Maša na grobu apostola Petra | (foto: Primož Lorbek)
Škofje drugi dan maševali na grobu apostola Petra
Slovenija Marta Jerebič
Škofje so drugi dan obiska ad limina v Rimu začeli s sveto mašo na grobu apostola Petra v kripti vatikanske baziliki. Somaševanje je vodil koprski škof Peter Štumpf. V nagovoru je poudaril romarsko povezanost slovenskih škofov in vernikov s sedežem apostola Petra ter pomen edinosti s papežem Leonom XIV. kot poroštvom resnice, vere in prihodnosti Cerkve.
Ob berilu o Ani, materi preroka Samuela, je izpostavil moč vztrajne molitve in vere, ki rojeva novo življenje in poslanstvo. Evangelij o Jezusovi oblasti nad hudobnimi duhovi pa je predstavil kot znamenje, da je Kristusova moč večja od vsakega zla. Nagovor je sklenil s prošnjo sv. Petru za Cerkev in slovenski narod, da bi dnevi v Rimu okrepili vero in zaupanje.
»Ko se škofje srečujemo s papežem, mu prinašamo zgodovino in čudovite sadove slovenske vernosti. Z nami prihajajo v Rim rodovi preteklosti in sedanjosti. Z nami je zgodovina slovenstva in njegovo duhovno bogastvo. Kar papež potrdi in blagoslovi, ostane. To so vedeli velikani Evrope, zato so svoje narode okrasili s slavnimi stoletji. Med temi velikani je veliko svetnikov in svetnic. Papež je porok obstoja in napredovanja. Držati se Rima pomeni biti prepoznan in potrjen. To je zagotovilo za prihodnost. Biti v srcu papeža pomeni biti v srcu Kristusa,« je dejal škof Štumpf.
Obiski vatikanskih uradov
Škofje medtem tudi danes nadaljujejo z obiski vatikanskih uradov. Dopoldne so obiskali tri Dikasterije: za nauk vere, škofe in duhovnike. Popoldne imajo na programu apostolsko signaturo in rimsko roto.
Nadškof Alojzij Cvikl je pojasnil, da so že prej poslali svoja poročila v Vatikan: »Sedaj, ko obiskujemo te dikasterije tukaj v Vatikanu, vidimo, da so jih prebrali. Eni podrobno, drugi malo manj, ampak vsi so se poglobili v ta naša poročila. Prvi vtis je zelo dober. Vidimo, da smo sprejeti zelo odprto, s toplino, pozornostjo, lahko bi rekel celo očetovsko. Želijo nas poslušati, želijo se srečati z nami, želijo začutiti utrip naše Cerkve v Sloveniji. Potem pa nam tudi oni posredujejo svoje mnenje. To je seveda tisti prvi odmev, tisti pravi odmev bomo dobili potem na koncu, ko nam bodo poročilo s srečanj poslali v pisni obliki.«
Predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje, pa je povedal, da te obiske doživljajo kot znamenje povezanosti s svetim očetom, s katerim se bodo srečali na koncu ad limina. »Predvsem se zanimajo, kako poteka življenje konkretne Cerkve v naših škofijah, izkušnje, ki jih imamo, izzive in vprašanja. Oni nam povedo svoje izkušnje, dobre prakse, dobimo tudi kakšno spodbudo. V središču je predvsem, kako živeti evangelij oziroma oznaniti veselo novico evangelija v današnjem svetu. Papež Leon XIV. je v nedavnem nagovoru kardinalom izpostavil dokument Evangelii Gaudium papeža Frančiška. Poudaril je, da je potrebno na novo odkriti korenine naše vere, torej, kako vero živeti, kako jo dojemamo. Predvsem je pomembno, da to vero živimo v skupnostih, da so vključeni laiki, da je vključeno celotno občestvo v župnijah. To je naša temeljna naloga, se pravi, oznanjevanje, povezovanje, soudeležba in veselimo se tudi vseh teh spodbud, ki jih bomo dobili, pa tudi srečanja s papežem, ki bo še na vrsti. Naj omenim še, da je naše srečanje namenjeno tudi molitvi, tako vsak dan tudi obiščemo grobove apostolov.«
+ Peter Štumpf, koprski škof – nagovor pri sveti maši
Ad limina apostolorum, torek 13. 1. 2026, Bazilika sv. Petra v Vatikanu
Berila: 1 Sam 1,9-20; Mr 1,21-28
Velike prošnje za Cerkev in slovenski narod
Spoštovani škofe, duhovniki, redovniki in redovnice, dragi bratje in sestre,
priromali smo k svetemu Petru v Rimu, učitelju in pričevalcu vere. Tukaj je doma prvenstvo apostolstva. Peter je prvi izpovedal vero in ljubezen do Jezusa Kristusa. Na tem kraju je dokončal svoj boj vere, da bi od Gospoda prejel venec zmage. Ljubezen ga je spodbujala, da je do konca sledil svojemu Učeniku.
