Silvester Čuk v očeh sopotnikov

Cerkev na Slovenskem 11. 01. 2026, 10:19 Tone Gorjup

Silvester Čuk, ki ga je Gospod poklical k sebi v sredo, 7. januarja in bo pokopan v petek, 16. januarja, je bil do novembra lani nevsiljivo navzoč v uredništvu in upravi Ognjišča. Bil je pozoren do zaposlenih, rad je poklepetal z njimi … Ker zaradi težav pri hoji ni mogel prav daleč, so prostori Ognjišča postali njegov svet. On je živel za to … je pripovedoval urednik Ognjišča Božo Rustja. Zaslužni škof Juri Bizjak, doma iz istih krajev kot Silvester Čuk, pa je spomnil na začetek njegove poti pri Ognjišču. Predvsem na nesrečo, ki je povsem spremenila njegovo življenjsko pot. Za radio Ognjišče sta delila spomine o njem.

Nekdanji koprski škof Jurij Bizjak, ki je pred dobri letom škofijo prepustil svojemu nasledniku, je Silvestra Čuka čutil kot soseda. Čeprav se je pripravljal na pastoralno službo, na delo z mladimi, je imel Bog drugačne načrte z njim. Postal je eden od stebrov Ognjišču in v desetletjih izredno veliko naredil. Po značaju je bil topel, prijazen, umirjen, dobrohoten, vedno lepo sprejet ... znal se je vključiti v pogovor, v družbo. Škof Bizjak je še spomnil na sobivanje Franca Boleta in Silvestra Čuka: »Bole brez Čuka ne bi zmogel, pa tudi Čuk ne brez Boleta. To je bila takšna posrečena dvojica, ki je dejansko dvignila Ognjišče, tako revijo kot potem vse, kar se je reviji dodalo v desetletjih.« Škof Bizjak je še dejal, da je imel Silvester Čuk silno bogato duhovno življenje v sebi. Da je vseskozi ostal duhovnik, ki so mu ljudje radi prisluhnili, saj je bil preprost in je znal povedati kar je vedel in tudi živel. Kot je še povedal, se je pri pridigah držal preprostega načela: Vedeti moraš, kaj boš povedal; zatem moraš povedati, kar veš; ko pa poveš, kar veš, končaj pridigo.

Božo Rustja pa je pri Silvestru Čuku najprej spomnil na njegovo zgodnjo mladost in vojni čas, ki ga je verjetno zaznamoval za vse življenje. Revolucionarji so mu ubili dve sestri, čeprav sta bili nedolžni, zato je mati štirinajstih otrok zgodaj umrla. Silvester čuk je bil prepričan, da zaradi žalosti. Božo Rustja je spomnil na njegovo točnost in zavzeto delo, velikokrat brez počitka: »Ne pozabimo! Dolga desetletja je šlo vse, kar je bilo izdano pri Ognjišču skozi njegove roke. Vse je jezikovno pregledal, vse je prebral. Opozoril je na določene stvari: to pa ne drži! Imel je izredno veliko znanja, da je to lahko naredil.« Rustja je še povedal, da se je držal načela: pisati zanimivo, nikoli senzacij, ampak umirjeno. Bil je človek reda, pozoren do sodelavcev, delaven kot mravlja.