Duhovnik med skalo, ognjem in besedo

Komentar tedna 03. 07. 2026, 14:30 Primož Lorbek

V dnevih med praznikom apostolskih prvakov, svetih Petra in Pavla, ter praznikom svetih bratov Cirila in Metoda, slovanskih apostolov, je bilo v Cerkvi na Slovenskem posvečenih pet novomašnikov. Stopajo na pot služenja ljudem in Bogu, ki jih je poklical na pot duhovništva.

Če se najprej zaustavim pri apostolu Petru, ta sliši Jezusovo besedo: »Ti si Peter, skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« Toda ta ista skala je človek, ki je padel, človek, ki je zatajil Jezusa, čeprav je trdil, da tega ne bo storil. Peter ni prvak zato, ker ne bi poznal šibkosti, ampak zato, ker se pusti znova vprašati: »Ali me ljubiš?« In ko odgovori, ne prejme časti, ampak nalogo: »Hrani moja jagnjeta! ... Pasi moje ovce!«

To bi moralo biti prvo merilo duhovništva: ne oblast, ampak ljubezen; ne ugled, ampak darovanje; ne beseda brez pastirske skrbi, ampak beseda, ki vodi h Kristusu. Duhovnik ni postavljen zato, da bi ljudje gledali njega, ampak zato, da bi po njem slišali Kristusovo besedo.

Pavel doda drugo merilo. Njegova vera ni 'salonska', ampak izbojevana: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil.« Ni prav, da duhovnik stopa na pot karierizma. Kakor Pavel stopa v boj za človeka, za vero, za resnico, za pravico in za upanje. Ne v boj proti ljudem, ampak za ljudi. Ne s trdoto srca, ampak z ognjem evangelija.

Ciril in Metod pa postavita tretje merilo: evangelij mora priti do človeka v jeziku njegovega srca. Slovanskim narodom sta prinesla vero v domačem jeziku, kot besedo Matere Cerkve — materinsko, domačo besedo odrešenja. Papež Frančišek je njuno pot povzel jasno: »Vera mora biti inkulturirana in kultura evangelizirana.« Ob tem spomni na Cirilovo vprašanje o pisavi in njegovo misel: »Kdo more pisati govor na vodo?« In ravno to je skušnjava vsakega duhovnika: pridigati ne pomeni govoriti vzvišeno, ampak tako, da jih Božja beseda doseže tam, kjer živijo, trpijo, dvomijo, ljubijo in iščejo.

Zato smisel duhovništva ni v tem, da duhovnik postane le »nekdo«, ki obhaja bogoslužje in je upravitelj cerkvenega premoženja, ampak priča živega Kristusa. Katekizem pravi, da so duhovniki posvečeni, »da oznanjajo evangelij, pasejo vernike in obhajajo bogoslužje« kot duhovniki Nove zaveze. Drugi vatikanski koncil pa uči, da so duhovniki po posvečenju in poslanstvu postavljeni v službo Kristusa Učitelja, Duhovnika in Kralja, da se Cerkev gradi kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo in tempelj Svetega Duha. Ne sme biti najemnik, ki mu ni mar za zaupano Božjo čredo. Poklican je biti pastir. Je človek, izbran izmed ljudi in poslan za ljudi.

In ko smo ravno pri najemnikih, se v teh dneh še lahko dotaknemo aktualne rane Cerkve. Poziv papeža Leona XIV. Bratovščini svetega Pija X. ko so posvetili nove škofe. To ni samo vprašanje jezika, obredov ali cerkvene tradicije. V svojem jedru in bistvu je vprašanje občestva, poslušnosti in pastirske odgovornosti. Papež je v svojem pozivu opozoril, da razkolniško dejanje ne rani najprej Cerkve kot institucije in ne gre samo za »uradno in diplomatsko« vprašanje, ampak duhovni blagor vernikov. Ko se nekdo postavi nad občestvo Cerkve, ko svojo predstavo o resnici postavi nad Petrovo službo edinosti, takrat niso najbolj ranjeni cerkveni dostojanstveniki, ampak ravno božje ljudstvo.

