Ladja v nevihti | (foto: Pixabay)
Cerkev – naša skupna barka
Komentarji Marjana Debevec
Naši škofje se v teh dneh mudijo na uradnem obisku v Vatikanu, ki ga opravijo vsakih nekaj let. Lahko bi rekli, da gre za pretok življenja iz neke lokalne Cerkve v vesoljno Cerkev. Kot so poudarili pred odhodom, si želijo predvsem poglobiti edinost s papežem in med njimi.
Če smo v zadnjih letih izkušali, da lahko vero bolje in globlje živimo v manjših občestvih, ki prinašajo veliko sadov tako za udeležence teh skupin, kot tudi za njihove bližnje, pa je mogoče čas, da se začutimo tudi kot celota, kot Cerkev.
Vsaj z enega vidika smo to doživeli, ko smo se kot Cerkev javno zavzeli za življenje pred referendumom o zakonu o asistiranem samomoru.
Vse prevečkrat namreč vidimo samo svoje delo v Cerkvi, svojo župnijo ali skupino, negujemo svoje vrtiček – kar je tudi prav. V Cerkvi so namreč tako tisti, ki so bolj za akcijo, kot tisti, ki bolj v ospredje postavljajo Božje delovanje in duhovno življenje, tako tisti, ki iščejo načine, kako se približati sodobnemu človeku, kot tisti, ki bolj zagovarjajo tradicijo.
Nekateri bi bolj slavili, drugi na prvo mesto postavljajo zaščito življenja, spet tretji liturgijo, četrti dobrodelno delovanje... In vendar je vse to Cerkev.
Skupaj razločujemo in iščemo
Če pogledamo na prve učence in prve krščanske skupnosti, vidimo, da so si bili tudi oni zelo različni med seboj: eni bi krstili pogane, drugi bi zahtevali, da se prej vsi obrežejo.
In vendar so bili vsi ena sama Kristusova Cerkev, kot smo tudi mi danes, čeprav se tega mogoče včasih premalo zavedamo. Dva dogodka preteklega tedna sta to malo bolj izpostavila. Prvi je bil izredni konzistorij, zbor kardinalov s papežem.
Čeprav je papež vrhovni pastir Cerkve in kot Kristusov naslednik absolutni voditelj, pa vendar tudi on čuti potrebo, da živi v skupnosti. Takole je dejal kardinalom: »Zdi se mi pomembno, da delujemo skupaj, da skupaj razločujemo, da iščemo tisto, kar od nas zahteva Duh«.
Nato pa jih je spodbudil: »Vprašajmo se: ali je v naši Cerkvi življenje? Ali je prostor za to, kar se rojeva? Ali ljubimo in oznanjamo Boga, ki nas postavlja na novo pot?«
In malo zatem dodal: »Sveti Duh je živ in prisoten tudi med nami. Kako lepo je biti skupaj v čolnu!«
To zavedanje, da smo v istem čolnu, da smo celota, je nekaj zelo dragocenega. Delno smo to izkusili v času korona krize ali podobnih težkih preizkušnjah za človeštvo.
V času individualizma in družbenih omrežij, ki pod vprašaj postavljajo marsikaj, ki v nas budijo sumničavost, kaj je res, kdo ima prav in kdo ne, ki nas delijo in zapirajo v lastne mehurčke, je ta podoba čolna, še posebej, če si ga predstavljamo na razburkanem morju, tolažilna, polna neke gotovosti.
Če bi se roka uprla nogi?
Skupaj smo, grešni in sveti, nepopolni, iskalci, in vendar del ene same Kristusove Cerkve. Vsi skupaj sestavljamo Njegovo telo.
Pomislila sem, kaj bi bilo, če bi v našem telesu noga nasprotovala roki, ali ledvicam; če bi se želodec uprl glavi... Čudno se sliši, vendar se pogosto nekaj takšnega dogaja v skrivnostnem Kristusovem Telesu, ki je Cerkev.
Če pomislimo v tej luči, potem bi mogoče našli več besed podpore drug drugemu, molitve drug za drugega, razumevanja, poslušanja, zavedanja, da smo eno telo. Zanimivo, pravijo, da je Leon XIV. na konzistoriju predvsem poslušal.
Kardinalom pa je še dejal: »Želimo biti Cerkev, ki ne gleda samo nase, ampak je misijonarska, ki gleda dlje, na druge. Smisel Cerkve ni, da je za kardinale, ne za škofe ne za duhovščino. Njen smisel je oznanjevanje evangelija s Kristusom v središču. To je naše poslanstvo.«
Oznanjeval pa je tudi papež v svojem petkovem govoru diplomatom, ki je bil glede na njegove dosedanje govore presenetljivo dolg. Jasno se je izrekel proti vojnam in kršenju človekovih pravic, kot sta svoboda vesti in verska svoboda, izrazil je zaskrbljenost zaradi evropske pobude, ki si prizadeva za varen in dostopen splav.
In čeprav je govoril politikom, se ni bal spregovoriti tudi o veri, katere temelj je Kristus. S tem je spodbudil celotno Cerkev k pogumu oznanjevanja – ne sebe, ne nekih svojih delnih resnic, ampak luči evangelija, veselega oznanila, ki nas ne vklene v neka pravila, ampak nas osvobaja vsega, kar smo in kar bi nas lahko zasužnjilo.
»Gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal,« je zapisal že sv. Pavel. Imamo danes še to gorečnost? Nič ne de, če nam je manjka. Vsak dan je lahko priložnost za nov začetek.
Ponižnost nam ničesar ne odvzame
In vendar je kljub tem odločnim besedam papež svoj govor sklenil s pozivom k ponižnosti. S tem je pokazal na našo osnovno držo: smo ustvarjena bitja, Bog pa je naš Oče in ponižnost je logična posledica.
V tej luči lahko vstopamo v dialog z vsakim človekom. Ne le lahko, ampak moramo. Jezus sam nam je zgled, ko se ni bal pogovarjati se z grešniki, cestninarji, prešuštnicami.
Spomnimo, da so mu mnogi tedanji pravoverni Judje to očitali. In verjetno bi tudi danes tisti, ki bi radi ostali zaprti v svoja varna okolja, očitali kristjanom, ki gredo ven, da se bodo »umazali«.
Cerkev pa je vendar poljska bolnišnica, kraj, kjer vsakdo lahko najde svoj dom.
V ponižnosti se približajmo najbolj odrinjenim, osamljenim in nezaželenim. Mogoče tudi tistemu z drugega političnega pola. Prisluhnimo in se pustimo raniti. Ničesar ne bomo izgubili, saj imamo v srcu in med nami Boga in on je nad vsem, kar se nam dogaja. Ne bojmo se, vsi smo na isti barki, ki je Cerkev.
