Tisti dan je bilo sprejeti večerjo večje dejanje ponižnosti, kot trmasto vztrajati v askezi.

Komentar tedna 16. 01. 2026, 14:53 Polonca in Tomaž Sokol

Da bi se ob polni mizi odpovedala tistemu najslajšemu pecivu, za katerega vsi v sorodstvu vedo, da je najljubši prav meni? In prav tako kozarcu rumenega muškata, ki ga z mikavno opletajočo roko ponuja gostitelj? Zdi se naravnost nerazumno. Pa vendar pride čas v letu, ko to hočem in, na veliko presenečenje, tudi zmorem.

90 dni pred veliko nočjo številni možje in žene vstopamo v programe, ki od nas zahtevajo poglobitev duhovnega življenja, askezo, nove navade in mala zatajevanja.

Mar 40 dni posta ni dovolj? Je in ni. 40 dnevni post je klic k spreobrnenju, čas preizkušnje, čas, ki zbudi željo po spremembi in pokaže, kje smo šibki. Pravijo, da za spremembo navad potrebujemo 40 dni, a vemo, da to ni res.

Čeprav si v postnem času pogosto rečemo, da bi to ali ono navado morali obdržati tudi po Veliki noči hitro zapademo nazaj v ustaljene navade. Ali bolje rečeno razvade. Nič nismo ne slabši ne boljši od božjega ljudstva v Svetem pismu... v samem exodusu se ničkolikokrat ponovi vzorec, da je ljudstvo osvobojeno sužnosti, a vedno znova zapade nazaj v stare navade.

Kot najstnica sem občasno opravljala delo natakarice. Še posebej v enem izmed lokalov so se radi zbirali lokalni možakarji. Nikakor ne slabi, a žal sem iz dneva v dan videla njihov propad ob pivu in špricerju. Še posebej se spomnim enega izmed njih, ki se je, zaradi komentarjev, da ima težave z alkoholom, trmasto odločil, da se bo v postnem času odpovedal alkoholu. Seveda mu je uspelo, a kaj ko je bilo praznovanje uspeha njegove lastne trme toliko bolj brutalno, življenje pa je naprej spet teklo kot prej - ob urah in urah za šankom.

40 dni ni premalo, je nujen začetek, saj nam razkrije nezdrave navezanosti. A telo se še ne navadi, vzorci ostajajo in stari refleksi se hitro vrnejo. 90 dni pa omogoči padec iluzije in notranje trme, ustvarja disciplino, problikuje navado in nas spodbuja k zvestobi tudi, ko motivacije že zdavnaj ni več.

Da posamezniki lažje vztrajamo na poti je pomembna Božja ugotovitev, da človeku ni dobro samemu biti. Zato so programi, kot je moški Exodus 90, ženski Fiat 90 ali Poveličuj 90 in vse prilagojene izpeljave običajno zapeljani tako, da vključujejo bratstvo oz. sestrstvo, v prilagojenih različicah tudi zakonski par. Tako imaš ob sebi nekoga s komer lahko deliš svoje male uspehe in svoje šibkosti, drobne čudeže in dotike Boga. Ob sebi imaš nekoga, ki te ljubeče opominja in spodbuja ali pa včasih odločno usmeri.

Prvi program, ki se je oblikoval na tem področju je bil dobrih deset let nazaj, program Exodus90. Razvil se je v katoliškem okolju v ZDA kot odgovor na vprašanje: Zakaj je danes toliko moških duhovno šibkih, pasivnih ali ujetih v navade, ki jih ne osrečujejo?

Ime Exodus izvira iz svetega pisma in se nanaša na biblični izhod Izraelcev iz Egipta. Čeprav so Izraelci živeli v resničnem suženjstvu, se je na poti kmalu izkazalo, da je hujše kot zunanje suženjstvo, suženjstvo srca. Kljub vsemu trudu, ki ga je Mojzes moral opraviti pred Faraonom, da je spravil svoj narod iz Egipta, je bila še zahtevnejša naloga spraviti Egipt iz naroda. Kar naprej se jim je tožilo po udobju, ki so ga imeli tam. To je notranje suženjstvo, v katerem smo vsi ujeti.

Možje se torej skozi program Exodus 90 želijo osvoboditi notranjega suženjstva udobja, zaslonov, pornografije, hrane, alkohola, potrebe po potrjevanju, bega pred odgovornostjo... Pri tem jim pomaga globoka molitev, branje Božje besede, disciplina, zatajevanja, odpovedovanja udobju, vztrajanje v askezi.