Dočakali smo milostni trenutek, ko se bomo srečali s Petrom našega časa, papežem Leonom XIV., in z njegovimi sodelavci na dikasterijih in drugih ustanovah Svetega sedeža. Papež nas je povabil, naj pridemo. Dobro je slišati besedo očeta, kako naj nadaljujemo pot vere z Božjim ljudstvom. Cerkev nikdar ni ostala brez te besede. Ko spregovori papež, spregovori resnica.
Po papežu nam Sveti Duh razodeva, kako resnico razumeti in po njej živeti. Samo v njej in edinosti s papežem lahko škofje vodimo svoje krajevne Cerkve.
Mašno berilo nam danes govori o Ani, materi preroka Samuela, ki je Izraelove poti naravnal k Odrešeniku. Davida je mazilil za kralja nad Izraelom. Ana je bila žena z veliko vero, ki ni popuščala. Hipoma se je zaradi duševne bolečine zdela omamljena, vendar želela si je samo eno: da ji Bog nakloni otroka. Vztrajno je trkala na vrata Gospodovega svetišča.
Heli je bil tam duhovnik. Imel je uvid, ne pa globoke vere. Bil je služabnik Najvišjega v moči duhovniške službe, ne pa po srcu. Bog ga ni mogel nagovarjati, zato si je za vodenje Izraela raje izbral drugo pot, in sicer preko preroka. Z veliko vero si je Ana izmolila otroka, ki bo postal velik pred Bogom in ljudmi. Samuel je postal prerok Boga, ki razodeva resnico po dogodkih, ki jih On pripravlja (prim. 1 Sam 1,8-20).
Moč vere, ki zaupa v Boga, je velika. Vera daje življenje in poslanstvu omogoča razvoj. Samuela ne bi bilo brez vere in gorečih prošenj njegove matere. Bog se je sklonil k njenim molitvam in ji dal sina. Ana je to razumela in sina velikodušno posvetila Bogu. Vrnila mu je, kar je od njega prejela – svojega otroka. Omogočila je nadaljevanje zgodovine odrešenja.
Ko se škofje srečujemo s papežem, mu prinašamo zgodovino in čudovite sadove slovenske vernosti. Z nami prihajajo v Rim rodovi preteklosti in sedanjosti. Z nami je zgodovina slovenstva in njegovo duhovno bogastvo. Kar papež potrdi in blagoslovi, ostane. To so vedeli velikani Evrope, zato so svoje narode okrasili s slavnimi stoletji. Med temi velikani je veliko svetnikov in svetnic. Papež je porok obstoja in napredovanja. Držati se Rima pomeni biti prepoznan in potrjen. To je zagotovilo za prihodnost. Biti v srcu papeža pomeni biti v srcu Kristusa.
Služba papeža za Cerkev pomeni varnost in gotovost. K tej varnosti se zateka tudi širše človeštvo. Brezpravje in brezglasje močno trkata na papeževa vrata, ki so vedno na stežaj odprta. Papež sprejema, posluša, trpi, moli in opogumlja. S tem razodeva Kristusovo modrost križa, ki je rešilna in vodi do vstajenja.
Kafarnaum je mesto, v katerem je Jezus velikokrat govoril. Tudi tam je imel med hudobnimi duhovi in nekaterimi ljudmi nasprotnike. Ni se ustavil. Vztrajno je oznanjal Božje kraljestvo in pokoro ter ozdravljal bolnike. Temu so se čudili celo nečisti duhovi. Eden od njih se ni mogel vzdržati in je vpil: »Kaj imaš ti z nami, Jezus Nazarečan? Si prišel, da nas pogubiš? Vem, kdo si – Božji svetnik.« (Mr 1,24)
Hudobni duhovi večkrat begajo in vznemirjajo, vendar so podrejeni Kristusu. Kristusova oblast jim jemlje moč. To smo lahko ponovno doživeli v svetem letu. Sveta vrata milosti in odpuščanja so močnejša od peklenskih vrat sovraštva in groženj s pogubo.
Papež odpira sveta vrata, da bi od Boga prejeli učinkovite milosti za rešitev in zveličanje. Papež to dela s Petrovo oblastjo. Ko zapira sveta vrata, kot dober gospodar shrani in zavaruje svete dobrine.
Prišli smo do starodavnega in častitljivega praga vrat svete Katoliške Cerkve. Prišli smo, da vstopimo v dom naših dednih časti. Naj bodo ti pomenljivi dnevi v Rimu blagodejni in v pomoč pri okrepitvi naše vere in vere Božjega ljudstva v Sloveniji. Svetemu Petru izrekamo velike prošnje za Cerkev in slovenski narod.
Amen.
