Nadškof Zore prepričan, da bo novomeška škofija rasla naprej

Homilijo nadškofa Zoreta objavljamo v celoti

Spoštovani gospod škof ordinarij msgr. dr. Andrej Saje, spoštovani prvi škof novomeške škofije msgr. Andrej Glavan, njegova ekscelenca apostolski nuncij v Republiki Sloveniji msgr. Luigi Bianco, spoštovani gospodje škofje, dragi bratje duhovniki in diakoni, dragi bogoslovci, dragi redovniki in redovnice, drago verno Božje ljudstvo novomeške škofije.

Dragi bratje in sestre. Najprej želim v imenu ljubljanske nadškofije izreči iskrene čestitke za dvajsetletnico ustanovitve novomeške škofije. Gospod jo je blagoslovil in ob tem praznovanju se že lahko veselite sadov. Naj bodo spodbuda za nadaljnje delo v Gospodovem vinogradu, ki raste po dolenjski pokrajini.

Star slovenski vremenski pregovor pravi, da če je april deževen, kmet ne bo reven. Ko gledamo v zgodovino Novega mesta, moramo ugotoviti, da je bil april na poseben način deževen mesec. Če bi pogledali v potekanje časa, bi ugotovili, da april za Novo mesto ni bil kronos, čas, ki odteka z dnevi, meseci in leti, ampak je bil kairos: pravi, kritični, najprimernejši trenutek za dejanje. Mesec april je bil za Novo mesto milostni čas, v katerem se je Bog s svojim ljubečim pogledom oziral na to mesto in njegove prebivalce in jim pomagal rasti v modrosti, starosti in milosti.

Vojvoda Rudolf IV. Habsburški je 7. aprila 1365 na prostoru, kjer do tedaj ni bilo naselja, na novo ustanovil mesto, ki ga je poimenoval po sebi Rudolfswerth, a so ga ljudje že od vsega začetka imenovali Novo mesto, ker je bilo pač v tistem času res novo.

Naslednji milostni datum je bil 27. april 1493, sedem let po odkritju Amerike torej, ko je bil v Novem mestu z listino cesarja Friderika III. ustanovljen kolegiatni kapitelj s proštom in dvanajstimi kanoniki. Ta ustanova se je Novem mestu tako zelo udomačila, da danes bolj ali manj vsi Novomeščani temu delu mesta, zlasti pa stolnici sv. Nikolaja rečejo kar Kapitelj.

Tako je bilo več kot dobrega pol tisočletja. 7. aprila 2006 pa je papež Benedikt izdal bulo, ki se glasi: »Benedikt škof, služabnik Božjih služabnikov, v večen spomin zadeve. Ugodnejšim razmeram, ki so v Sloveniji, skušamo prilagoditi tamkajšnje cerkvene ustanove. Potem ko je nedavno tega častiti brat Alojz Uran, ljubljanski nadškof, vprašal za svet Slovensko škofovsko konferenco, je z namenom, da učinkoviteje poskrbi za duhovne potrebe vernikov, zaprosil Apostolski sedež, da bi se iz dela njemu zaupanega okrožja ustanovila nova škofija. Ta načrt smo zrelo pretehtali in po priporočilu častitega brata Santosa Abrila y Castellója, naslovnega nadškofa Tamadskega in apostolskega nuncija v Sloveniji, ter po nasvetu Kongregacije za škofe presodili, da ga sprejmemo. Zatorej v polnosti naše apostolske oblasti izločamo iz ozemlja ljubljanske nadškofije del, ki ga obsegajo dekanije Črnomelj, Kočevje, Leskovec, Novo mesto, Trebnje in Žužemberk, pa tudi župnijo Dole pri Litiji, in iz tega dela ozemlja ustanavljamo novo škofijo, ki naj se imenuje Novomeška. Za sedež te nove škofije določamo Novo mesto, cerkev, posvečeno Bogu v čast sv. Nikolaja, ki stoji v tem mestu, pa povzdigujemo na stopnjo in dostojanstvo stolne cerkve. sedmega aprila, leta Gospodovega dva tisoč šestega, v prvem letu našega pontifikata.« Ustanovljena je bila novomeška škofija.

Vse pa se je začelo davno prej. Učenjaki vedno razpravljajo, kdaj naj bi to bilo, a ne pridejo do končnega soglasja.