Ženski programi, sama sem nekaj let hodila po poti programa Fiat 90, letos pa s sestrami spoznavamo kreposti preko svetnic v programu Poveličuj 90, so bolj prilagojeni ženski duši. Tako se med odpovedovanjem znajde tudi odpoved opravljanju nepotrebnih nakupov in opravljanju drugih. Spodbuja to, v čemer smo močne - ljubeznivost in skrb za odnose, ter tisto v čemer smo šibke: izpuščanje kontrole in nadzora.

Obstaja pa na tej poti kar nekaj pasti in, ker sem v tem programu že četrto leto, vse zelo dobro poznam.

Ena od pasti je zagotovo ta, da do konca leta, s finišem v decembru, pridobimo tudi nekaj nezaželenih kilogramov. Motivacija za odrekanje prigrizkom in sladkarijam naenkrat ni več v tem, da utrjuješ svojega duha in stisko daruješ, temveč v tem, da bi izgubila kar sem tekom leta pridelala. Temu zraven se kaj rado prilepi še ogledovanje v ogledalu, nečimrnost in napuh. Tako namesto tega, da bi rasle v ponižnosti dosežemo ravno nasprotni učinek.

Druga past je, če uporabim znan slogan: lačen si ful drugačen. Kakšen smisel ima odpoved hrani, če zaradi moje nepotrpežljivosti renčim na vse okrog sebe? Namesto, da bi se krepila v ljubeznivosti in duhovno rasla, morajo okrog mene rasti moji nabližji, ki si tega niso prostovoljno izbrali.

Tretja past, ki jo moram izpostaviti je tako imenovana past kljukic. Izpišem vse askeze, ki jih program od mene zahteva, naredim tabelico in vsak večer obkljukam. Ob vsaki kljukici raste moj ego, ob vsakem x pa slaba volja in razočaranje nad seboj.

Težko je razumeti kako vztrajati v askezi brez da bi zapadli v to past. To je res izziv! K razmišljanju o tem me je spodbudilo vprašanje tretjega dne letošnjega programa: Kako se s ponižnostjo izogneš temu, da bi na askezo gledala kot na nekaj, v čemer moraš biti dobra? Tistega dne sem na to vprašanje v svoj dnevnik zapisala: "To mi ostaja uganka. Če pri zadani askezi ne vztrajam, se mi zdi, da sem jo prekršila zaradi sebičnih strasti in hotenj. Če pa v njej vztrajam, me prevzame občutek uspeha, kar tudi ne vodi v ponižnost..."

Nato pa mi je Gospod, po ljubezni mojega moža, to vprašanje naslednji dan dobro razložil. Kosilo sem za domače skuhala že zgodaj, nato pa sem morala od doma. Tako sem preskočila kosilo, popoldne pa se je nepričakovano zavleklo. Razmišljala sem, da se bom v duhu odpovedovanja in posta odpovedala tudi večerji, na kar me je poklical Tomaž, in mi naročil naj sporočim, kdaj se bom vračala, da mi bo dal pogreti kosilo.

Tomaž je dober mož, a za obroke običajno skrbim jaz in ne spomnim se, kdaj se je nazadnje zgodilo, da bi tako poskrbel za mojo večerjo. Lekcija mi je bila povsem jasna: tisti dan je bilo sprejeti večerjo večje dejanje ponižnosti, kot trmasto vztrajati v askezi zaradi kljukice.

Eden od sadov tega truda je gotovo tudi odprtost navdihom Svetega duha in prepoznavanje Božjega delovanja v vsakdanu. Zdi se mi, kot bi bile moje oči teh 90 dni bolj odprte in moj um bolj dojemljiv za Božja znamenja.

Tudi po 90 dneh se kaj rado zgodi, da prehitro pademo nazaj v stare navade. A več molitve in darovanje zatajevanj in odpovedi, pogostejši obisk svete maše in zakramentov, očiščenje uma tolikih dražljajev iz družabnih omrežij, zagotovo ni vnemar. Nekatere navade se obdržijo, druge izginejo kot kafra, a 90 dni dela na odnosu z Gospodom, seboj in družbo ni zanemarljivo! To je pravzaprav četrtina leta. Dobro za začetek. Naš ideal pa bi moral biti, da Gospodu všečno, z rednim prejemanjem zakramentom, rednimi postnimi dnevi, trudom za medsebojne odnose, prispevanjem zatajevanj in v molitvi, živimo vse dni.