Začenja se 23. svetovno nogometno prvenstvo!

Novice 11. 06. 2026, 13:53 Marcel Krek

Drevi se na legendarnem stadionu Estadio Azteca v Ciudad de Mexicu začenja 23. svetovno prvenstvo v nogometu. Z obračunom med gostiteljico Mehiko in Južnoafriško republiko se začenja novo poglavje v zgodovini nogometne igre. "Mundial" bo v mnogih pogledih rekorden, a hkrati tudi kontroverzen. Prvenstvo, ki ga skupno gostijo Mehika, Kanada in ZDA, prinaša tektonske spremembe v formatu tekmovanja, hkrati pa v ospredje postavlja tudi pereča in povsem ne-nogometna vprašanja o elitizmu, človekovih pravicah in geopolitiki.

Revolucija formata: 48 reprezentanc in 104 tekme

Letošnje prvenstvo je prvič v zgodovini razširjeno na kar 48 držav, kar je največja sprememba formata po letu 1998, ko so uvedli sistem z 32 reprezentancami. To pomeni, da bodo nogometne navdušence po vsem svetu čakale kar 104 tekme, 40 več kot doslej.

Športni novinar Sportkluba (N1) Rok Viškovič ob tem izpostavlja, da bo takšen sistem omogočil nastop večjemu številu reprezentanc, a prinaša tudi logistične izzive brez primere. "Organizacijski zalogaj je ogromen, saj se tekme odvijajo na 16 različnih lokacijah v treh državah," pojasnjuje Viškovič.

"Elitistični" nogomet: Visoka cena navijaške izkušnje

S širitvijo prvenstva so se razširile tudi kritike navijačev, ki opozarjajo na nenavadno visoke cene vstopnic, nastanitve in prevoza. Viškovič opozarja na trend, kjer nogomet postaja vse bolj nedostopna dobrina: "Vstopnic za najpomembnejše nogometne dogodke, kot so svetovna prvenstva, si lahko privoščijo le še tisti z malo globjimi žepi. Če hoče na primer na stadion priti neka štiričlanska družina, strošek zlahka preseže tudi 1.000, celo 2.000 evrov."

Ta elitizacija športa postavlja pod vprašaj inkluzivnost, ki bi jo moral nogomet, kot najbolj priljubljena, "ljudska" igra na svetu, predstavljati.

Fizični davek in geopolitične ovire

Poleg ekonomskih vidikov se prvenstvo sooča z resnimi logističnimi težavami za same nogometaše. Športni novinar POP TV Jakob Batič opozarja na problematično razpršenost stadionov in izpostavlja primer Bosne in Hercegovine, ki bo med prvenstvom prepotovala več kot 5.000 kilometrov. "Začnejo v Torontu, nato Los Angeles, zadnjo tekmo skupinskega dela pa v Seattlu," spomni Batič in doda: "Ne glede na VIP razred letal, takšne razdalje na telesu zagotovo pustijo posledice."

Še bolj zaskrbljujoče pa so (geo)politične napetosti in imigracijske ovire. Predsednik Mednarodne nogometne zveze Fifa Gianni Infantino je ob vseh težavah z vizami za navijače in celo sodnike ter člane nekaterih reprezentanc, vključno z iransko, dejal, da Fifa "ni kralj sveta" in da ne more nadvladati državnih vlad. Združeni narodi so se na situacijo odzvali kritično – komisar za človekove pravice Volker Türk je ZDA pozval k premisleku o imigracijski politiki, saj da zavrnitve vizumov in rasno profiliranje mečejo temno senco na duh mundiala.

Posebej izpostavljen je primer Irana, ki je moral zaradi birokratskih ovir in političnih konfliktov svoj bazni tabor preseliti iz ZDA v Mehiko. Prvič se bo tudi zgodilo, da bo ena država, ki je v vojni z drugo, pri njej gostovala (Iran v ZDA).

Favoriti in slovenski pridih

Kljub vsem izzivom nogometna igra ostaja v središču pozornosti. Za glavne favorite veljajo branilci naslova Argentinci, pa tudi Španci, Francozi, Angleži in Portugalci. Viškovič kot morebitna presenečenja izpostavlja Belgijo, Urugvaj, Kolumbijo, Maroko in Slonokoščeno obalo, Batič pa izpostavlja Portugalsko in meni, da bo v polfinalu igrala vsaj ena nordijska reprezentanca; bodisi Norveška, bodisi Švedska.

Slovenija v kvalifiakcijah za severnoameriški mundial ni bila uspešna, bo pa na tem prestižnem turnirju vseeno imela svojega predstavnika. Kar nekaj tekem bo namreč sodil tudi Mariborčan Slavko Vinčić, nova potrditev kakovosti slovenskega sodniškega dela na mednarodni sceni.

Z velikim finalom 19. julija na stadionu MetLife v New Yorku bo ta mundial vsekakor zapisan v zgodovino – bodisi kot prelomnica v nogometni organizaciji bodisi kot opomin, da šport ne more povsem ubežati političnim in družbenim realnostim sveta, v katerem živimo.