Bilo je takrat, ko je Marija Magdalena v zgodnjem jutru, ko je bila še tema, šla h grobu, v katerega so pred soboto pokopali Jezusa. V sebi globoko prepričana, da gre h grobu mrtvega človeka, je bila neizmerno presenečena nad trditvijo angelov, ki so ji povedali: »Vstal je, ni ga tukaj.«

Štirideset dni se je prikazoval učencem in v njih utrjeval vero, da je resnično vstal in da živi. Ko je ta vera v njihovem razumevanju in dojemanju dobila prve poganjke, jih je poslal v svet: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mr 16,15).

Kako so oznanjali evangelij vsemu stvarstvu? Ne z velikimi govori, z bleščečimi mislimi, vzetimi iz grške filozofije, ki je bila dovolj blizu duhu tistega časa, pa tudi ne z rimskimi pravnimi rešitvami, ki so se je uveljavljale. Ni šlo za filozofijo in pravo. Šlo je za življenje.

Pozornost so zbudili s svojim življenjem. Okolice niso prepričali sijajni govori in ne izredna dejanja. Ljudje so postali pozorni, ko so videli njihov način življenja: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.« (Apd 2,42).

Vsi rodovi kristjanov pred nami so bili stanovitni v teh krščanskih držah. Ostajali so stanovitni v nauku apostolov, v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.

Dragi bratje in sestre. Ta vztrajnost je omogočila, da so se v Novem mestu zgodili milostni trenutki za mesto, kolegiatni kapitelj in škofijo.

Z vztrajno prepričljivostjo nam to govori, da imamo mi, ki smo dediči tega zgodovinskega dogajanja, prihodnost samo, če bomo ohranjali zvestobo izročilu na način, ki nam ga bo narekovala prihodnost. Tudi Novo mesto ima prihodnost le, če bo stanovitno v nauku apostolov in občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.

Kaj pravzaprav to pomeni? Zelo preprosto. Živimo v času, ko nas prepričujejo, da moremo po svoji svobodni, prej bi rekel po svoji svojevoljni izbiri urejati svet. Ko nas prepričujejo, čeprav tega ne povedo izrecno, da je vsak človek stvarnik in da vsak človek ustvarja samega sebe in svoje življenje, kakor pravi papeški pridigar Erik Varden. Mi pa vztrajamo v nauku apostolov, da je Bog ustvaril svet, da je nanj postavil moškega in žensko in jima zaupal, naj skrbita za ta svet. Ni preprosto, je pa nujno potrebno. Ustvarjeni oskrbniki smo, ne stvarniki.

Potem moramo vztrajati v občestvu. Vztrajanje v občestvu ne pomeni zgolj ohranjanja pozitivnih stvari, ki me nagovarjajo. Vztrajanje v občestvu pomeni sožitje, kot sta ga živela Peter in Pavel, ki sta se znala silovito spoprijeti glede vprašanj, ki so zadevala nauk. Danes bi lahko rekli, da gre za vztrajanje v občestvu ob različnih pogledih in mnenjih. Papež Leon nas vedno znova vabi k dialogu, ki prinaša rešitve in omogoča prihodnost.

Tega občestva ni brez lomljenja kruha; tistega lomljenje kruha, ki je v dvorani zadnje večerje pomenilo ustanovitev evharistije in z njo povezanega duhovništva. Tistega lomljenja kruha, ki je v gostišču v Emavsu razblinilo vse dvome, razgnalo vse strahove in učenca usposobilo, da sta se lahko vrnila v Jeruzalem in oznanila, kaj se jima je bilo zgodilo.

In končno gre za vztrajanje v molitvah. Morda za vse nas najtežja naloga, ker smo navajeni hitrih, trenutnih rešitev. Jedi, ki se skuhajo v nekaj minutah. Odgovorov, ki so oddaljeni, kot se danes reče, samo en klik na računalniški miški.

Molitev pa je trkanje na Božje srce. Za trkanje pa je rečeno: »Trkajte in se vam bo odprlo« (Mt 7,7). Ne, trkajte, da se vam bo odprlo, ampak trkajte, dokler se vam ne bo odprlo.

Vztrajnost v nauku apostolov, v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvi je zagotovilo, dragi bratje in sestre, da bo Novo mesto še praznovalo obletnice, da se bo še spominjalo svojih prednikov in se jim zahvaljevalo, kakor se jim zahvaljujemo danes, in da bo pogumno zrlo v svojo prihodnost, kakor polni zaupanja v Božjo navzočnost in pomoč gledamo danes.

Mati Marija, tebi in tvoji mogočni priprošnji, in sv. Nikolaju, svetniku dobrote in varnosti, izročamo Novo mesto, njegovo škofijo in vse njene prebivalce. Bog, blagoslovi novomeško škofijo in vse njene ljudi. Amen.