina ene politične opcije. Tehnične pomisleke o prostoru je mogoče preveriti in o njih strokovno odločiti. Toda besede o »pokoritvi izdajalcem« razkrivajo, da težava očitno ni samo prostor. Težava je, da nekateri tudi po več kot osemdesetih letih niso sposobni ločiti med zgodovinsko presojo in človeško pravico do pokopa.

Če niti mrtvih ne zmoremo pokopati brez ideološkega obračunavanja, potem se ne smemo slepiti, da živimo v spravljeni družbi.

Na koncu pa še prvi šolski dan

Prvošolci bodo dobili slovensko zastavico, prvošolci in dijaki prvih letnikov pa izvod slovenske ustave. In glej ga, zlomka – del javnosti in nekateri šolniki so v tem prepoznali skoraj nacionalno nevarnost. Otroci da še ne znajo brati. Ne znajo si zavezati vezalk. Ustava naj bi jim bila pretežka.

Seveda šestletniki ustave ne bodo prebirali kot študentje prava. Prav bi bilo, da jim njeno vsebino predstavimo primerno njihovi starosti, morda s slikami, zgodbami in pogovorom. Toda zastava in ustava nista nevarni. Sta simbola države, v kateri ti otroci odraščajo.

V času prejšnje vlade so se za različne nevladne organizacije odpirali večmilijonski razpisi, ne da bi se vsi ti danes ogorčeni tako glasno spraševali o namenu, učinkih in porabi denarja. Ko pa država otroku podari zastavico in temeljni dokument naše državnosti, nenadoma nastane velika polemika.

Narobe svet.

Zdaj manjkata res samo še komentar Milana Kučana in umetniški dodatek Svetlane Makarovič. Potem bomo lahko dokončno razglasili, da sta slovenska zastava in ustava postali največji nevarnosti za slovensko šolstvo.

Seveda otroci potrebujejo več kot simbole. Potrebujejo dobre učitelje, varno šolsko okolje, znanje, spoštovanje in vzgojo za odgovornost. Toda prav nič od tega ni v nasprotju z zastavo in ustavo. Narod, ki se sramuje svojih simbolov, bo težko vzgojil samozavestne državljane.

Prvi šolski dan zato ni priložnost samo za otroke. Morda bi se morali v šolske klopi vrniti tudi nekateri odrasli. Prebrati ustavo, ki se ji posmehujejo. Spoznati, da oblast pomeni odgovornost. Razumeti, da mrtvi potrebujejo grob. In sprejeti, da novinar, ki postavlja vprašanja, ni sovražnik države.

Ljudje bodo morali začeti ločevati zrno od plev. Plev je v naši družbi veliko: dvojna merila, selektivna morala, prilagojene novice, ideološko razvrščanje mrtvih in ogorčenje po političnem naročilu.

Zrno pa je preprosto: resnica, odgovornost, dostojanstvo in spoštovanje človeka.

V demokraciji ne bi smelo biti kraljev in kraljic. Samo ljudje, ki jim je bila oblast začasno zaupana.

Če politika to pozabi, je matirana že veliko prej, preden pade prva figura.