Če bo duhovnik samo Peter brez spreobrnjenja, bo postal skala, iz katere ne bo pritekala Božja milost. Če bo samo Pavel brez ljubezni, bo postal bojevnik brez usmiljenja. Če bo samo Ciril ali Metod brez zvestobe Cerkvi, bo postal le prevajalec besede, ki v sebi nima besede evangelija.

In tukaj znova zaslišimo Jezusovo ostro besedo o pastirju in najemniku: najemniku ni mar za ovce. Najemnik pobegne, ko pride volk, ker ovce niso njegove. To je strašna skušnjava tudi za današnji čas: da bi kdo govoril o veri, tradiciji, resnici in čistosti, hkrati pa se ne bi zavedal konkretne bolečine človeka in ne bi več varoval edinosti Kristusove črede. Pravi pastir ne trga Kristusove obleke, ki je, kakor je dejal papež Leon, brezšivna, ampak jo varuje. Pravi pastir ne zbira ljudi okrog sebe, ampak jih vodi h Kristusu in v občestvo Cerkve. Pravi pastir ne bo iz bogoslužja delal upora, ampak prostor daritve, edinosti in odrešenja.

Zato je opozorilo papeža Leona XIV. pomembno tudi za nas. Kjer duhovnik, skupnost ali gibanje začne bolj braniti samo sebe kakor Božje ljudstvo, tam pastirska služba izgublja svoje srce. Kjer se tradicija loči od ljubezni, postane ideologija. Kjer se gorečnost loči od poslušnosti, postane upor. Kjer se skrb za čistost vere loči od skrbi za božje ljudstvo, tam se pastir nevarno približa najemniku.

Zato duhovniki — ne le novomašniki — danes potrebujemo Petrovo ponižnost, Pavlovo gorečnost ter Cirilovo in Metodovo bližino ljudstvu. Če bo duhovnik samo Peter brez spreobrnjenja, bo postal skala, iz katere ne bo pritekala Božja milost. Če bo samo Pavel brez ljubezni, bo postal bojevnik brez usmiljenja. Če bo samo Ciril ali Metod brez zvestobe Cerkvi, bo postal le prevajalec besede, ki v sebi nima besede evangelija. Potrebno je vse troje: trdna vera, goreče poslanstvo in jezik, ki ga človek danes razume.

Duhovnikov ne smemo najprej ocenjevati po njihovih sposobnostih ali napakah, ampak najprej zanje moliti, jim pomagati, jih spodbujati ter z njimi sodelovati. Prav to od nas zahteva tudi sinodalna pot: hoditi skupaj. Ne smemo od njih zahtevati popolnosti brez naše podpore. Ne smemo jih pustiti samih, potem pa se čuditi, če omagajo. Če je duhovnik poslan, da hrani Božje ljudstvo, je tudi Božje ljudstvo poklicano, da duhovnika nosi v molitvi, spoštovanju in izkazovanju skrbi zanj. In ravno to je bistveno: duhovnik ni in ne sme ostati sam. Drage poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, naj vaš domači župnik ali kaplan ne bo sam. Tudi vi mu prisluhnite, ko mu je težko v pastirski službi. Radi se ga spomnite v molitvi in si vzemite čas zanj.

Drage poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, naj vaš domači župnik ali kaplan ne bo sam. Tudi vi mu prisluhnite, ko mu je težko v pastirski službi.

Praznik Petra in Pavla nas uči: Cerkev stoji na skali vere, ki je trdnejša od »peska« človekovih slabosti. Sveta brata Ciril in Metod nas učita: evangelij postane rodoviten, ko najde pot v srce naroda. Novomašniki pa so pokazatelj, da Bog še vedno kliče nove sodelavce v Gospodov vinograd.

Zato naj bo za nas vse vsak dan znova postavljeno vprašanje: »Ali me ljubiš?« In naj bo naš odgovor: »Gospod, ti veš, da te ljubim.